TV komentar / Celjski miting resnice

Na POP TV so dejansko začeli uživati v novem položaju prvega javnega televizijskega medija – položaj, ki ga imajo, odkar SDS oblega RTV. A ko pravimo uživati, mislimo dobesedno: prav uživajo v tem, da delajo kompleksne in natančno izdelane oddaje. Tako so si vzeli čas in naredili uro in pol dolgo oddajo kot odziv na zdaj že več kot mesec dni star dekliški pretep na strehi celjskega nakupovalnega središča. Voditeljica Janja Sodja je bila kot vedno dovolj sodobna, oddajo pa so postavili kar v Celju, kjer redko doživijo takšne medijske dogodke, s čimer so avtomatično h gledanju privabili lokalno prebivalstvo, tudi mlade. Zadetek v polno.

A vrnimo se k oddaji sami: najprej poglejmo zmes gostov. Na glavnem omizju smo poslušali na primer prvega celjskega šolnika Gregorja Delejo, ki je sicer po lokalnih volitvah postal mestni uradnik. Ob njem antropologa Dana Podjeda, ki je prinesel pravo analizo za omizje, pač pokazal na starše. Ob njej je sedela ravnateljica Strokovnega centra Planina dr. Leonida Zalokar, ki jo je rado odneslo v populizem, čeprav je hkrati njena odločnost nekako prijala – in tudi ona je izpostavila starše in njihovo pretirano skrb in obsedenost z »našimi sončki«. Morda vloge predsednice republike v občinstvu nismo čisto razumeli. Njene izjave so bile – plitke in pokroviteljske.

Janja Sodja je dobro odpirala eno temo za drugo, podlagala pogovor v studiu s prej posnetimi prispevki, mešala mnenja slehernikov z mnenji strokovnjakov, predvsem pa je s skrbnostjo starša – in prav to je tisto, kar predsednici Nataši Pirc Musar ni uspelo –, torej brez izrečene neposredne besede, počasi pokazala, da biti nasilen in bedak pač res ni kul. Ja, to je težko povedati, ne da bi dosegel nasproten učinek – in ne da bi te vsi nehali poslušati.

Seveda pa smo imeli ves čas grenak priokus. Ker smo pač gledali POP TV. A vse tisto, kar se nam je med gledanjem motalo po glavi, je nato ubesedil eden od vnaprej posnetih gostov: namreč ravnatelj zavoda za težavne otroke Frana Milčinskega iz Smlednika, ko je opisoval trenutne razmere v Srbiji. »Kar se je tam zgodilo, je simptom tega, kar se vrti na (srbski, op. p.) televiziji, veliko je nasilja, veliko je resničnostnih šovov, skozi katere postanejo zgled posamezniki, ki to ne bi smeli biti.« In točno to smo imeli tudi sami v mislih, ko smo gledali to oddajo: da jo gledamo namreč na POP TV, na televiziji resničnostnih šovov, na POP TV, na televiziji nazadnjaških srbskih in hrvaških družinskih serij, ki so nasledile španske in turške podobnice.

POP TV je res nenavadna zmes: na eni strani vse boljši informativni program, na drugi strani pa vse bolj obskurni in neprijetni resničnostni šovi ter grozljive šovinistične in mizogine žajfnice.