Koritniki

Minuli teden je izbruhnilo veliko ogorčenje med vladajočimi politiki. V upravi Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja družbe v lasti države, sta si oba glavna menedžerja, to sta Žiga Debeljak in Janez Tomšič, krepko zvišala prejemke. Novico so sprva objavili v Financah: predsednik uprave SDH Debeljak naj bi namesto dosedanjih 12.800 evrov bruto za april prejel 18.500 evrov, Tomšič pa namesto 11.500 evrov bruto kar 16.500 evrov. Sledile so izjave ogorčenja iz koalicijskih strank Svobode, SD in Levice. Prva nadzornica SDH Karmen Dietner – seveda sklep o zvišanju plač uprave sprejme nadzorni svet, ne uprava sama – je v prvem odzivu med razlogi za zvišanje plač upravi navedla domnevno povečan obseg dela zaradi energetske krize in pripojitve slabe banke k SDH, pa tudi podatek, da se v primerjavi z družbami, nad katerimi bdijo v SDH, plače pri njih od leta 2013 niso usklajevale z inflacijo. To politikov seveda ni pomirilo.

Za portal N1 je predsednica parlamenta in podpredsednica Gibanja Svoboda Urška Klakočar Zupančič povedala, da je »tako obsežen dvig plač absolutno neupravičen« in ga zato ostro obsoja. »Gre namreč za državno gospodarsko družbo, kjer bi morali biti pri plačni politiki še posebej občutljivi in primerljivi z zasebnimi gospodarskimi družbami,« je dodala. Znatno zvišanje plač vodilnima v SDH naj bi bilo še zlasti neprimerno zaradi prizadevanj vlade za dogovor o plačah v javnem sektorju. Za poslanko Svobode Mojco Šetinc Pašek je »to ravnanje v nasprotju s prizadevanji in vrednotami stranke, ki sem se ji pridružila,« za poslansko skupino SD je novica o visokem zvišanju plač »klofuta vsem tistim, ki so v zadnjih letih prav tako prenašali težja bremena, njihova obremenjenost pa ni bila z ničimer ovrednotena,« v Levici se jim po besedah vodje poslanske skupine Mateja T. Vatovca zdi neprimerno, »da si v času draginje najbolje plačani še dodatno dvigujejo plače«. Dodali so še, da ima uprava SDH glede tega preveliko avtonomijo, sploh v primerjavi z javnim sektorjem, ki se že eno leto pogaja za boljše plače.

Razdivjalo se je neurje, udarjale so strele in v SDH so hitro upoštevali zaskrbljenost politike in stopili korak nazaj. Žiga Debeljak in Janez Tomšič sta na začetku tega tedna nadzornemu svetu SDH predlagala preklic uskladitve plač. Zahvalila sta se mu za profesionalno in strokovno ureditev politike prejemkov, a pri tem navedla, da ne želita, da bi glede na trenutne družbene in politične razmere to zvišanje plač kakorkoli negativno vplivalo na uspešnost socialnega dialoga o plačah v javnem sektorju »oziroma da bi ga za doseganje svojih ciljev izrabljala katerakoli interesna skupina«. Nobeden od njiju tudi ne želi, da bi »takšna izpostavljenost SDH negativno vplivala na učinkovitost delovanja družbe in izvajanje njenih nalog, še posebej v teh zahtevnih gospodarskih okoliščinah«. Ker se jima plača torej ne bo zvišala, saj sta stopila korak nazaj, se je ogorčenje poleglo. Nadzorni svet SDH, ki vztraja, da je s potrditvijo višjih plač deloval skrbno, je pobudo menedžerjev, nenadoma občutljivih za splošne razmere, sprejel. Svet se je ponovno vrnil v stare tirnice, novica pa je počasi začela izginjati iz medijev.

