Balkanski Watergate

Ko smo v Mladini pred leti začeli raziskovati madžarsko financiranje medijev SDS, torej omrežje Nova24, se je v ozadju izrisala slika širšega, geopolitičnega spopada, ki je v vzhodni in srednji Evropi izbruhnil po finančni krizi. V številnih vzhodnoevropskih državah so se tudi s podporo Rusije in po vzoru Putina razpasla zavezništva lokalnih samodržcev ali populistov, ki so svojo oblast začeli utrjevati s propagando. Nadzor nad mediji in zatiranje neodvisnih novinarjev, napadi na nevladne organizacije so bili ključni vzvodi njihove moči, tako rekoč novi recept za uspeh. Ta bitka, ki jo vsakodnevno spremljamo v Sloveniji v obliki razplamtevanja sovražnega govora in maltretiranja RTV, je bila v nekaterih drugih državah veliko brutalnejša. Makedonija je bila tak primer. Kot država se je namreč pred leti znašla pred odločitvijo, ali se bo približala Natu in EU ali pa se bo tesneje povezala z Vučićevo Srbijo in Putinom. Pri križanju regionalnih interesov smo lahko v Makedoniji videli vse: tovarne ali celo naselja trolov, ki so producirali lažne novice, priča smo bili množičnemu prisluškovanju 20.000 Makedoncem in celo insceniranim izbruhom nasilja.

Slovenska parlamentarna preiskovalna komisija, ki je analizirala financiranje Nova24, je v letih 2016 in 2017 naletela na povsem očitno pranje denarja prek medijev SDS. Kakšna tretjina, če ne celo polovica denarja, ki ga je Madžarska nakazovala lastnikom Nova24, šlo je za okoli štiri milijone evrov v dveh letih, je iz Madžarske šlo prek Slovenije naprej v Makedonijo, k projektom makedonske skrajne desnice, ki tam simpatizira s Putinom. V Makedoniji je bil to nekdanji boksar Nikola Gruevski, Janšev in Orbánov zaveznik, ki je nasprotoval vključevanju Makedonije v Nato in poskušal Makedonijo tesneje povezati v zavezništvo s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem. Janša je skupaj z Viktorjem Orbánom Gruevskega javno podpiral in obiskoval, na primer leta 2017, ko so v Makedoniji na njegovih zborovanjih vihrale ruske zastave. Prek svojih medijskih projektov pa mu je SDS tudi posredovala denar, ki je prihajal iz Madžarske. V Makedoniji je kasneje notranje ministrstvo denar, ki ga je Slovenija namenjala Gruevskemu, preiskovalo v sklopu širše preiskave vmešavanja Rusije v makedonsko notranjo politiko.

Širše gledano pa so akterji v tem spopadu tudi nekatere multinacionalke, ki ravnajo bolj olikano. Po finančni krizi so se na Madžarskem, Češkem, Slovaškem, v Romuniji in na Poljskem zahodnoevropski ali ameriški založniki, ki so večinoma sledili liberalnim politikam, umaknili. Do leta 2007 je bilo 85 odstotkov zasebnih medijev na vzhodu Evrope v lasti velikih založnikov, kot so angleški Maxwell, avstrijska Styria, švicarski Ringier, finska Sanoma, nemški WAZ ali ponekod, kjer je to bilo dovoljeno, recimo na Madžarskem, kar nemški Telekom. Na njihovo mesto so nato stopili lokalni ali regionalni oligarhi, ki so poskušali ta vakuum zapolniti v sodelovanju z novimi populističnimi politiki. Eden največjih oligarhov, ki je v regiji stopil na to prazno mesto, je bil recimo tudi češki sklad PPF v lasti preminulega oligarha Petra Kellnerja, ki je zrasel s pomočjo poslov v Rusiji in na Kitajskem. Češki PPF je danes lastnik mnogih telekomunikacijskih in medijskih podjetij na Slovaškem, Češkem, v Sloveniji, v Romuniji in Bolgariji. V Sloveniji ima recimo v lasti POP TV. In v številnih državah, na primer v Srbiji ali Bolgariji, je PPF svoje medije očitno tudi posodil lokalnim populistom. Meja med lastniki teh medijev in politiki je vse bolj zabrisana.

