Radikalno je verjeti

Za Caravaggievi upodobitvi motiva nejevernega Tomaža z začetka 17. stoletja vidimo štiri osebe – Jezusa in tri apostole, poleg Tomaža najverjetneje še Petra in Janeza Evangelista. Tomaž, nevernik, je z izjemno natančnostjo naslikan v neuglednem, raztrganem oblačilu in s črno umazanijo za nohti. Z mojstrsko potezo in milino obraza upodobljeni Jezus se kopa v zlati svetlobi, trdno se oklepa Tomaževe roke in njegov iztegnjeni prst vodi do odprte rane na svojem delno razkritem telesu. Veliki baročni mojster Caravaggio je s svojevrstnim realizmom, spretnim igranjem s svetlobo in senco ter dih jemajočo dramatičnostjo upodobil ključni trenutek, ko Tomaž prst zarije v režo v koži in se dotakne Jezusovega mesa. Njegovo čelo se nagrbanči od surovih čustev, oči se mu razširijo od osuplosti in presunjenosti. Obličje mu obsije Jezusova svetloba. Zdaj verjame. Toda ali se je ta prizor, otipljivi dokaz Jezusovega telesnega vstajenja, sploh zgodil?

S tem se v najnovejšem avtorskem projektu Poslednji kanček fikcije , ki je pr e mie r o doživel 23. maja na odru Slovenskega mladinskega gledališča, ukvarja švicarski gledališki ustvarjalec Boris Nikitin. Režiser, ki je naše gledališče zaznamoval že pred štirimi leti s protifašistično predstavo Nasprotje stvari, se v zadnji predstavi sezone loteva temeljnih človeških vprašanj prav na podlagi motiva nejevernega Tomaža. Prizora iz Nove zaveze, ki naj bi bil dokaz Kristusovega vstajenja in je upodobljen v številnih umetniških delih, pravzaprav sploh ni bilo. V Evangeliju po Janezu Jezus sicer obišče učence in nevernemu Tomažu ponudi, naj se dotakne njegove rane, toda na nobenem mestu ni dotik eksplicitno omenjen, gre zgolj za namig nanj. Kaj torej pomeni, če tega dotika v resnici sploh ni bilo? Kaj pomeni, če se je Tomaž odločil, da se ne bo dotaknil rane in da bo verjel brez dokaza? Borisa Nikitina je navdihnilo prav vprašanje tega protislovja, tega praznega mesta, na katerem temelji začetek krščanske vere.

»Dokončno verjetje je verjetje v fikcijo zavedajoč se, da je fikcija in nič več kot fikcija,« Primož Bezjak na začetku navede ameriškega književnika in pravnika Wallacea Stevensa. Igralec, ki je poleg članic in članov Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča ter pianistke Polone Janežič edina oseba, ki se v 75 minutah pojavi na odru, nam ne dela nobenih utvar – kaj kmalu razloži, da ni pridigar ali duhovnik, tudi ni »od Boga poslan«, je zgolj igralec, zaposlen v tem gledališču, ki ga mi, gledalci, opazujemo pri delu. Pove še, da bi po prvotnih načrtih predstavo morali uprizarjati v cerkvi, a je zaradi različnih okoliščin zamisel propadla. Namesto tega poteka na odru, izpraznjenem vsega odvečnega, s povsem asketsko scenografijo, kjer je edini igralčev rekvizit mikrofon. Boris Nikitin je poskrbel tudi za oblikovanje prostora in izbiro glasbe, prav tako za izbiro kostumov (z dramaturgom predstave Goranom Injacem) in oblikovanje svetlobe (s Kristino Kokalj). Njegovo besedilo je prevedel Jan Krmelj.

Predstava si tako prilasti format pridige in skozi več tematskih sklopov, ki jih ločuje in dopolnjuje zborovsko petje, odpira temeljna filozofska in bivanjska vprašanja, podprta z avtobiografskimi pripovedmi igralca o lastnih stiskah in dilemah. Temu primerno se iz drže pridigarja in animatorja, ki skuša prebuditi občinstvo, Primož Bezjak večkrat prelevi v trpečega in razmišljujočega slehernika, ki nam pripoveduje zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo. Popelje nas skozi vprašanja vere (»Kako pride do odločitve, da v nekaj verjamemo?«), človeške potrebe po učinkovitosti, izčrpanosti in resignacije, (samo)destrukcije, brezpogojne ljubezni, »ljubezni, ki presega posameznika«. V vse to je igrivo in subverzivno vtkan ponavljajoči se motiv nejevernega Tomaža, ki bi lahko bil simbol radikalnega dejanja, odločitve o brezpogojni veri in ljubezni. »Predstavljajte si – pred vami stoji človek, ki zahteva gotovost, ampak se ji odpove in reče: Verjamem. To je radikalna odločitev.«

Poslednji kanček fikcije bi težko opisali kot predstavo, v resnici ne gre niti za pridigo. Tudi igralec pridigar Primož Bezjak se na odru vpraša o resnosti predstave in tem, ali je to sploh še gledališče, pri tem pa izrazi dvom, da je na to vprašanje sploh mogoče odgovoriti. Gre za nekakšen izmuzljiv eksperiment, ki prevrača ustaljene perspektive in nelinearno krmari med resničnostjo in fikcijo, pripovednim in izpovednim, performativnim in iluzionističnim gledališčem, resnim in svečanim ter humornim. V vsem tem kaosu pa nam, če nam ga uspe približno postaviti na mesto in aktivirati domišljijo, ponuja ideološko neobremenjeno iztočnico za razmislek o najintimnejših vprašanjih človeške biti.

Gledališka predstava:
Boris Nikitin: Poslednji kanček fikcije
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: 6. in 7. junija 2023 ob 20. uri