Toda ali je res mogoče, da so vodilni državni menedžerji kar tako stopili korak nazaj, in to le zaradi ogorčenja politike in javnosti? Na isti dan, ko je nadzorni svet SDH zvišal plačo Debeljaku in Tomšiču, je družba SDH sprejela še drug dokument, ki pa ga je spretno zamolčala. O podrobnostih iz njega v sporočilih za javnost ni poročala, pa tudi novinarji nanj niso bili pozorni, saj nosi precej dolgočasen naslov: Priporočila in pričakovanja SDH. A v tem dokumentu se skriva tudi poglavje o določanju prejemkov menedžerjev, prejemkov nadzornikov in njihovih bonitet, nad katerimi bdi SDH in ki ga upoštevajo tudi vsa druga podjetja, tako ali drugače povezana z državo. V skladu s tem dokumentom v SDH niso le zvišali osebnih dohodkov Debeljaku in Tomšiču, ampak so zvišali plačo veliki množici slovenskih menedžerjev, več sto nadzornikom državnih družb, ki so na podlagi tega dokumenta dobili še številne druge, nove in večje bonitete, kot so hitrejše usklajevanje dohodkov z inflacijo, pravice do dražjih službenih avtomobilov in podobno.

Poteza, s katero se je Žiga Debeljak ta teden odpovedal zvišanju plače, je bila navadna farsa.

Vzemimo za primer predsednico uprave Petrola Nado Drobne Popovič. V skladu z aprila objavljenim Petrolovim letnim poročilom je lani zaslužila 249.159 evrov osnovne bruto plače in še 192.695 evrov variabilnih prejemkov zaradi uspešnosti. Vse to je v skladu s starimi priporočili SDH, po katerih naj bi v velikih družbah osnovna bruto plača prvega menedžerja znašala 20 tisoč evrov na mesec. Toda lani smo seveda imeli draginjo, podražile so se osnovne potrebščine, poleg cen energentov so najbolj zrasle cene sladkorja, za 55,4 odstotka, ovčje in kozje meso se je podražilo za 30,1 odstotka, krompir za 27,7 odstotka – po izračunih statističnega urada. Zaradi tega naj bi si po izračunih SDH najboljši menedžerji zaslužili dodatnih 2000 evrov bruto plače na mesec. To pomeni, da recimo Nada Drobne Popovič letos ne bo zaslužila le 441.854 evrov (bruto), ampak ji lahko zdaj nadzorni svet plačo zviša – zaradi draginje seveda – na 465.854 evrov. Podobno bi se morale menedžerske plače, po presoji SDH, uskladiti v vseh drugih podjetjih.

V skladu z novimi priporočili SDH se bo članom uprave plača zvišala za 10 do 12 odstotkov. Vzemimo za primer Dars. Politik, bivši tiskovni predstavnik NSi in prve Janševe vlade, sedanji predsednik uprave Darsa Valentin Hajdinjak je lani zaslužil 173 tisoč evrov bruto, kot razberemo iz najnovejšega letnega poročila te družbe. Po klasifikaciji SDH sodi Dars med srednje velike družbe, zato je Hajdinjak upravičen do največ 12 tisoč evrov bruto osnovne plače. V Darsu so sicer lani precej energije potrošili za prepričevanje SDH, naj avtocestno družbo prekvalificira v večjo, jo s tretje stopnje premesti na četrto od skupaj petih, s čimer bi Hajdinjak lahko prejel dodatnih 4000 evrov bruto na mesec. Po mučnih pogajanjih s SDH mu je lani na skupščini uspelo variabilni del plač v upravi, v kateri sedi tudi sam, zvišati s 30 odstotkov na 40, a ne več kot to. Toda v skladu z novimi priporočili SDH bo zdaj zanj življenje vendarle znosnejše, saj bo na mesec dobil dodatnih 1500 evrov. Če bi nova priporočila veljala že za lansko leto, Hajdinjak ne bi prejel zgolj 171 tisoč evrov, ampak bi dobil – zaradi draginje seveda – 191 tisoč evrov. No, nova priporočila mu zdaj to omogočajo.

V SDH so minuli teden prikrito povečali dohodke in druge bonitete slovenskim menedžerjem in več sto nadzornikom.

