Leopold I. / Raper, ki ustvarja v radgonščini ter prisega na lucidnost in iskrenost

»Nisem računal, da bom pri tridesetih začel rapersko kariero,« pravi vse bolj priljubljeni gornjeradgonski rimoklepač Michael Leopold (1991), ki se je pred leti udomačil v Mariboru. Ob imenih, kot so someščani Alo!Stari, .travnik in Emkej, tolminska Bakalina Velika in metliški Klinci, predstavlja aktualni val glasbenikov, ki so sterilno slovenščino in bahaško urbano govorico, polno anglizmov in postinternetnega žargona, nadomestili z lokalnimi dialekti, ki ponujajo pester nabor jezikovnih iger in fonetičnih nians.

Trend »lokalizacije« slovenske glasbe lahko razumemo kot odgovor na pretirano centralizacijo in akumulacijo kulturnega kapitala v prestolnici. Posvojitev avtohtonih lokalnih identitet, ki so bile ob stiku s hegemono urbano kulturo pogosto izbrisane ali prilagojene, je v slovenski kulturni prostor vnesla nove senzibilnosti. »Radgonščina obstaja na jezikovnem stičišču med Štajersko, Prlekijo in Prekmurjem. Prvi komad v lokalnem narečju je nastal kot čisti eksperiment. Ko sem ga odrepal, mi je odprlo glavo. Ugotovil sem, da mi je cel cajt nekaj falilo. Pristnost. Je pa to blagoslov in prekletstvo. Hitro sem postal zanimiv za medije, ki so me vsi spraševali o narečju. Spraševal sem se, ali je na moji muziki sploh še kaj drugega. Vedno sem upal, da se bodo ljudje bolj ukvarjali z vsebino kot pa formo.« Njegovi teksti nas z dobro mero duhovičenja in samoironije zbadajo na pravih mestih. Prepredeni so z lucidnimi prebliski, ki kritično reflektirajo idilično samopodobo delovnih Slovenk in Slovencev. »Nekatera moja besedila so morda težko razumljiva za mladega Ljubljančana. Ampak tudi sam nisem razumel goriškega raperja Valterapa, ko sem bil star 12 let. Ful neznanih besed sem razvozlal z leti ob različnih priložnostih. Nekako sem postopoma ’odklepal’ določene verze,« se spominja.

Leopold I. stoji na ramenih predhodnikov, kot je bila štajerska hip-hop banda Tekochee Kru, in ostro nabrušenih raperskih peres, ko sta N’Toko in Samo Boris. Kot študent prevajalstva se je seznanil z velikani distopične literature kalibra Margaret Atwood in George Orwell, v kritičnega posameznika pa ga je zgnetla tudi alternativna radgonska scena, predvsem lokalni skejtpark, kjer se je formiral kot najstnik. »Začel sem stremeti k temu, da bi pisal besedila, ki bi ljudem, ki odraščajo v podobni situaciji, kot je bila moja, dala orodja, ki ti pomagajo do zavedanja, kako kompleksen je v resnici svet.«

Njegova prednost je v tem, da je kot tekstopisec in glasbenik precej kameleonski, kar dokazuje njegov prvenec Dobro jütro (2022). Neobremenjeno preklaplja med žanri in slogi, od bendovskih jazz-funk jamov kot na nastopu v studiu Vala 202 do romantičnih r&b slatkišev, kot je aktualni singel Čizi. »Vsak komad je zgodba zase. Povej je recimo baladica, Nesen ima trap elemente in je političen, Kinderšpil pa je zajebancija na ska beat,« pravi. Čeprav je s slednjim dosegel najširše občinstvo ter osvojil staro in mlado, se ne želi ponavljati. »Ljudje mi pravijo: ’Pa vidiš kak Kinderšpil pali!’ Ampak ne bom zdaj po kalupu ustvarjal naprej,« je odločen. Zvest ostaja svojim koreninam. »Od malih nog sem prežet s hip-hop kulturo. Vse seminarske od osnovne do faksa so bile na temo hip-hopa, rapa, grafitov.« Vendar je pri njegovem pristopu k pisanju tekstov skoraj nekaj kantavtorskega. »Kantavtorji so mi blizu. Sporočilo, ki bi ga pesnik zapakiral zelo metaforično, dober raper pa naredil abstraktnega, polnega prispodob, lahko prelijejo v jasno zgodbo, ki je razumljiva vsakomur. Na ta način najlažje ljudem prideš do srca. Srce je pot do intelekta.«

V primerjavi s hipijevsko ero, obdobjem punka in kasneje rejva med mlajšo generacijo sicer trenutno prevladuje splošna nenaklonjenost do družbenokritične glasbe. »Lahko razumem, da je mladim to cringe. Tanka je meja med družbeno kritičnostjo in moraliziranjem. V mladih glavah morda ni čisto jasne distinkcije med kategorijama,« pravi. Glavno je, da se izogneš položaju razsodnika. »Kazalne zaimke je treba zmetati ven, svoj ego odstraniti, potem pa se lahko mogoče začnemo pogovarjati o neki kritiki.«

Kot fen stand up komedije in imen, kot so Jim Jefferies, Dave Chappelle in Ricky Gervais, zadnja leta opazuje postopno »razneženje« družbe. »Ne moremo se več zajebavati, ne da je kdo užaljen. Postali smo pretirano strpni. Ljudje ne razlikujejo več med kritiko neke ideje in kritiko tebe kot osebe. Nihče ni vesel, če se kritizira njegovo delo, ampak rajši imam kritiko, kot da dobivam samo zlagane pohvale,« priznava. S sorodnimi temami se je že v 70. letih ukvarjal legendarni komik George Carlin. »Norca se je delal iz vsega. Nič ni bilo sveto. Danes pa vsak zase verjame, da je svet. Norčevanje, hecanje na račun drug drugega je neke vrste terapija. Če se komedijant, ki izvaja neko družbeno terapijo, ne sme delati norca, imamo kot družba resen problem,« dodaja. »S tem se bom še ukvarjal. Je tema, ki vedno znova pride na površje, ko se pogovarjaš o popularni kulturi.«