Ponovno posiljena

Dve leti bo tega, bil je 4. junij 2021, ko je bila v državnem zboru ob soglasni podpori parlamentarnih strank sprejeta redefinicija kaznivega dejanja posilstva, ki je prinesla nov koncept dojemanja spolnih kaznivih dejanj po modelu: »Samo ja pomeni ja.« »Skupaj smo spremenili družbo na bolje,« je tedaj dejala Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, ki je vodil združen pritisk civilne družbe in nevladnih organizacij na politiko, da stori ta civilizacijski korak po zgledu številnih evropskih držav. Šlo je za jasno sporočilo »o popolni netoleranci do nasilja« ter »o višjem varstvu žrtev in razbijanju molka, ki spremlja spolno nasilje«, kar je bilo tedaj slišati z vseh strani. Prejšnji petek je sodišče oprostilo pet posilstva obtoženih fantov, čeprav je šlo za ravnanje, ki ga je res težko opisati drugače kot skupinsko posilstvo petnajstletnice. Kaj se je zgodilo? Kako se je sploh lahko?

Najprej moramo pogledati v preteklost. Nesrečna zgodba se začne pred več kot tremi leti, marca 2020 v Domžalah, ko je eden od obtoženih (takrat že polnoleten) z žrtvijo navezal stik prek družabnih omrežij in jo prepričal, da mu je poslala svojo fotografijo v spodnjem perilu, nato pa pregovoril, naj pride »na pogovor in cigareto«. Toda tožilstvo zatrjuje, da se je na »srečanju«, ki je potekalo na pokopališču, pojavilo pet fantov; petnajstletnica jih je morala najprej oralno zadovoljevati, nato pa so jo tudi izmenično posiljevali, celo snemali ter kasneje objavili na Snapchatu. Dogodki, kot so opisani, so se brez dvoma zgodili, zato je oprostilna sodba splošno javnost toliko bolj presenetila, strokovno pa morda nekoliko manj.

Pritiski

Po naših informacijah je nerazumljivi sodbi botrovalo več različnih dejavnikov, tako sistemskih kot človeških in tudi pravnih. Med sistemskimi je gotovo pomanjkanje ali celo odsotnost specializacije in dodatnih izobraževanj za ta kazniva dejanja, zato na tem področju očitno nimamo izkušenih sodnikov oziroma sodnic. Poleg tega se na pristojnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča dogaja tudi menjava generacij. In ne nazadnje, primer je prvotno sicer dobila izkušenejša sodnica, a se je morala izločiti, ker je vsaj z enim izmed obtoženih v vlogi dežurne sodnice opravila prvi pogovor, potem ko je dejanje prijavila žrtev. Primer je tako dobila sodnica Urška Zorko, ki je ob prevzemu zadeve delo okrožne sodnice opravljala šele drugo leto, medtem ko je na strani tožilstva zadevo zastopala vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič z dolgoletno prakso s področja spolnih deliktov.

Neizkušena sodnica je bila pod pritiskom prijateljev in sorodnikov obtoženih, ki so pred sodiščem celo pripravljali protestne shode, poleg tega pa je bila pod očitnim pritiskom tudi v sodni dvorani. V njo je ves čas sojenja zrlo pet fantov, starih med 20 in 23 let, in pet njihovih moških odvetnikov – deset moških pogledov, ki so zatrjevali, da ni šlo za posilstvo, pač pa za sporazumne spolne odnose.

Če bi v času posilstva veljal sistem privolitve oziroma »samo ja pomeni ja«, bi bila peterica brez dvoma obsojena, sodniki pa se ne bi spraševali, ali je bil dekličin »ne« dovolj odločen.

Pravosodna beda

V teh razmerah sodnica očitno ni želela prevzeti odgovornosti za obsodbo ter je v dvomu izrekla, kot ji narekuje zakon, oprostilno sodbo. In to kljub temu, da so – kot običajno v kazenskih zadevah – sum storitve kaznivega dejanja poprej na različnih stopnjah potrjevali različni organi in sodniki: ko je bil potrjen zadosten sum za razpis sodne preiskave, potrjen dokazni standard za vložitev obtožnice in ne nazadnje tudi večkrat, ko je bil odrejen in potrjen pripor zoper storilce.