Kot odgovor tej širitvi je na Balkanu začela nastajati druga medijska mreža. Kot da so Američani oziroma AT&T, ki so pred leti prodali svojo multinacionalko CME, del katere je bila tudi POP TV, ugotovili napako. Kot protiutež se je v mnogih državah pojavila skupina United, za katero stoji ameriški kapital. V začetku je kapital za ta projekt zagotovil sklad KKR, ki ga vodi nekdanji direktor ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA), upokojeni general David Petraeus. United je začel širiti svojo mrežo po vzhodni Evropi. Danes ima ameriška družba United v Sloveniji v lasti Telemach in medij N1, podobno pa je tudi v drugih državah. Obe mreži sicer bijeta bitko prek zastonjkarskih medijev – televizij ali spletnih portalov –, ki pa jih lastniki financirajo s pomočjo svojih telekomunikacijskih operaterjev. Skupina United in PPF se odkrito spopadata v Bolgariji, pa tudi v Srbiji: v Srbiji sta se tako PPF, ki ima v lasti oblasti naklonjeno telekomunikacijsko podjetje Yettel, ter skupina United spopadla zaradi monopola na telekomunikacijskem področju. Srbski državni Telekom naj bi PPF omogočil privilegiran pristop do telekomunikacijske infrastrukture, s čimer naj bi zatiral svobodno novinarstvo, ponavljajo v skupini United, ki jo predstavlja srbski poslovnež Dragan Šolak. Podobno je tudi v Bolgariji: tudi tam so mediji v lasti PPF odkrito podpirali dolgoletnega bolgarskega avtoritarca Bojka Borisova, mediji skupine United pa ne.

V tem spopadu med, grobo rečeno, ruskim in ameriškim vplivom, med populistično avtoritarnim in liberalnim pogledom na svet se slovenski Janez Janša, ne glede na vse svoje deklarativne izjave, uperjene proti Putinu, v potezah nikoli ni izneveril. Vedno znova se je brez izjeme postavil na stran Putinove koalicije, ki je v Evropi poglabljala razdore. Tega v zadnjih letih niso nakazovala le pogosta srečanja med Janšo, Vučićem, najvplivnejšim politikom iz Republike Srbske Miloradom Dodikom in Gruevskim, ampak je bila ta podpora očitna tudi v dejanjih. Ko je leta 2021 Telekom, ki ga je nadzorovala Janševa vlada, prodajal medij Siol.net oziroma družbo TS Media, je madžarska televizijska hiša TV2, ki ima v lasti Planet TV, za Siol.net ponujala dva milijona evrov, United pa pet milijonov. Na Telekomu so prodajo raje ustavili, kot da bi Siol.net prodali Šolakovi družbi.

V številnih vzhodnoevropskih državah so se s podporo Rusije in po vzoru Putina razpasla zavezništva lokalnih samodržcev ali populistov. V tej navezi so sodelovali oziroma sodelujejo Orbán, Vučić in seveda Janša.

V vrsto teh medsebojnih podpiranj Janše in Vučića spada tudi zadnja afera, ko je urad za preprečevanje pranja denarja v času zadnje Janševe vlade Vučiću pomagal pri zbiranju obremenilnih informacij o skupini United oziroma Šolaku. V zameno pa je Srbija pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami prek svojega urada za preprečevanje pranja denarja zbirala morebitne obremenilne informacije proti Robertu Golobu oziroma proti Gen-I v Srbiji, za katero je bil Golob tedaj odgovoren.

Zgornji odstavek je sicer špekulativen, kljub temu pa vsi indici kažejo v to smer. Ko je v začetku tega meseca N1 objavila zgodbo o tem, kako je bivši vodja urada za preprečevanje pranja denarja Damjan Žugelj na podlagi ene same anonimne prijave, dolge 11 kratkih odstavkov, med 25. novembrom in 13. decembrom 2021 bankam razposlal kar 238 zahtev za vpogled v skupno 195 transakcijskih računov 107 fizičnih oseb in podjetij, povezanih s skupino United oziroma Šolakom, in se lotil preverjanja transakcij na teh računih tudi za 15 let nazaj, sta bili možni dve razlagi. Prva je bila, da smo priča novi, precej široki zlorabi določene državne institucije, torej urada za preprečevanje pranja denarja, ki ima po obsegu pristojnosti in zaradi boja proti terorizmu možnost vpogleda v skoraj vse zbirke osebnih podatkov v državi. Druga razlaga, ki jo seveda tudi danes ponuja Žugelj, je, da je ta zgolj izredno vestno opravljal svoje delo in bi si zato kvečjemu zaslužil pohvalo. Ali kot je sam dejal, da je preiskavo začel »na podlagi dokaj obsežne in natančne anonimne prijave, ki bi jo lahko šteli kot žvižgaštvo«, je zapisal v javnem pismu.

