»Obsedenost z rastjo je trdovratna«

Timothée Parrique je raziskovalec ekološke ekonomije na Univerzi v Lundu in avtor knjige Upočasni ali propadi. Ekonomija odrasti (Ralentir ou périr. L’économie de la décroissance, 2022). Parrique je kot govorec sredi maja v evropskem parlamentu sodeloval na konferenci Onkraj rasti - Poti do trajnostne blaginje v EU, ki je bila ena največjih tovrstnih doslej.

Trenutno sta glavno merilo in edini konstantni cilj gospodarstva, podjetij, držav gospodarska rast. Nova in nova rast bruto družbenega proizvoda (BDP), rast prihodkov in rast dobičkov so kazalci »uspešnega gospodarskega razvoja«. Temeljno merilo torej še vedno ne upošteva nobene objektivne omejenosti, zlasti naravnih virov, čeprav je vsem jasno, kaj se s planetom dogaja. 

Da, na drugi strani je že izdelan koncept, poimenovan degrowth (v slovenščini odrast), ki se uporablja v politični ekologiji in ekološki ekonomiji za opis zmanjševanja proizvodnje in potrošnje, ki bi zmanjšalo ekološki odtis bogatih regij sveta. Na način, kot ga uporabljajo strokovnjaki in aktivisti od začetka tega stoletja, se nanaša na upočasnitev gospodarskih dejavnosti; ta upočasnitev pa naj bi bila načrtovana demokratično, v duhu socialne pravičnosti in za izboljšanja obče blaginje. Gre torej za nekakšno makroekonomsko dieto, ki zadostno zmanjša okoljske pritiske in stabilizira »presnovo« gospodarstev z visokimi dohodki v obsegu, ki je lahko trajnosten. Zmanjšanje rasti kot družbena preobrazba bi privedlo do manjših, stabilnih gospodarstev v sozvočju z naravo.

Zagovorniki trenutne paradigme to imenujejo drugače: recesija.

Gre za bistveno razliko. Recesija je zmanjšanje bruto družbenega proizvoda (BDP), ki se zgodi po naključju, pogosto z nezaželenimi družbenimi posledicami, kot so brezposelnost, varčevanje in revščina. Pri konceptu odrasti pa gre za načrtno, selektivno in pravično zmanjševanje gospodarskih dejavnosti. Recesija je nenačrtovana in nezaželena, odrast pa načrtovana in želena.

Do povezovanja koncepta odrasti z recesijo prihaja zato, ker oboje vključuje zmanjšanje bruto družbenega proizvoda. A je absurdno. To je enako, kot če bi trdili, da sta amputacija in dieta eno in isto samo zato, ker obe vodita k izgubi teže. Poleg tega je koncept načrtnega zmanjševanja proizvodnje in potrošnje v svojem bistvu kritika ekonomističnega pogleda na svet, ki vse vidi in meri v denarnih kazalnikih. Ne gre za antitezo rasti, ampak za neko »pravično kazen« za rast; za koncept, katerega smisel je odstraniti način razmišljanja, ki vse vidi kot rast ali padec bruto družbenega proizvoda.

Do povezovanja koncepta odrasti z recesijo prihaja zato, ker oboje vključuje zmanjšanje bruto družbenega proizvoda. A je absurdno. To je enako, kot če bi trdili, da sta amputacija in dieta eno in isto samo zato, ker obe vodita k izgubi teže.

Kako si sploh zamišljate ta obrat, recimo v jeklarski industriji, trgovini, javni upravi? 

