Zakonito nečloveško ravnanje?

Aktivisti se ne bodo mogli prikleniti na vsakega prosilca za azil, ki ga želi Slovenija izgnati na Hrvaško. Bo vlada Roberta Goloba ustavila deportacije?

Sedemnajstega oktobra 2017 je v Ljubljani potekala prava drama. Notranje ministrstvo pod vodstvom ministrice Vesne Györkös Žnidar je zapovedalo deportacijo sirskega prosilca za azil Ahmada Šamija, ta pa se je ob pomoči aktivistov Ambasade Rog in poslancev SD Jana Škoberneta in Levice Mihe Kordiša skril v poslansko pisarno SD. Okoli poldneva tisti dan je potem v solzah stopil iz državnega zbora, potem ko je prejel zadovoljiva zagotovila večine poslanskih skupin, predsednika državnega zbora Milana Brgleza in premiera Mira Cerarja, da bo izgon do nadaljnjega odložen. Šamijev boj z državo se tisti dan ni končal, ampak šele dobro začel in je trajal več kot štiri leta. Nazadnje mu je država podelila status begunca in lahko je sledila združitev družine, s katero zdaj živi v Ljubljani. Žena je vključena v postopke integracije, tri hčere se šolajo, sam pa predvsem trpi zaradi v zadnjih letih zelo poslabšanega zdravstvenega stanja. A zdi se, da se iz te zgodbe nismo naučili ničesar, da si tega niti ne želimo.

Debelih pet let in pol kasneje je notranje ministrstvo, ki ga zdaj vodi Boštjan Poklukar, zapovedalo deportacijo dveh prosilcev za azil, Burundijca Ghislaina Murinzija in Maročana Jusefa Elalauija. Prejšnji petek ob sedmih zjutraj je ponju v azilni dom na Viču v Ljubljani prišel policijski kombi in spet je bil potreben posebej odločen angažma aktivistov (in politikov), da so deportacijo preprečili. Tokrat prosilcev za azil niso skrivali poslanci po svojih pisarnah v državnem zboru, na enega od njiju, Murinzija, so se aktivisti dejansko priklenili. To je med drugim storila tudi poslanka Levice Nataša Sukič. Vsi skupaj s preostalimi udeleženci shoda so se potem odpravili pred poslopje vlade in nanjo ponovno naslovili poziv, naj tistih nekaj prosilcev za azil, ki si želijo ostati v Sloveniji, ne deportira na Hrvaško. Nazadnje jih je pred državnim zborom sprejela njegova predsednica Urška Klakočar Zupančič.

Tako kot v Šamijevem primeru je bila tudi za Murinzija in Elalaluija odrejena deportacija na Hrvaško, ki naj bi bila v skladu s tako imenovano dublinsko ureditvijo pristojna za obravnavo njunih prošenj za azil, ker sta v EU vstopila na njenem ozemlju. Ne gre za vračanje prosilcev, za katere Slovenija meni, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, pač pa za vračanje, glede katerega ima po dublinski ureditvi država možnost, da dolžnost odločanja o prošnji za azil prenese na Hrvaško. Dublinska uredba sicer pušča vsaki državi popolno diskrecijsko pravico, da sama odloči o prošnji prosilca za azil in ga ne vrne v drugo državo članico EU. Tako bi Slovenija lahko sama kadarkoli odločila o Šamijevi, Murinzijevi, Elalaluijevi prošnji za azil ali prošnji koga drugega.

»Uporaba službenih psov ter strelnega orožja in streljanje v zrak so del nabora orodij, za uporabo katerih je policija pooblaščena, in ne more predstavljati nečloveškega in ponižujočega ravnanja«

MNZ

»Dublinsko« vračanje je sicer prej izjema in je postalo spet aktualno v zadnjem času, ko Sloveniji ne uspe več vračati tujcev na Hrvaško po sporazumu o vračanju med državama, saj naša južna soseda zadnje leto, sploh pa po vstopu v schengensko območje na tej podlagi ne želi več sprejemati prosilcev za azil. V sedmih letih je Slovenija sicer v to državo prisilno in pogosto skupinsko vrnila skoraj 35 tisoč ljudi. Dublinsko vračanje je v tem pogledu prava redkost, saj je Slovenija na tej podlagi v zadnjih dveh letih na Hrvaško deportirala 11 tujcev, še dodatnih 19 pa v druge članice EU.

In zakaj je vrnitev v to državo sporna? Murinzi je o tem spregovoril v petek. Pojasnil je, da so ga na Hrvaškem tepli, ustrahovali s psi, ga poniževali in mu zlomili prst. Vrnitev tja vidi kot »smrtno obsodbo«, v Sloveniji, pravi, je bil lepo sprejet z vseh strani: »Počutim se povsem drugače. Zdaj sem v Sloveniji šest mesecev, delam, se šolam, imam prijatelje in se počutim varno.« Murinzi sicer velja za enega najprizadevnejših prostovoljcev v več različnih nevladnih organizacijah in tudi v azilnem domu. Poleg tega obiskuje več različnih tečajev slovenščine. Njegova želja in volja ustvariti si novo življenje v naši državi sta zelo jasno izraženi. A tudi prej omenjeni Šami je tu bival že skoraj dve leti, se naučil slovensko in postavil nekakšen zgled samoiniciativne integracije, ko je dobil odločbo o deportaciji.