Da je verjetnejša prva razlaga, da je torej pred nami ena večjih zlorab državne institucije, priča sicer že kadrovanje na tem uradu. Urad za preprečevanje pranja denarja je bil v času druge vlade Janeza Janše ena od kadrovsko najbolj brez milosti napadenih institucij, v katerih so ključne položaje zasedali politično lojalni in nestrokovni posamezniki. Takoj po prevzemu oblasti aprila leta 2021 je vlada Janeza Janše na predlog takratnega finančnega ministra Andreja Širclja z mesta direktorice urada za preprečevanje pranja denarja razrešila Branko Glojnarič, ki je bila v uradu zaposlena več kot osem let. Na njeno mesto je sprva postavila Ivana Kopino, dolgoletnega svetnika stranke SDS v občini Straža brez vsakršnih izkušenj iz dela urada. Kmalu zatem pa je vlada na njegovo mesto imenovala vršilca dolžnosti Damjana Žuglja. Med prvimi Žugljevimi potezami sta bila čiščenje strokovnjakov in njihova zamenjava s politiki SDS. Njegova najpomembnejša poteza je bila, da je iz urada odstranil Lea Pongračiča, ki je v uradu vodil najpomembnejši oddelek, to je sektor za sumljive transakcije. Pongračič je bil tudi kontaktna oseba za sodelovanje z drugimi institucijami, bil je član Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) itd.

Že v tem primeru je očitno, da pri teh akcijah Žugelj ni deloval samostojno, ampak je tesno sodeloval z ministrstvom za finance in finančno upravo (Furs) oziroma vlado. Pongračiča so namreč iz urada za preprečevanje pranja denarja preselili na Furs, kjer ni imel nobenih pristojnosti. Na njegovo mesto pa je Žugelj s Fursa pripeljal Simono Kaučič. Ta tja ni prišla kot strokovnjakinja, ampak spet kot kader SDS. Njen partner je denimo Marko Šiška, ki je v preteklosti kandidiral za stranko SDS na volitvah v ljubljanski mestni svet in četrtno skupnost Bežigrad. Kaučičeva je tudi na urad prišla brez izkušenj, na Fursu je namreč pred tem delala na področju davka na dodano vrednost. Takšnih primerov je bilo še več: Žugelj je na uradu zaposlil tudi Ireno Nunčič, nekdanjo začasno direktorico Fursa, ki je bila pred leti članica SDS, še bolj znana pa je bila kot vodja volilnega štaba na županskih volitvah v Šmarju pri Jelšah, kjer je sodelovala z Vinkom Gorenakom. Pod Žugljem je na urad prišla tudi Tjaša Pleško, članica izvršnega odbora podmladka SDS v Grosupljem. Podobnih kadrovskih potez je še več.

Da so v SDS urad za preprečevanje pranja denarja začeli zlorabljati za svoje namene, so najprej opazile nekatere nadzorne institucije. Na nenavadne prakse v uradu so med prvimi postali pozorni pri informacijski pooblaščenki, kjer proti uradu zdaj vodijo dva inšpekcijska postopka. V enem od teh primerov se je denimo nanje obrnila prizadeta posameznica, podjetnica, prepričana, da je urad njene podatke zlorabil zaradi političnih razlogov. Posameznica je od svoje banke dobila informacije, da je banka njene osebne podatke septembra 2021 posredovala uradu za preprečevanje pranja denarja, »na podlagi prejetih revizijskih sledi pa je ugotovila tudi enormno število vpogledov v račun v obdobju po marcu 2020, ko je v Republiki Sloveniji prišlo do spremembe oblasti«, nam je sporočila informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Ker so pri informacijski pooblaščenki posumili, da so na uradu zlorabili pooblastila, so od Žuglja zahtevali odgovore. Ker jih niso dobili, so ga oglobili. Ta primer je sedaj na sodišču. V drugem, podobnem primeru pa je informacijska pooblaščenka vložila tudi zahtevo za oceno ustavnosti domnevno preširokih pooblastil urada, ki so jih pod tretjo vlado Janeza Janše z zakonom še razširili.