A poleg plač bodo v skladu s presojo SDH menedžerji v prihodnosti deležni še drugih bonitet. Precej natančni so bili v SDH pri določanju vrednosti službenih avtomobilov, ki za menedžerje niso le prevozno sredstvo, ampak tudi simbol njihove moči, ugleda ali celo vizije. Kot smo preverili pri nekaterih družbah, se slovenski menedžerji za zdaj večinoma vozijo – v skladu s starimi priporočili SDH – v službenih avtomobilih v vrednosti približno 50 tisoč evrov. V SDH recimo član uprave Janez Tomšič vozi audi A5 – Žiga Debeljak službenega vozila nima. Iz Darsa so sporočili, da pri njih član uprave – očitno Hajdinjak – vozi 50 tisoč evrov vredni audi Q5 TDI, v Telekomu člani uprave večinoma uporabljajo terenske Volvove avtomobile, in sicer volvo XC90 in volvo XC60, v skladu z zeleno usmeritvijo pa so letos nabavili 60 tisoč evrov vredno teslo Y long range. Že letos bodo uprave lahko vozne parke prenovile z veliko dražjimi avtomobili. Po novem v SDH, še posebej, če gre »za do okolja prijaznejše osebno vozilo«, predsednikom uprav priporočajo nakup 90 tisoč evrov vrednih eko limuzin – lani so priporočali do 70 tisoč evrov vredna službena vozila.

Poleg plač se povečujejo tudi prejemki nadzornikov. Minimalna urna postavka za študentsko delo od januarja letos znaša bruto 6,92 evra, kar je najnižje plačilo, na katero lahko računa občasni delavec za uro dela v Sloveniji. Plačilo za delo nadzornikov, torej sejnine, je seveda višje. Doslej so po priporočilih SDH in v odvisnosti od velikosti podjetja te znašale od 75 do 275 evrov na sestanek. SDH po novem najnižje priporočene sejnine zvišuje za kar 260 odstotkov, s 75 evrov na 195, najvišje pa za 25 odstotkov, z 275 evrov na 360. Seveda nadzorniki poleg sejnin dobivajo še osnovno plačilo za opravljanje funkcije, ki se zvišuje še bolj: pri najmanjših družbah za okoli 40 odstotkov, s 3500 na 5500 evrov na leto, pri velikih pa za okoli 30 odstotkov, s 15 tisoč na 21 tisoč evrov na leto. Žiga Debeljak, ki poleg vodenja SDH opravlja še funkcijo predsednika nadzornega sveta Telekoma in Gen energije – v Telekomu je za lanske tri mesece prejel 11.825 evrov bruto –, bo tako letos poleg osnovne plače prejel verjetno dodatno še vsaj okoli 70 tisoč evrov.

Potem so tukaj še druge malenkosti, ki so jih v SDH popravili navzgor: podjetja, pravijo, lahko po novem menedžerjem financirajo stroške izobraževanja ne le v višini 10 tisoč evrov na leto, ampak 20 tisoč. Plačilo članarine stanovskim organizacijam, kot sta skupina Menedžer in Klub slovenskih podjetnikov, ni več omejeno le na 1500 evrov, ampak na 3000 evrov. Delavcem seveda podjetja članarine v sindikatih ne plačujejo, menedžerjem pa poravnajo stroške članstva v njihovih stanovskih organizacijah. Tako pridemo do ključnega vprašanja, ali so vsa ta zvišanja upravičena. Če delavske plače določa trg, ali trg določa tudi plače direktorjev? Ali si jih ti določajo sami?

Logika, po kateri so si v SDH določili nove, višje menedžerske plače, je dobro znana: najboljši menedžerji naj bi bili neprecenljivi. Če so njihove odločitve pravilne, naj bi se to podjetjem mnogokratno povrnilo, zato je prav, da imajo zelo visoke dohodke. Iz SDH so tudi sporočili, da so Debeljaku in Tomšiču dohodke zvišali v skladu z nekakšno širšo analizo, po kateri bi morala uprava SDH imeti višje plače od podrejenih direktorjev v družbah, ki jih SDH upravlja. A ta logika pri državnem holdingu nima smisla, saj to ni veliko podjetje, ki se na trgu bori v hudi konkurenci, ampak je po načinu delovanja vladna agencija; preden smo leta 2013 dobili SDH, je bila to agencija za upravljanje kapitalskih naložb, kjer so vodilni imeli morda nekaj tisoč evrov uradniškega osebnega dohodka ali pa so celo delali zastonj, pro bono, kot je to počel prvi vodja Kadrovsko-akreditacijskega sveta (KAS), ekonomist Bogomir Kovač leta 2009. S tega vidika je ogorčenje politike in javnosti zaradi visokih plač v SDH povsem upravičeno.

