Smrtonosna rezilna žica

Robert Golob je že pred lanskimi volitvami, od katerih je zdaj že več kot leto dni, napovedal, da bodo »tehnične ovire«, torej rezilna žica in panelne ograje, s slovensko-hrvaške meje odstranjene. Ker je z novim letom Hrvaška vstopila v schengensko območje, kar pomeni popolno odprtje meja med državama, nehumane ovire na meji tudi z najbolj ksenofobnega vidika niso smiselne. Koliko smrti pa so povzročile, odkar jih je leta 2015 začela postavljati vlada Mira Cerarja, njene naslednice pa so jih vztrajno dograjevale?

Slovenija je na meji s Hrvaško skupaj postavila 143 kilometrov panelne ograje z rezilno žico na vrhu in 60 kilometrov rezilne žice, kakršno vidimo predvsem na vojnih območjih. Za nabavo, postavitev in vzdrževanje ovir na meji je namenila več kot 25 milijonov evrov. Dodatni milijoni bodo porabljeni za odstranitev panelnih ograj, ki jo izvajajo zunanji izvajalci in se je pred dnevi šele začela. Rezilno žico odstranjuje vojska, v letu dni je je skupaj odstranila manj kot polovico.

Panelna ograja in rezilna žica, ki sta preprečevali prečkanje meje in s tem Kolpe na najprimernejših mestih, sta ljudi prisilili v prečkanje na nevarnejših mestih in s tem povzročili številne smrti. No, povzročile jih niso ovire na meji, pač pa politiki, ki so jih postavili in vzdrževali, torej vlade Mira Cerarja, Marjana Šarca in Janeza Janše. Koliko je bilo smrtnih žrtev, izhaja iz odgovora notranjega ministrstva na poslansko vprašanje Mihe Kordiša o aktivnostih varnostnih organov na meji.

Na notranjem ministrstvu, ki ga vodi Boštjan Poklukar, so našteli skupaj 21 smrti tujcev oziroma po njihovo »nezakonitih migrantov«, ki so večinoma umrli zaradi utopitve na meji ali kasnejše podhladitve po gozdovih na slovenski strani meje, nekaj pa tudi v notranjosti države. A če se poglobimo v odgovor na poslansko vprašanje, iz njega izhaja, da gre za podatke zgolj za zadnja tri leta, s ciničnim pojasnilom, da policija tovrstne podatke hrani le toliko časa.

Dejansko število je precej višje, bliže dvakratniku navedenega. Sploh če prištejemo še smrti na meji, ki jih je obravnavala (in vpisala v svojo statistiko) hrvaška policija. Da o soodgovornosti Slovenije za vse druge smrti ljudi, ki so neuspešno poskušali premagati obmejne ovire in jih je Hrvaška (večkrat) vrnila v Bosno in Hercegovino in so umrli tam ali kje drugje na balkanski begunski poti, niti ne govorimo.

Čeprav velika večina beguncev in migrantov še vedno množično umira v Sredozemskem morju med potjo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike, pa »na celini« ni prav veliko držav, v katerih je zadnja leta na mejah umrlo toliko ljudi kot na zanemarljivih nekaj sto kilometrih slovensko-hrvaške meje.