Nasprotniki pravice do splava prvič tudi v štajerski prestolnici

Borci za življenje

V Mariboru je prejšnji konec tedna potekal Pohod za življenje, shod, ki je po zgledu podobnih pohodov predvsem ameriških konservativcev in »pro-life« gibanj, ki nasprotujejo pravici do splava, v Ljubljani že postal vsakoletna prireditev in bo tu spet potekal oktobra. Organizatorji so doslej pozivali predvsem, naj v Sloveniji prepovemo ali pa vsaj izrazito omejimo pravico do splava, tokrat so nastopili tudi proti predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

»Pohod za življenje je trenutek, ko lahko zaradi tega, ker se nas veliko zbere, damo glasno sporočilo širši javnosti o vrednosti vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, zlasti v času, ko se vsiljuje evtanazija,« je za Radio Ognjišče dejala predstavnica pobude Urška Cankar Soares. Pri tem je imela v mislih predlog zakona, za katerega podpise pred vložitvijo v zakonodajni postopek zbirajo pri Srebrni niti – vendar pa ta, če bo sprejet, ne bo uzakonil evtanazije, pač pa zgolj pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Drugače kot v državah, kjer je evtanazija uzakonjena, bi si po predlogu zakona lahko tisti, ki si želijo skrajšati trpljenje med umiranjem, smrtonosno učinkovino vbrizgali sami. Podoben zakon poznajo recimo v Avstriji in Švici.

Na shodu je nastopila tudi zdravnica Marta Globočnik Kukovica z ljubljanskega Onkološkega inštituta, ki je dejala, da se pri svojem delu »bolj kot z začetkom človekovega življenja srečuje z njegovim zaključevanjem«, zato dobro pozna »to prvobitno željo vsakega živega bitja po živeti, ustvarjati, ljubiti, biti prisoten na tem svetu«. Od tod njeno spoznanje: »Življenje je dragoceno, je sveto in je edino, kar imamo. In če se ga tako oprijemamo mi, ki smo mogoče že utrujeni od bolezni in let, koliko bolj šele hrepenijo in imajo pravico do njega mlada, nerojena bitja.« Sklicevala se je na podano mnenje komisije za medicinsko etiko, ki predlog zakona zavrača z utemeljitvijo, da mora dolžnost lajšanja trpljenja prevladati nad dolžnostjo njegove prekinitve z usmrtitvijo. Na ta očitek v pobudi Moje življenje, moja pravica, kjer zagovarjajo predlog zakona, odgovarjajo, da je prekinitev življenja v Sloveniji že institucionalizirana, saj zakon o pacientovih pravicah bolniku omogoča odločitev o opustitvi zdravljenja. Prepričani so, da je ohranjanje pacienta pri življenju proti njegovi jasni volji pravzaprav nasilje.

Proti zakonu so se izrekli tudi pri Slovenski škofovski konferenci, kjer opozarjajo, da bi se s sprejetjem zakona lahko »radikalno spremenila kultura vrednotenja človeškega življenja«. Mnenje ni presenetljivo, koncept svetosti življenja je eden glavnih družbenih naukov katoliške cerkve. Težava nastane, ko ta svoj pogled na svetost življenja (tudi z manipulacijo) poskuša družbi vsiljevati bodisi s posredovanjem navidezne civilne družbe ali svojih političnih predstavnikov.

Ena takih manipulacij je dihotomija, ki jo želijo vzpostaviti tisti, ki naj bi bili »za življenje«, proti tistim, ki so domnevno »za smrt«, je prepričana socialna psihologinja dr. Metka Mencin. »Gre za namerno prikrivanje dejstev – ti drugi kakopak zahtevajo predvsem pravico do izbire. Torej pravico, ki noseči osebi ali pa neozdravljivo bolni osebi, ki zaradi bolezni nevzdržno trpi, priznava avtonomijo in zmožnost zavestne, racionalne odločitve. Zdi se, da je prav priznavanje avtonomije ključna zagata teh tako imenovanih gibanj za življenje.« Pri čemer pa, še poudarja, mora izbira med drugim predpostavljati tudi pomembno vlogo države pri vzpostavljanju razmer, ki bodo izključevale prisilo – država je dolžna ustvarjati razmere, v katerih splav ne bo zgolj posledica na primer ekonomske stiske posameznice, odločitev za končanje življenja pa ne posledica odtegovanja sredstev za lajšanje bolečin ali nemožnosti pridobitve primerne paliativne oskrbe.