Po naših informacijah ni šlo za pomanjkanje dokazov, saj določen del obtoženih ni zanikal spolnih odnosov, pač pa za sodničin dvom glede tega, ali je šlo za posilstvo ali sporazumne spolne odnose. Iz dokazov je bilo jasno, da je žrtev dogajanju nasprotovala. A obramba je uspela pri sodnici vzbuditi dvom, ali je bilo to nasprotovanje – ta »ne« – izraženo tako, da bi ga storilci lahko prepoznali kot nasprotovanje. Zdi se, da je bilo to vprašanje pomembnejše od doživljanja in pričevanja žrtve.

Kolikšna je verjetnost, da bi bili nenačrtovani spolni odnosi na pokopališču med petnajstletnico in več odraslimi moškimi sporazumni? Eden izmed moških je bil obtožen še ločenega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, a tudi v tem primeru oproščen – ker naj glede na videz žrtve ne bi mogel vedeti, da je mlajša od 15 let in po kazenskem pravu še otrok. Tudi v tem primeru je bil fokus na storilcu, ne pa na žrtvi.

Po naših informacijah se bodo na tožilstvu na razsodbo pritožili; o vsem skupaj naj bi ponovno odločali nekoliko izkušenejši sodnice in sodniki na višjem sodišču, čeprav so ti v preteklosti pokazali celo več razumevanja za spolne plenilce kot sodniki na prvi stopnji. Leta 2011 je višje sodišče v Mariboru na primer oprostilo župnika Slavka Štefka s Polenšaka, ki je bil na prvi stopnji obsojen spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Dokazom sodniki niso oporekali, dejanje je brez dvoma storil, so dejali, le da mu »ni mogoče očitati, da je to storil iz spolnih pobud in z namenom zadovoljitve spolnega nagona«.

In to je le eden v vrsti primerov, pri katerih so sodniki ali sodnice spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona označili za bistven element kaznivega dejanja in – kadar po njihovem mnenju ni bil izpolnjen – storilca oprostili, čeprav sodobno kazensko pravo nikjer v primerljivih državah ne govori o spolnem nagonu, zadovoljevanju spolnega nagona ali čem podobnem. Kako storilec dojema spolni napad, ne bi smelo biti niti najmanj pomembno. Spolno ravnanje je zanj lahko v posameznem primeru celo spolno odbijajoče, a gre vseeno za spolni napad.

Samo ja pomeni ja

Mnoge od teh »težav« pri pregonu spolnih kaznivih dejanj naj bi precej olajšala ali povsem odpravila omenjena sprememba zakonodaje, do katere je prišlo predlani in posledično velja za primere posilstev (in kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost), storjenih po 30. juniju 2021. Uvedba privolitve oziroma sistema »samo ja pomeni ja« je pravzaprav zgolj posledica preštevilnih sodnih odločb v korist spolnim napadalcem na podlagi takšnih ali drugačnih dvomov o njihovi krivdi kljub jasnim dokazom, da je do spolnega napada dejansko prišlo.

»Kdor brez privolitve druge osebe doseže, da ta spolno občuje ali s tem izenačeno spolno ravna, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let,« zdaj piše v 170. členu kazenskega zakonika, pri čemer je »privolitev iz prejšnjega odstavka tega člena podana, če je oseba po svoji navzven zaznavni, nedvoumni in svobodni volji privolila v spolno občevanje ali s tem izenačeno spolno ravnanje in je bila sposobna sprejeti tako odločitev.« In v zdaj aktualnem, pričujočem primeru dokazi niti najmanj ne kažejo na privolitev, ampak ravno nasprotno. Če bi bila veljavna zakonodaja upoštevana v tem primeru, bi po mnenju poznavalcev to zagotovo pomenilo obsodilno sodbo. Sodnik ali sodnica si namreč ne bi mogla postavljati, sploh v primeru petnajstletne deklice, bizarnega vprašanja, ali je žrtev dovolj odločno nakazala, da si spolnih odnosov ne želi.

A čeprav je bilo sporočilo združene civilne družbe, ki je zahtevala redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in politike, ki ji je prisluhnila, jasno, je prav tako povsem jasno, kako utegnejo sodbo sodišča razumeti žrtve in bodoče žrtve spolnih napadov: kot utrditev sporočila, ki ga slovensko pravosodje pošilja že desetletja – žrtev se bo v primeru prijave posilstva znašla sama v boju z državnim aparatom, ki ji ni naklonjen, in bo v nemalo primerih še z njegove strani, čeprav metaforično, znova posiljena.