Watergate / Kaj je Janša pobral pri Nixonu

Maja 1970 se je v Ljubljani odvrtel zaključni turnir svetovnega prvenstva v košarki. Naslov svetovne prvakinje je osvojila Jugoslavija, ki je med potjo do zlate medalje premagala tudi Ameriko. »Luna vaša, zlata naša,« so vzklikali navijači, ki so se v noči pred tekmo zgrnili pred hotel Lev, v katerem so spali ameriški košarkarji – do jutra so zganjali trušč, tako da ameriški košarkarji niso mogli spati. Zbudili so se neprespani, utrujeni, živčni, dekoncentrirani, po malem tudi prestrašeni. Proti Jugoslaviji niso imeli nobenih možnosti.

Ni kaj, jugoslovanski košarkarji so se stegnili, šli so čezse – po malem tudi zato, da bi maščevali Kambodžo, ki jo je dal ameriški predsednik Richard Nixon malo prej srdito in silovito bombardirati. A to, da so »naši« v hali Tivoli zbombardirali Ameriko, ni bilo še nič. Neznanci so tedaj pred Figovcem zažgali ameriško zastavo, ki je plapolala z zastavami ostalih udeleženk prvenstva, na stenah ljubljanskih hiš in blokov pa se je pojavil grafit NIXON, pri čemer je bila črka X preoblikovana v fašistični kljukasti križ. In študentje so po Ljubljani korakali s transparentom, na katerem je pisalo NIXON – ja, namesto črke X je stal kljukasti križ.

A Nixona so tudi v Ameriki razglašali za fašista. Ne brez razloga – tudi Ameriko je zbombardiral. Ko je Anthony Summers v Aroganci oblasti (The Arrogance of Power: The Secret World of Richard Nixon) razkril, da je Nixon, patentirani paranoik, nevrotik, tesnobnež in nespečnež, užival droge (predvsem dilatin, ki ubija strah, skrbi, občutek krivde, paniko, jezo, depresijo, divje izbruhe ipd.), je bilo to več kot ironično, saj je prav Nixon leta 1971 – natanko leto po ameriškem debaklu v Ljubljani – lansiral vojno proti drogam (war on drugs), ki pa resda ni bila socialni projekt, temveč le finta, cinična manipulacija, s katero je skušal zategniti vajeti in raztegniti svojo politično moč – onstran demokracije. V imenu vojne proti drogam je ustanavljal biroje in urade, ti pa so postali motor njegove zasebne, tajne »varnostne službe«, ki je nezakonito zbirala informacije o njegovih notranjih in zunanjih sovražnikih ter se šla prikrito vojno proti civilni družbi in gibanju za državljanske pravice.

Njegov tajni team je – prek klasičnih medijev, spletnih forumov in Twitterja tedaj še ni bilo – šikaniral in blatil njegove politične nasprotnike ter jim podtikal homoseksualnost, prešuštvo in mentalno neuravnovešenost. Mar tega ne počnejo tudi Janševi spletni jurišniki? Mar ni sam v umobolnico pošiljal političnih nasprotnikov in kritikov, od Mihe Kordiša do Teje Jarc? Mar ni urad za preprečevanje pranja denarja v času njegove toksične vladavine sprožil – nezakonite, po besedah pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan »srhljive« in »v svetu praktično nevidene« – preiskave bančnih računov oseb, ki niso v njegovi politični orbiti? In mar mu ne očitajo, da je s tem ta urad zlorabil za obračunavanje s političnimi nasprotniki?

Watergate je bil, kot so rekli, »ameriška tragedija« – atentat na demokracijo, ustavo, zakone, državljanske pravice, svobodo govora in pravico do združevanja.

Janša kanalizira Nixona. Pobira pri njem. Hrani se z njegovimi triki.

Ne pozabite, Nixon, alias Tricky Dick, je sestavil tudi »seznam sovražnikov«, proti katerim je treba uporabiti »vso razpoložljivo zvezno mašinerijo«. Ha. Na njem so bili vsi njegovi nasprotniki in kritiki – senatorji in kongresniki, sindikalisti, poslovneži, časopisni uredniki, novinarji, kolumnisti, akademiki, profesorji ter filmski igralci in igralke (Paul Newman, Jane Fonda, Gene Hackman, Barbra Streisand, Burt Lancaster, Steve McQueen, Gregory Peck, Bill Cosby, Tony Randall, Carol Channing, Dick Gregory, Tom Smothers ipd.). Nixon, mojster politične špijonaže in korupcije, jim je prisluškoval, jih šikaniral in zalezoval. In ne pozabite, v času svoje vladavine je zahteval, da FBI, tajna služba, CIA in State Department nadzirajo premike vseh liberalnih in kontrakulturnih javnih oseb, tako da so njegovi špiclji potem nenehno brskali po bančnih računih Jane Fonda. Ker je brskanje po njenih bančnih računih obrodilo le toliko sadov kot Janševo brskanje po bančnih računih slovenskih javnih oseb, so odpirali še njeno pošto.