Dokaz, da je tudi v primeru Šolak Žugljev urad zlorabil svoje pristojnosti, pa lahko najdemo v načinu, na katerega je njegov urad v tem primeru podatke zbiral. V Sloveniji ima namreč vsaka banka določenega pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja. Ti pooblaščenci imajo poseben status, so neodvisni od uprav in morajo v skladu z zakonom – to je pri nas zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma – uradu pošiljati vse zahtevane podatke. Od leta 2018 je med temi pooblaščenci in uradom za preprečevanje pranja denarja vzpostavljena varna, torej zaščitena računalniška povezava, ki omogoča tudi sledljivost podatkov. Podatki se torej pošiljajo po internetu tako, da je na vsaki strani povezave zabeleženo, kdo je do podatkov dostopal in kdo jih je poslal. V zakonu o preprečevanju pranja denarja je zapisano, da lahko banke podatke uradu sporočajo drugače, to je v pisni obliki, a le izjemoma, če je pošiljanje po elektronski poti »iz tehničnih razlogov bistveno oteženo ali onemogočeno«.

A več pooblaščencev po različnih bankah nam je potrdilo, da je v zgoraj opisanem primeru Žugelj od njih izrecno in brez navajanja utemeljenih razlogov zahteval, naj banke uradu podatke pošljejo v pisni obliki. V pisni obliki v tem primeru pomeni, da so morale banke podatke shraniti na CD-je. »To je bilo res ogromno podatkov, ki so jih morale pošiljati vse banke, in kolikor vem, se je vsem zdelo neobičajno, da so podatke morale pošiljati v takšni obliki. Urad smo tudi o tem spraševali, a so vztrajali, da moramo podatke pošiljati na ta način, prek katerega pa seveda tudi ni prave sledljivosti,« nam je odgovoril eden od pooblaščencev. Tudi v Združenju bank Slovenije so nam posredno odgovorili, da bi lahko ta primer pod drobnogled vzel inšpektorat. »Vsa komunikacija med bankami in različnimi nadzornimi institucijami mora potekati v skladu s predpisi. Morebitna odstopanja morajo ravno tako obravnavati pristojne inštitucije,« so nam odgovorili.

Žugelj nam na naše vprašanje, zakaj je zahteval podatke na tak način, ni dal prepričljivega odgovora. Odgovoril nam je le, da je urad pri odločitvi o obliki, kako bo od bank ali drugih institucij zahteval podatke, popolnoma samostojen. Nato pa je še dodal, da njihov informacijski sistem »zaradi tehničnih in drugih razlogov ne dopušča izmenjave podatkov večje od stopnje tajnosti ’Interno’ in je tako certificiran le in zgolj za bistveno nižjo stopnjo tajnosti od stopnje tajno«. A podatki, ki jih je od bank v tem primeru zahteval, seveda niso bili tajni, poleg tega so v podobnih primerih brez posebnih težav banke uradu takšne podatke že leta pošiljale po varni spletni povezavi. To so nam potrdili tudi na uradu za preprečevanje pranja denarja, ki ima danes novo vodstvo: »Večina podatkov, ki jih na podlagi zaprosil uradu posredujejo finančne institucije, je uradu posredovana po elektronski poti.« Drži sicer, da nekatere institucije podatke pošiljajo pisno ali prek kurirja, s prilogami na elektronskih nosilcih, kar pa naj bi bilo odvisno predvsem od tega, ali so te institucije vključene v elektronski sistem za sporočanje podatkov ali ne. In vse banke seveda so.