Ampak to še ni vse. Jasno je seveda tudi, zakaj SDH vodita Žiga Debeljak in Janez Tomšič. Ne zato, ker sta tako sposobna menedžerja, kakršna bi bilo res težko najti, zaradi česar morata imeti visoko plačo, ampak sta tam pristala po politični aritmetiki. Debeljak se je leta 2019 moral posloviti od Gorenja: novi kitajski lastniki (podrobno njegov odhod opisujemo v okvirju) v njem niso videli dodane vrednosti. Po odhodu iz Gorenja je ustanovil s. p. in se začel preživljati kot svetovalec. Sreča se mu je nasmehnila šele s prihodom vlade Roberta Goloba, saj je takrat začel prevzemati najpomembnejše funkcije. Postal je Golobov multipraktik: danes vodi Slovenski državni holding (SDH), kjer ga nadzira kolega Franjo Bobinac v vlogi podpredsednika nadzornega sveta SDH, pri tem pa opravlja še funkcijo predsednika nadzornega sveta Telekoma in Gen energije.

Ni skrivnost, da je Debeljak vse te funkcije nakopičil predvsem zaradi zaupanja, ki ga do njega goji predsednik vlade Robert Golob, in ne zato, ker je najboljši menedžer v državi. Z Golobom sta kolega, njune poti so se križale takoj, ko se je Golob začel ukvarjati s trženjem elektrike. Njegovo prvo podjetje, predhodnik družbe Gen-i, je bilo v solastništvu Istrabenza in Gorenja, zanj pa je bil pristojen Debeljak, ki je bil član uprave Gorenja. Za povrhu je Debeljak Gibanju Svoboda lani pomagal pisati koalicijsko pogodbo: Debeljak je politik. Podobno velja za Janeza Tomšiča, ki ga je koalicija pustila na vrhu SDH zaradi dobrikanja NSi, podobno kot še nekatere druge kadre, tudi Valentina Hajdinjaka. Vladajoča koalicija Tomšiča pušča na čelu SDH celo, čeprav se je znašel v postopku pred protikorupcijsko komisijo zaradi vloge pri kadrovanju v SID banki v času vlade Janeza Janše. »Preiskava je v primeru, po katerem povprašujete, v zaključni fazi,« so glede Tomšiča odgovorili iz protikorupcijske komisije.

Podobno velja za državo: Slovenija po več obsežnih privatizacijskih valovih neodvisnih podjetij, ki bi jih morali voditi profesionalni menedžerji, nima. Kljub temu ima inflacijo menedžerjev. Ohranja nepregledno število majhnih, razdrobljenih podjetij, od razdrobljene komunale do elektroenergetskega sistema, ki jih vodijo razširjene uprave z menedžerskimi plačami. V Elektru Ljubljana imajo poleg pogodbe prvega moža družbe sklenjenih kar 12 individualnih pogodb, skupaj s predsednikom uprave imajo torej 13 menedžerjev. V krški jedrski elektrarni ima kar 23 ljudi individualno pogodbo. Celo v najmanjših družbah, kot je SODO, Sistemski operater distribucijskega omrežja, kjer je zaposlenih le 33 delavcev, imajo poleg direktorja, ki na leto zasluži okoli 160 tisoč evrov, še pet zaposlenih menedžerjev z individualno pogodbo. Menedžerske plače? Dobršen del slovenskega državnega gospodarstva bi pravzaprav moral biti del javnega sektorja, v distribuciji električne energije se recimo podjetja ne borijo na trgu, ampak sto odstotkov dohodka dobijo iz omrežnine, na kar ne morejo vplivati. Ta podjetja resda ne sodijo neposredno pod SDH, kljub temu tudi v njih upoštevajo njegova priporočila.

Debeljakovo žrtvovanje minuli teden, ko se je kljub utemeljenim priporočilom nadzornega sveta odpovedal zvišanju plače v imenu javnega interesa in morda celo zato, ker funkcijo opravlja zaradi višjih interesov, je bilo torej le lepodušno sprenevedanje.