Obvezni dopolnilni pouk slovenščine

Novosti pri vključevanju priseljenskih otrok v osnovne šole 

Odnos Slovenije do nujno potrebne integracije in vključevanja tujcev je slab. To področje na ravni države sistemsko ni urejeno, izvaja se zgolj izjemoma, zgolj v nekaterih okoljih in je odvisno od volje posameznikov v (lokalnem) okolju. Lep primer je šolstvo, kjer je najosnovnejši integracijski proces –učenje slovenščine za otroke priseljencev – prepuščen posameznim šolam, njihovim ravnateljem, učiteljem. A načrtovane spremembe zakona o osnovni šoli (tudi) na tem področju vendarle prinašajo nekatere novosti.

Po predlogu novega zakona o osnovni šoli, ki je prav zdaj v javni obravnavi, dodaten angažma, kar zadeva učenje slovenščine za priseljenske otroke, ki so se prvič vpisali v slovensko šolo, ne bo več prepuščen volji in presoji posameznega šolskega kolektiva, ampak se bodo učenci, priseljenci iz drugih držav, katerih materni jezik ni slovenski, »morali ob vključitvi v osnovno šolo udeležiti začetnega pouka slovenščine v okviru dopolnilnega izobraževanja. Začetni pouk slovenščine se lahko izvaja v času izvajanja obveznega programa. Učenci priseljenci se k pouku obveznih predmetov vključujejo postopoma glede na znanje slovenskega jezika.«

Poleg tega predlog zakona predvideva tudi širitev možnosti, da učiteljski zbor učencem priseljencem, ki so prvič vključeni v slovensko osnovno šolo, dovoli napredovanje v višji razred, čeprav so pri nekaterih predmetih neocenjeni. Po novem bodo za to lahko konec šolskega leta zaprosili tudi učenci, ki so se vključili v šolo šele v drugem ocenjevalnem obdobju prejšnjega šolskega leta. To sicer ne bo veljalo za tiste, ki se vključijo v deveti razred, kjer morajo ob koncu leta »biti ocenjeni iz vseh predmetov«.

Ravnatelj ljubljanske večkulturne Osnovne šole Livada Goran Popović novosti podpira: »Prav je, da je sedaj dodatni pouk slovenščine obvezen za šole in seveda za učence. Tudi se mi zdi prav, da se učencem, ki se vpišejo v šolo konec šolskega leta, da možnost, da neocenjeni napredujejo v naslednjem šolskem letu. Ti otroci so bili do sedaj dejansko nekoliko hendikepirani.« Popović razume pomisleke staršev slovenskih otrok, »da lahko nekateri učenci napredujejo kljub neocenjenosti, njihov otrok pa ne. A treba je razumeti, da otroci, ki ne znajo slovenščine, potrebujejo določen čas in pomoč, da lahko potem v novi državi nadaljujejo šolanje. Pri nas sicer nimamo nobenih tovrstnih pritožb, pa se na leto prvič v slovensko šolo vpiše od 30 do 50 učencev.«

Tudi vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji Živa Gabaj novosti podpira, saj je »bilo to zdaj urejeno v majhnem številu in vsekakor je bilo premalo dodeljenih ur«. Kar se postopnega vključevanja učencev priseljencev k pouku tiče, pa opozarja, da »ne sme trajati predlogo, saj s tem niso vpeti v šolsko dinamiko in v spoznavanje vrstnikov ter jezika in drugih vsebin. Ne nazadnje vemo, da je učinkovita nadaljnja integracija zelo pogosto odvisna prav od začetka procesa integracije.«

Po podatkih ministrstva za vzgojo in izobraževanje se število osnovnošolcev, ki so jim bile dodeljene dodatne ure slovenščine, zadnja leta povečuje, daleč največ, 3070, jih je bilo prav v letošnjem šolskem letu.