Da je Žugljev urad ravnal nenavadno, so nam sicer potrdili tudi na finančnem uradu. V zadevi Šolak se je namreč Žugelj skupaj s tedanjim namestnikom generalnega direktorja finančnega urada Simonom Starčkom podpisal pod ovadbo, ki so jo nato januarja 2022 poslali na nacionalni preiskovalni urad in specializirano državno tožilstvo. Potem ko je tožilstvo ovadbo marca letos zavrglo, so na Fursu primer vložitve te ovadbe proučili ter pri tem ugotovili, »da način podaje ovadbe odstopa od ustaljenih načinov v FURS«. Urad za preprečevanje pranja denarja, kot pravi tudi njegov dolgoletni predsednik Klaudijo Stroligo, namreč pridobljenih informacij, podobno kot Slovenska obveščevalna služba (Sova), ne more uporabljati pri vlaganju ovadb, saj imajo njihovi podatki, razen nekaterih izjem, status obveščevalnih podatkov – pri njihovem zbiranju tudi ne odloča preiskovalni sodnik. Zaradi tega primera, so še dodali na Fursu, so na področju nadzora pri njih »že bili sprejeti določeni ukrepi, tako na sistemski, organizacijski in izvedbeni ravni – eden od teh je, da pri izboru zavezancev za nadzor še večji poudarek dajemo objektivnim kriterijem za ugotavljanje tveganj (torej se nadzori ne uvajajo na podlagi ’orkestriranih’ prijav, kot je to morda veljalo v preteklem obdobju). Izvedli smo tudi več operativnih sestankov z uradom za preprečevanje pranja denarja ter nadgradili sodelovanje v smeri večje učinkovitosti.«

Primer Šolak je lahko še en primer politično ugrabljene državne institucije, ki so jo v SDS zlorabili za svoje namene. Po poročanju N1 Žugljevi niso zbirali le vseh s Šolakom povezanih računov, ampak so ob tem pregledali še recimo račune Branka Čakarmiša, sedanjega direktorja družbe Pro Plus, ki ima v lasti televiziji Pop TV in A kanal, pa podjetje brata bivšega beograjskega župana Dragana Djilasa ter račune direktorice in odgovorne urednice N1 Katje Šeruga in tako naprej. Od koga vse so osebne podatke za preteklih 15 let v uradu za preprečevanje pranja denarja presneli na CD-je – samo leta 2021 je urad odprl novih 1103 zadev –, bo zdaj preiskovala nova parlamentarna komisija, kriminalisti pa, ali je Žugelj zlorabil svoja pooblastila. Po naših informacijah, ki smo jih preverili pri dveh virih, so nameravali na finančni upravi in na uradu za preprečevanje pranja denarja preverjati tudi osebne transakcijske račune Aleksandra Čeferina, predsednika evropske nogometne zveze (UEFA). Takšen je bil vsaj načrt, ki ga vodilni na Fursu in uradu niso zadržali zase. Čeferin je bil in je še danes eden večjih kritikov nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše, na začetku mandata tretje Janševe vlade so se v javnosti celo pojavile špekulacije, da bi utegnil vstopiti v slovensko politiko. Ali so bili njegovi računi preverjeni, Čeferin pri uradu ne more preveriti, pri Fursu pa ima »oseba pravico do seznanitve s svojimi podatki iz evidence preiskav šele po pravnomočno končanem postopku inšpekcijskega nadzora, če pa postopek inšpekcijskega nadzora ni bil začet, pa po zastaranju pravice do odmere davka«, so nam odgovorili iz finančne uprave.

Vsaj v primeru Šolak so v SDS očitno računali, da bodo v zameno iz Srbije pred volitvami dobili kakšne obremenjujoče podatke, ki bi lahko škodili Robertu Golobu – v medijih SDS so tedaj tudi objavljali podatke o poslovanju Gen-I v Srbiji, objavljali so celo faksimile dokumentov, iz katerih je izhajalo, da je vir srbski oziroma črnogorski urad za preprečevanje pranja denarja. V ovadbi, ki jo je januarja 2022 Žugelj vložil na NPU, se kot kaznivo dejanje omenja hudodelska združba oziroma hudodelsko združevanje. A bolj verodostojno bi bilo ta očitek obrniti: takšno brezsramno sodelovanje balkanskih populistov dejansko je hudodelsko združevanje. Pri mednarodno usklajenem uničevanju neodvisnih nadzornih institucij, kot sta policija ali mediji, pri podrejanju sodne veje oblasti, pri zlorabi osebnih podatkov je seveda meja med politiko in organiziranim kriminalom zelo tanka.