105 petkov

Vedno, ampak res vedno znova se je treba spomniti tistega slavnega izreka Marka Zorka, ki je pred kakšnimi 15 leti v Mladini zapisal: »Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu.« Bil je to čas prve Janševe vlade in vsa Slovenja se je krohotala, ko so sredi Ljubljane v nekem stanovanju kar naenkrat odkrili skrito celico nemške obveščevalne službe. Družba je potrebna smeha, smeh razgrajuje vse jeklene režime.

»Bivši režim je bil premagan takrat,« je leta 2007 zapisal Zorko, »ko so se ljudje začeli smejati, pa naj je bilo to Partljičevemu ateju kulaku, prvi strani Mladine, kjer so bile z naslovnicami smešene do takrat nedotakljive avtoritete, in zadnje strani, kjer sta E. Hladnik Milharčič in Ivo Štandeker smejarila z bizarnimi, vendar še kako preroškimi napovedmi skorajšnjega konca. In smejali smo se Diareji, ki je mlela JLA, smejali smo se, ko so tesali štafetno palico, in režali smo se kot kuhani, potem pa še pečeni mački ob plakatni aferi, ko je partija samo sebe prepoznala v nacističnem plakatu in si je še ploskala zraven.« Strah hromi, um in srce. In strah se je leta 2020 razlezel tudi po Sloveniji, dvojni strah, strah pred epidemijo in neznano boleznijo in strah pred razpadom demokracije. Oba strahova sta bila upravičena. Covid je zaprl družbo, šolarje priklenil pred zaslone, gibanje ljudi omejil na občine, pri čemer so zaradi bolezni ljudje tudi umirali, številni po nepotrebnem, mnogi zaradi slabega odziva oblasti. Enako je bilo s strahom glede demokracije,

Janševa vlada je epidemijo izkoristila za kulturno revolucijo. Da bo politika skušala prevzeti čim več družbenih podsistemov, je pričakoval in na to opozarjal marsikdo, da bodo politiki pri tem uporabljali nasilje in se hkrati požvižgali na ustavne omejitve, da bodo pri vsem tem tako brezobzirni in odkriti, pa le redki. Na koncu so se uresničile najbolj zlovešče prerokbe.

Vendar ni bilo vse črno, nasprotno. Kaj se je torej zgodilo v tem času? Zgodila se je kolesarska revolucija, 105 petkovih kolesarskih protestov, rodilo se je množično gibanje, ki ni samo zagovarjalo demokracije, različnosti, pravne države, spoštovanja človekovih pravic, svobode duha, uma, svobode protesta, vse to je počelo na zabaven način. V resnici je bilo že od samega začetka, že od prvih množičnih kolesarskih sprevodov jasno, da Janezu Janši in njegovi falangi ne bo uspelo. Policija in oblast sta bili proti kolesarjem brez moči, nasilnejši ko sta bili, manj uspešni sta bili.

Politični boj je v času Janševe vlade življenju dajal smisel. A upor se seveda ni zgodil kar sam od sebe, bil je organiziran, imel je program in koncept, imel je tudi cilj. Cilj je bila demokracija, cilj so bile volitve.

Kaj so že storili kolesarji, ko so Jašo Jenulla policisti kaznovali zaradi pisanja s kredo po temnem asfaltu? Kar naenkrat, sredi protesta, so začeli s kredo pisati vsi, pisanje s kredo je tako postalo simbol upora. Policisti vseh, ki so držali kredo v rokah, pač niso mogli popisati. Kaj se je že zgodilo s tistimi, ki so sredi Trga republike, na kraju, kjer se je prvič dvignila zastava demokratične Slovenije, mirno brali slovensko ustavo? Policija jih je grobo odnesla, a potem je najprej doživela moralni, nato pa še pravni poraz. Policisti so bili tudi v tem primeru kljub temni bojni opremi nemočni. Nato so nekega petka poskušali identificirati smrt, ki je s koso hodila po trgu, pa jim je ta najprej razložila, da ni gospod, pač pa gospa, in da policistu ne more izročiti osebnega dokumenta, saj ima sredi epidemije preveč dela. Policisti so brskali tudi po orjaški granitni kocki, ki se je kar naenkrat pojavila pred parlamentom, se skrivali za ograjami, ščiti in čeladami, grozili z aretacijami, vendar protestnikov niso mogli utišati. Ne oni ne Janševa oblast, ki se je nanje spravila s kaznimi in položnicami. Kolesarji so bili korak pred njo, igrivi in pisani. Ker je v demokraciji oblast vedno v rokah ljudstva, so bili tisti, ki so se s trona oblasti obrnili proti njemu, že vnaprej obsojeni na propad. In po 105 petkovih protestih se je zgodilo natančno to. Zmagal je upor, izgubil je režim. Politični boj je v času Janševe vlade življenju dajal smisel. A upor se seveda ni zgodil kar sam od sebe, bil je organiziran, imel je program in koncept, imel je tudi cilj. Cilj je bila demokracija, cilj so bile volitve.

