balans: nima smisla

+ + + +

Kljub precejšni revščini okoli glasbe vrteče se medijske krajine (nacionalka, na primer, že vrsto let ne premore ne-narodnozabavne glasbene oddaje) in z nekoliko bolj strukturirano podporo nekaj institucij (kakršni sta, na primer, Radio Študent in festival Ment) se je nekaterim bendom na naši strani Alp zadnja leta le uspelo dodobra profilirati s svojo pojavnostjo. Z dodelanimi in premišljenimi kostumografijo, estetiko, nastopom ... skratka, s slogom, kot se šika, je eden takih nedvomno balans. Uspela pa mu je tudi učinkovita prelevitev iz v hipu vpadljive prvotne postave tandema v ne ravno klasičen rock ’n’ roll trojec.

Postpunkovski minimalizem je od začetka osemdesetih let zavzel ogromno (med seboj tudi težko povezljivih) poz in se spustil v drnec čez precej več kot sedem gora in voda. Od nekoč hipnotično udarnega, radikalno plesnega gruva skupine ESG do današnje navdušujoče ravnice kakšnega Dry Cleaninga izraz postpunk ne pove nič konkretnega. Niti v domačem prostoru. Če pustimo ob strani začetke v vlažnih kleteh, pa tudi nadaljevanje: kar nekaj pomembnejšim sodobnim skupinam kljub precejšnji raznoličnosti radi prilepimo pomensko izmuzljivo etiketo.

Zabavno dejstvo: na Wikipediji pod kategorijo »Slovenian post-punk music groups« najdemo, predvidljivo, Laibach in Borghesio. In samo še en vnos, balans! Prva leta delovanja je dvojec morda najbolj izstopal prav po svoji postavi nizkotehnološkega brkljanja visoke stopnje Kristinine in Andrejeve domišljije, prihodu bobnarja Jana pred tremi leti pa je sledil uspešen prehod v zvočno nekoliko konvencionalnejši in kompaktnejši ustroj.

nima smisla v tem smislu ima precej smisla: to je jedrnat, nekaj malega več kot pol ure dolg, čvrst, slogovno precej enovit album zvočno hudo zamejene govorice. Z malim pove vse: vokal ravninske dostave (ponekod pretirano potopljen v efekte), rudimentarne basovske linije in neposredno nedvoumni vzorci bobnov, redka synth linija ali osamelo oglašanje ritem mašine – nič od naštetega ne ostane na obisku dlje, kot je dobrodošlo. Brez okraševanja, nepotrebnega šodra, peglanja, aranžmajskega kompliciranja ali zvočnega bogatenja in napihovanja. Čeprav malce pogrešamo odpičeno nepredvidljivost raziskovalnega duha »zgodnjega« balansa, je tokrat neposredna preprostost enovrstičnih besedil in oprijemljive podstati ritemske sekcije odlično dopolnilo balansiranju banalnosti našega vsakdanjika, ki posebej učinkovito deluje v delih z najbolj izpostavljenimi prevali basovskih linij.

In še nasvet za konec: če ob izrazu ’žvižgaški komadi’, torej ob posnetkih z odžvižganimi deli, takoj pomislite na bebavo nalezljive pop hakeljce, ki vas v hipu in totalno zživcirajo, poslušajte balans!