Blagoslavljamo vsevprek, od novih cest in pločnikov do šol in predorov

Na 1. maj, praznik dela, ko se na ljubljanskem Rožniku cedi pivo in pečejo čevapčiči in na vsakem griču gori kres, je tudi praznik svetega Jožefa Delavca. Tako so se pri kapeli sv. Vida v bližini Bukovniškega jezera na ta dan tudi letos zbrali kmetje in delavci ter pri sveti maši prosili za blagoslov pri delu. Podobno so motorne konjičke aprila, pred začetkom sezone, v Mirni Peči dali blagosloviti zagreti motoristi na zdaj že tradicionalnem vseslovenskem blagoslovu motorjev in motoristov. Kakopak, gre za tradicijo.

V Sloveniji blagoslavljamo reči kar vsevprek. V občini Šentilj so se prejšnji mesec odločili, da bodo dali blagosloviti novo športno dvorano, nič čudnega ni, če se občina odloči recimo blagosloviti nov gasilski dom, novo križišče ali celo – pločnik. Prejšnji mesec je grosupeljska občina storila prav to. Ob odprtju novega pločnika na Polici, v vasici nad Grosupljem, se je navzočim pridružil še župnik.

Nekoliko bolj zadržani bi morda morali biti, kadar sveti duh zaide v šolske prostore. Prav ob blagoslovljenem pločniku na Polici namreč stoji blagoslovljena osnovna šola. Ta je leta 2017 dvignila kar nekaj prahu, ker sta kulturni program ob odprtju spremljala še priložnostna maša in blagoslov. Na prireditvi je bil prisoten tedanji predsednik države Borut Pahor, ki je kasneje dejal, da se mu blagoslov ni zdel prav nič sporen.

Nekoliko bolj zadržana je bila šolska ministrica Maja Makovec Brenčič, ki je zadevo v presojo prepustila inšpektoratu za šolstvo. Vendar je ta ugotovil, nekoliko nenavadno morda, da šola z blagoslovom ni kršila šolske zakonodaje.

Da gre pri blagoslavljanju šolskih objektov »za kontinuiran boj za določanje meje med državo in cerkvijo«, meni religiolog dr. Aleš Črnič, pri čemer je njuna ustavna ločitev »načelo, ki v praksi nima jasne razmejitve«. Spreminja pa se tudi s časom, nadaljuje, »v devetdesetih letih prejšnjega stoletja blagoslavljanja šolskih objektov pri nas skorajda ni bilo, ker je nad tem bdelo ministrstvo, v nekem obdobju, ko je ta državna pozornost usahnila, pa je cerkev spet sistematično začela izvajati to sporno prakso«.

Izvajanje tega nemara res starega običaja, s katerim se šolski prostor simbolno povezuje z religijo, pa ni sporno le zaradi načela ločitve države in cerkve, temveč tudi zaradi ustavnega načela enakopravnosti verskih skupnosti, poudarja Črnič, zaradi katerega bi morali praviloma dovoliti simbolne obeležitve tudi vsem drugim verskim skupnostim. »Vztrajanje pri prepovedi blagoslavljanja, ki je jasno določena v zakonodaji, tako ni usmerjeno proti verski svobodi, temveč jo, ravno nasprotno, šele omogoča, s tem ko učence in starše vseh manjšinskih religijskih in tudi nereligijskih svetovnih nazorov varuje pred simbolno hegemonijo največje religije.«

Velja sicer omeniti, da se za blagoslove, ko gre za res pomembne reči, odloča celo državni vrh. Tako je bila ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek februarja na trasi drugega tira prisotna pri postavitvi in blagoslovu (že druge) kapelice sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Pa naj bo – če bodo dela pri drugem tiru zaradi tega naposled res potekala varno in morebiti celo nekoliko hitreje.