Murinzi, ki je v Sloveniji vložil prošnjo za azil, je aprila z ministrstva za notranje zadeve prejel sklep, da se njegova prošnja zavrže in da bo izročen Hrvaški. V dokumentu je sicer popisano njegovo pričevanje, kako so ga tam obravnavali uradni organi. Pojasnil je, da je poskusil Hrvaško prečkati desetkrat, da so njega in druge policisti večkrat lovili po gozdu s psi in da so streljali za njimi. Vedno so ga potem vrnili v Bosno in Hercegovino, dokler se ni enkrat zgodilo, da so mu odvzeli prstne odtise in mu v podpis porinili dokument, ki ga ni razumel in za katerega se je kasneje izkazalo, da gre za prošnjo za azil. Prstne odtise so mu vzeli na silo, z udarci po prstih, pri čemer so mu poškodovali mezinec. Oseminštirideseturno pridržanje je bilo videti tako, da je bil v skupini več ljudi dva dni zaprt v neki garaži brez gretja in brez hrane, spali so kar po betonskih tleh. Je čudno, če on in drugi prosilci nočejo, da bi jih vrnili na Hrvaško?

Slovenija je na podlagi tako imenovane dublinske ureditve v zadnjih dveh letih na Hrvaško deportirala 11 tujcev, še dodatnih 19 pa v druge članice EU.

Temu v sklepu, ki ga je pripravil višji svetovalec Igor Cvetko, podpisala pa sekretarka Milena Pleško, sledi oblastno nizanje kazalnikov, da je Hrvaška varna država in da ima zato Slovenija vanjo pravico vračati ljudi. Med drugim tam piše: »Pristojni organ v zvezi z navedbami prosilca o neprimernem vedenju policistov pojasnjuje, da je uporaba službenih psov ter strelnega orožja in streljanje v zrak del nabora orodij, za uporabo katerih je policija pooblaščena, in sama po sebi ne more predstavljati nečloveškega in ponižujočega ravnanja.« Kot zakonito izvajanje policijskih pristojnosti »razumemo tudi 48-urno pridržanje oseb, ki so nelegalno vstopile na ozemlje države …« Prisilno jemanje prstnih odtisov s poškodovanjem prstov je zavedeno kot »neprijetna obravnava pri odvzemu prstnih odtisov«. Takšnih in drugačnih zaključkov oblastnih organov, ki govorijo v prid deportacijam na Hrvaško, so sicer polni tudi drugi sklepi o izročitvah, čeprav prosilci navajajo še klofutanje, pretepanje, slačenje do golega, odtegovanje vode, krajo telefonov in podobno.

Poleg tega po mnenju države, ki jo trenutno zastopa premier Robert Golob, prosilčeve navedbe o nečloveškem ravnanju »ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da v azilnem postopku ni bil izpostavljen negativnim izkušnjam …« Slovenija torej na Hrvaško vrača prosilce, ki so tam v policijskih postopkih sicer resda doživeli različne oblike nečloveškega ravnanja, a za njihovo blaginjo se ni bati, kajti po vrnitvi ne bodo več v policijskih postopkih, pač pa v nekem čisto drugem, ločenem, azilnem postopku? Gre seveda za isto državo in tudi za postopek, ki ga izvajajo isti državni organi kot policijske – notranje ministrstvo in policija.

Miha Blažič iz Ambasade Rog, ki je vodil petkovo akcijo, pravi, da morajo biti s potekom dogodkov za zdaj zadovoljni: »Dosegli smo, da ju niso odpeljali na Hrvaško in da sta še vedno registrirana kot prosilca v sistemu. Politični pogum, da bi se ta situacija rešila, pa se ta dan nekako ni našel. Preživeli smo tisti petkov vihar, ni pa to trajna rešitev. Zanjo bodo potrebne politične odločitve. Vladi in notranjemu ministrstvu že dlje neuspešno prigovarjamo, naj uporabita diskrecijsko klavzulo in naj Slovenija obravnava ljudi, ki so tu, in naj vsaj določeno obdobje ne bo vračanja na Hrvaško, dokler se resneje ne preučijo razmere v tej državi.«

Mi smo se s prošnjo za odziv na deportacije že pred časom obrnili na predsednike vseh treh koalicijskih strank, Roberta Goloba, Tanjo Fajon in Luko Mesca. Odziv smo prejeli od slednjih: »Takšnim praksam nasprotujem in delam vse, kar je v moji moči, da jih preprečujem,« pravi Mesec. Tanja Fajon pa, da se o tem na vladi veliko pogovarjajo, da ima »Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU razmeroma neprijazno azilno zakonodajo, ki je potrebna pregleda in prenove« in da je tudi že apelirala na ministra Poklukarja, »naj bodo prosilci za azil obravnavani humano, torej ne kot številke, temveč kot ljudje, in skladno z zakonodajo«. Vračanje prosilcev pred pravnomočnostjo odločb pa je po mnenju zunanje ministrice »nedopustno«.