Kolesarsko gibanje je s tega vidika zelo podobno gibanju iz osemdesetih let minulega stoletja, iz časa nastajanja nove države. Tudi takratno gibanje – gibanje in ne politične stranke, ki so mu sledile predvsem, da so prevzele oblast – se je zavzemalo za enakopravnost, demokracijo in svobodo. Dovolj jim je bilo navideznega samoupravljanja, besed o delovnih zmagah in partizanskih epopejah, dovolj jim je bilo komunistične partije, želeli so si drugačen svet. Enako so razmišljali tisti, ki so vsak petek kolesarili po mestnih ulicah, krog za krogom, teden za tednom. Petkovi protesti so torej v svet enoumja, ki ga je širila Janševa vlada, pripeljali normalnost in javnost. Država namreč pripada vsem, ne pa samo politični kliki, ki se je s prevaro prebila na oblast.

Kot je zapisala Sandra Bašič Hrvatin, univerzitetna profesorica in aktivistka: »Solidarnost je nemogoče uničiti z brutalno represijo. Čeprav so naredili vse, da bi ljudem zagnusili demokracijo, čeprav vladajo ne samo brez ljudstva, temveč tudi proti njemu, so protesti pokazali, da je politiko mogoče misliti in delati z ljudmi in za ljudi. Tisoče ljudi je v dveh letih pokazalo, da je mogoče s kreativnostjo, smehom in posmehom zrušiti tisto, kar se je zdelo nepremagljivo. Zato smo protestirali.«

V eseju Moč nemočnih iz daljnega leta 1978 je češki disident Vaclav Havel opozoril, da se avtoritarizem lahko zruši, če zmaga resnica, če se ljudje nehajo uklanjati oblasti iz strahu, če se nehajo na zunaj delati, da verjamejo v laži, v katere zasebno ne verjamejo. Lažem oblasti kolesarji niso verjeli, še več, posmehovali so se jim.

Vse te stvari so jasno in podrobno predstavljene v knjigi 105 petkov (Kolesarski protesti 2020–2022), ki je ravnokar izšla pri založbi ZRC SAZU in so jo uredili Sanja Fidler, Jaša Jenull, Janez Zalaznik in drugi iz kolektiva Protestne skupščine. Knjiga, ki ima več kot 300 strani, kronološko prikazuje rast kolesarskega gibanja, začelo se je s protesti na balkonih, končalo z velikim zborom na Trgu republike 22. aprila 2022, kjer so kolesarji na predvolilni petek ljudi pozivali na volitve.

S knjigo pa je povezana tudi istoimenska razstava o kolesarskih protestih; oboje nam bodo njuni avtorji predstavili v petek, 26. maja, ob 19. uri v ljubljanski Palači Cukrarna (nekdanjih bivalnih prostorih, zgrajenih tik ob Cukrarni, veliki tovarni sladkorja; ta je danes prenovljena in namenjena umetnosti, Palača Cukrarna pa na prenovo še čaka, a kljub temu občasno odpre svoja vrata). Razstava, ki bo na ogled do 11. junija, je urejena v treh nadstropjih, na njej so predstavljeni tudi eksponati, lutke, transparenti, protestne pesmi, tudi interaktivna instalacija branja ustave, kdor bo želel, bo lahko vozil protestniško kolo. Za posladek je postrežen socialistični kaviar.

Razstava in knjiga, opremljena s 450 fotografijami (njihovi avtorji so Tone Stojko, Borut Krajnc, Janez Zalaznik, Miro Majcen, Luka Dakskobler, Željko Stevanić, Andi Koglot, Gašper Lešnik, Božidar Flajšman, Črt Piksi, Aljoša Kravanja, Jaša Jenull, Matej Špehar in Janez Janša) in vtisi protestnikov, nista samo dokumenta časa. Sta veliko več. Sta državljanska opomnika, učbenika demokracije, prikaza, kako lahko ljudstvo, volivci in volivke zamenjajo nedemokratično oblast. Ne gre torej za spomenik državljanskemu uporu, za kronologijo kolesarskih podvigov, knjiga in razstava v resnici zavezujeta. Boj za demokracijo in človekove pravice ni nikoli končan.

Razstava:
105 petkov (Kolesarski protesti 2020–2022)
Kje: Palača Cukrarna, Ambrožev trg 3, Ljubljana
Kdaj: od 26. maja do 11. junija 2023 (med tednom od 14. do 20. ure, ob koncu tedna od 10. do 20. ure)