A to je bil šele uvod v Watergate.

Vlom in zlom

Sedemnajstega junija 1972 so v washingtonskem kompleksu Watergate prijeli pet moških, ki so vlamljali v prostore nacionalnega komiteja demokratske stranke – in to le slabega pol leta pred predsedniškimi volitvami. Bob Woodward, reporter Washington Posta, je zdrvel na sodišče, kjer so zasliševali vlomilce. Ko je sodnik Jamesa McCorda, ki je dajal vtis liderja teh vlomilcev, vprašal, kaj je po poklicu, je ta odvrnil: »Svetovalec za varnost.« Kje ste zaposleni, je vprašal sodnik. McCord je znižal glas, se nagnil k sodniku in zamrmral, da je upokojen in da je delal v vladni službi. V kateri vladni službi, je zanimalo sodnika. McCord je šepnil: »CIA.«

Tako se je začelo demaskiranje ameriškega predsednika Richarda Nixona. Najprej se je izkazalo, da je McCord na plačilnem seznamu republikanskega komiteja za predsednikovo ponovno izvolitev (CREEP), potem pa, da so vlom v štab demokratske stranke financirali z denarjem za Nixonovo predvolilno kampanjo. Kar je kakopak pomenilo, da je bil komite za ponovno izvolitev predsednika Nixona povezan z vlomom v Watergate.

Nič, Bob Woodward in Carl Bernstein sta le »sledila denarju«, kar ju je pripeljalo do Nixonovega tajnega fonda, ki so ga hranili z ilegalnimi preusmeritvami predvolilnih donacij, in do ugotovitve, da so ta tajni fond kontrolirali in menedžirali Nixonovi najtesnejši sodelavci, tudi John Mitchell (predsednik komiteja za predsednikovo ponovno izvolitev oziroma vodja Nixonove predvolilne kampanje), Jeb Stuart Magruder (podpredsednik predvolilne kampanje), H. R. Haldeman (šef Nixonovega kabineta), Hugh Sloan (zakladnik Nixonove predvolilne kampanje) in John Ehrilchman (Nixonov glavni svetovalec za notranjo politiko). Ergo: »vsi predsednikovi možje«. In »vsi predsednikovi možje« niso bili le neposredno povezani z vlomom v Watergate, ampak so tudi povsem neposredno menedžirali prikrivanje afere in oviranje preiskave vloma.

Nixon je trdil, da ni imel pojma, kaj se dogaja (zgrožen sem in šokiran! vlom je bil nekaj neumnega in nezakonitega! stvari je treba priti do dna! cilji ne posvečujejo sredstev! predvolilne kampanje nisem vodil jaz!), toda njegovi možje so začeli serijsko odstopati, na zaslišanjih pa niso skrivali, da so bili v afero Watergate in prikrivanje te afere vpleteni »vsi predsednikovi možje«, s samim Nixonom vred.

Watergate ni bil le vlom v prostore nacionalnega komiteja demokratske stranke, temveč masivna zarota, v okviru katere so Nixonovi možje vohunili za demokratskimi predsedniškimi kandidati.

Kongresu tako ni preostalo drugega, kot da proti Nixonu sproži ustavno obtožbo, alias impeachment – zaradi zlorabe oblasti in oviranja preiskave. Ker se je Nixon, ki je trdil, da je »ekstremnost afere Watergate le rezultat ekstremnosti časa, v katerem živimo«, ustrašil, da bi ustavna obtožba uspela in da bi ga to lahko pripeljalo v ječo, je 8. avgusta 1974 – pred stomilijonskim televizijskim avditorijem, kot prvi in edini ameriški predsednik – taktično odstopil (»Da zapuščam Belo hišo pred iztekom mandata, je tuje vsem nagonom mojega telesa«), saj se je z novim podpredsednikom, Geraldom Fordom (prejšnji, Spiro Agnew, je malo prej zaradi korupcije odstopil), skrivaj dogovoril, da ga takoj po prisegi vnaprej pomilosti. In res, Ford ga je – ob bučnih protestih in zgražanju – odvezal krivde za »vse prestopke zoper Združene države Amerike, ki jih je ali pa jih je morda zagrešil med svojim mandatom od 20. januarja 1969 do 9. avgusta 1974«.

Nixon je bil prost, 25 njegovih sodelavcev, vpletenih v afero Watergate, pa je pristalo v ječi. Nekateri so sedeli 52 mesecev, drugi pa manj kot mesec. Jasno, sedeli so tudi Vodovodarji, alias Plumbers, ki so vlomili v Watergate. Vodovodarji so bili člani enote za posebne preiskave, ki so jo – po objavi tajnih Pentagonskih dokumentov (Pentagon Papers) – skrivaj ustanovili v Beli hiši in ki naj bi preprečevala »curljanje« ter obenem vohunila za Nixonovimi kritiki in političnimi nasprotniki, »državnimi sovražniki«.

Zarota, ki so jo skovali »vsi predsednikovi možje«, je bila kompleksna in povsem profesionalna, zato je še toliko bolj komično, ironično in absurdno, da so Vodovodarje zasačili in prijeli kot zadnje amaterje. Ko so jih prijeli, so se vdali brez odpora, ker so očitno mislili, da jih bodo itak izpustili – niso vedeli, da se za njihovim hrbtom vidi konec sveta. Še huje, kot se je izkazalo, so v prostore nacionalnega komiteja demokratske stranke vlomili, da bi popravili elektronske prisluškovalne naprave, ki niso delovale in ki so jih tja – narobe – namestili kak mesec prej. Šlamparija. Oh, še huje, s seboj so prinesli napačno in povsem neuporabno orodje. Prav res – šlamparija.

A zakaj so tja, v prostore nacionalnega komiteja demokratske stranke, sploh nastavili prisluškovalne naprave? Kaj so mislili, da bodo našli? Dobro so namreč vedeli, da so nacionalni štabi ameriških strank z obveščevalnega vidika povsem nezanimivi in neuporabni – tam ni običajno ničesar. Menda so iskali dokaze, da je del denarja za predvolilno kampanjo demokratske stranke prišel s komunistične Kube. Kdo ve, ali pa so iskali dokaze, s katerimi bi lahko kompromitirali spolne navade demokratskih veljakov.

Al Capone je izgledal vsemogočno, toda odnesla ga je malenkost – davki. Tudi Richard Nixon je izgledal vsemogočno in tudi njega je odnesla malenkost – šlamparija pri ravnanju z elektroniko.

Ameriška tragedija, slovenska farsa

Amerika se je znebila Nixona. Pravica je zmagala. Ljudje so si oddahnili. Sistem je vendarle deloval. Bil je že čas. Revolta je bilo konec. Kontrakultura se je pacificirala. Hipiji so se ostrigli. Srednji razred je ponovno ujel nirvano. Seksualna revolucija je postala predmestni kliše. Amerika ni več potrebovala Hitlerja, v katerega bi se zaletavala.

Watergate je bil, kot so rekli, »ameriška tragedija« – atentat na demokracijo, ustavo, zakone, državljanske pravice, svobodo govora in pravico do združevanja. Pokazal je, da je poleg civilne države obstajala še Nixonova zasebna, vzporedna, kriminalna država, ki ji niso bili tuji niti vlomi, krivoprisežništvo, oviranje sodnih preiskav, uničevanje dokaznega gradiva, podkupovanje prič, izsiljevanje, prisluškovanje, zarotništvo, utajevanje davkov, nezakonita uporaba CIE, FBI in Zveznega davčnega urada (IRS), nezakonito financiranje političnih kampanj ter zloraba položaja, oblasti in Bele hiše. Kot je rekel Carl Bernstein: »To je bil čas, ko je imela Amerika za predsednika kriminalca.« Ali kot je zapisal Bob Woodward v Skrivnem možu (The Secret Man): »Vlom v Watergate ni bil osamljen dogodek, ampak del obsežne strukture ilegalnih, podtalnih dejavnosti, usmerjenih proti domnevnim Nixonovim sovražnikom – proti voditeljem protivojnega gibanja, proti novinarjem, proti demokratom, proti disidentom znotraj njegove administracije in proti tistim članom pravosodnega sistema in FBI, ki so afero Watergate preiskovali.« Watergate ni bil le vlom v prostore nacionalnega komiteja demokratske stranke, temveč masivna zarota, v okviru katere so Nixonovi možje vohunili za demokratskimi predsedniškimi kandidati, lagali, krivo prisegali, izsiljevali, v medije »curljali« laži in dezinformacije, s katerimi so skušali diskreditirati Nixonove politične nasprotnike, nastavljali svoje špiclje in provokatorje, kradli dokumente, preiskovali celo zasebno življenje svojih lastnih aktivistov – ter zlorabljali oblast in ovirali preiskavo.

Nixonu, buldogu zblojenega pogleda, je uspelo z afero Watergate povečati moč medijev, zmanjšati ugled predsedniške funkcije, politiko pa patentirati kot mračni, cinični egoizem. Watergate je bil sad njegove paranoje, njegove čudne kadrovske politike, njegove obsedenosti z državno varnostjo, ki da je nad vsem (tudi nad ustavo in zakoni), in njegovega strahu pred komunizmom.

Nixon se je imel za permanentno žrtev zarote, vsako kritiko svoje politike je razglasil za ogrožanje državne varnosti, svojo politično usodo je enačil z usodo nacije.

Richard Milhous Nixon, »deček, ki je v noči zaslišal pisk vlaka in sanjal o vseh tistih oddaljenih krajih, ki ležijo na koncu tračnic« (kot ga je leta 1994 ob smrti označil republikanski senator Bob Dole), je bil Janša pred Janšo: antikomunistično usmerjen, patološko skrivnosten, kozmično samotarski in asocialen, apokaliptično paranoiden, alergičen na medije, kongres in zvezno administracijo. Imel se je za permanentno žrtev zarote, vsako kritiko svoje politike je razglasil za ogrožanje državne varnosti, svojo politično usodo je enačil z usodo nacije, politične tekmece – tudi tiste z desnice – je na ves glas, penasto in brezobzirno »razkrinkoval« in razglašal za »komuniste« ali »prijatelje komunistov«, vztrajal je, da je dežela prestreljena s komunistično zaroto, domišljal si je, da je z zgodovino v skrivnem, tajnem, telepatskem odnosu, oznanjal je, da nezakonita sredstva, ki se uporabijo proti političnim nasprotnikom, niso nezakonita, »če jih uporabi predsednik«, bratu je omogočil okoriščanje s svojimi zvezami, hotel je, da bi bilo vse spet tako, kot je bilo nekoč (ko je bila Amerika ena nacija pod Bogom), njegove predvolilne kampanje so financirali gangsterji, blizu pa je pustil le nekaj ljudi. Nasprotniki in protestniki so ga razglašali za fašista, a leta 1969 se je v nastopnem govoru predstavil kot mirovnik, napadel krizo ameriškega duha, apeliral na dobroto, dostojnost, ljubezen in prijaznost, predel o človeški veličini, srcu in »veliki katedrali duha«. Seveda, prisegel je pred Bogom.

Ameriko, svet in 20. stoletje je za trenutek prijel za jajca in ta ekstremni trenutek se mu je zdel pomembnejši, večji in veličastnejši od napak, ki bi jih lahko storil, sramote, v katero bi lahko padel, in propada, ki ga je čakal. »Le če si bil v najgloblji dolini, lahko veš, kako veličastno je, če si na vrhu gore,« je dahnil 9. avgusta 1974, dan po odstopu, odkorakal skozi vrata Bele hiše, še zadnjič pomahal, sedel v helikopter in odletel.

Tisti, ki pravijo, da je Janša urad za preprečevanje pranja denarja – prek direktorja Damjana Žuglja, sicer svojega izbranca – zlorabil za obračun s političnimi nasprotniki in s tem dobil svoj Watergate, hočejo očitno reči, da je zlorabil oblast. In ko je po tem razkritju napovedal državljansko vojno, je skušal s tem to zlorabo prikriti. In potlačiti. Kot jo je skušal prikriti in potlačiti Nixon, le da je FBI šest dni po vlomu v Watergate zabičal, naj opusti preiskavo tega vloma.

Ko je v Ameriki izbruhnila afera Watergate, so se spraševali: kaj je vedel predsednik – in kdaj je to izvedel? To so se spraševali tudi ob izbruhu slovenske afere Watergate: kaj je Janša vedel – kdaj je to izvedel? A res kdo verjame, da ni nič vedel – in da je za to izvedel šele iz medijev?

Tako kot je bil Nixonov Watergate več kot Watergate, je tudi vsak Janšev Watergate več kot Watergate, saj vedno znova pokaže širše vidike Janševega avtokratskega, nixonovskega delovanja – vsak njegov Watergate je le vrh ledene gore.

Nixon se na goro Rushmore ni nikoli povzpel. Bil je svinja. Za kuliso je renčal, da bo vse pobil, a je nazadnje odstopil.

Janša nikoli ne odstopi. Napoveduje le nove in nove državljanske vojne.