Vzemimo primer treh strateških sektorjev: prometa, stanovanj in hrane. Zmanjšanje okoljskih pritiskov zahteva manj letenja in čim manjšo uporabo osebnih avtomobilov, zahteva obnovo starih stavb in prehod na nefosilne sisteme ogrevanja in pri hrani močno zmanjšanje okoljsko najbolj obremenilnih prehrambnih izdelkov, kot so rdeče meso, ustekleničena voda in eksotično sadje. Ne gre samo za proizvajati ali konzumirati manj, ampak tudi za proizvesti ali konzumirati bolje. In hkrati: večji ko bo delež dobrin in storitev, ki se mu uspemo izogniti, lažje bomo ozelenili preostali del, torej začeli z zeleno rastjo. To zahteva množico instrumentov in sprememb, kot so naložbe v nizkoogljične načine prevoza, razvoj shem souporabe avtomobilov, skrajšanje delovnega časa, spremembe urbanističnega načrtovanja za zmanjšanje razdalje med domom in službo, možnosti lokalnih počitnic, ogljične omejitve oziroma davki, subvencije za obnovo starih hiš, strožji gradbeni in najemni standardi glede energetske učinkovitosti, selitev proizvodnje hrane, zagotavljanje dostopa do zemlje (na primer prek skupnega vrta), prehodi z industrijskega kmetijstva na manj intenzivne oblike agroekologije in permakulture, označevanje odtisa za prehrambne izdelke, ureditev industrijskega kmetovanja.

Kaj pa posameznik? Mora to vzeti nase ali čaka državo? 

Posledice za posameznike se bodo razlikovale glede na to, koliko virov trenutno uporablja. V svetu, kjer je en odstotek posameznikov – največjih onesnaževalcev – odgovoren za večji delež emisij kot 50 odstotkov ljudi, ki najmanj onesnažujejo, so povprečja lahko zavajajoča. Za učinkovito blažitev podnebnih sprememb mora do leta 2030 globalnih zgornjih 10 odstotkov, torej deset odstotkov posameznikov – največjih onesnaževalcev – zmanjšati svoje individualne, per capita emisije na približno desetino trenutne ravni. Hkrati pa lahko najrevnejših 50 odstotkov človeštva še vedno poveča svoje emisije za približno trikrat glede na njihovo trenutno raven. Odrast je stvar globalne pravičnosti: bolj ko zmanjšamo odtis »povprečno bogatega človeka«, torej nas na bogatem severu, več ekološkega manevrskega prostora ohranimo »povprečnim revnim«, da zvišajo svoj življenjski standard.

V evropskem parlamentu je bila sredi maja konferenca Onkraj rasti, vendar so trenutno vsi projekti in načrti EU projekti višanja gospodarske rasti. V epidemiji je EU zagnala več kot 700 milijard evrov težak investicijski načrt pokoronske obnove, katerega uspešnost se meri z rastjo BDP po državah. Sploh lahko rečemo, da voditelji EU razumejo problem? 

Politike EU odražajo nasprotje zmanjševanja rasti, namreč obsedenost z rastjo BDP. Med cilji trajnostnega razvoja za mir in blaginjo do leta 2030, ki so jih leta 2015 sprejeli Združeni narodi, je osmi cilj »dostojno delo in gospodarska rast« s prizadevanjem »ločiti gospodarske rasti od degradacije okolja«. Pariški sporazum omenja »spodbujanje gospodarske rasti« ob »odzivu na podnebne spremembe«. Evropski zeleni dogovor govori o »gospodarski rasti, ki ni povezana z uporabo virov«. Na uvodnem plenarnem zasedanju konference Onkraj rasti nam je Roberta Metsola, predsednica evropskega parlamenta, povedala, da je cilj »rast trajnosti«, predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen pa je pozvala k »novemu evropskemu modelu rasti«. Vse našteto jasno pokaže, kako močna je politična obsedenost z rastjo. So pa pomembnejše stvari kot BDP. V času pandemije sprejeti ukrepi dajejo prednost zdravju za vsako ceno, ne glede na to, kako to vpliva na BDP. Akutnost ekološkega stanja bi morala upravičiti isto držo: storimo, kar je treba, da bodo naša gospodarstva trajnostna, ne glede na to, kaj to pomeni za BDP. Raziskava, ki sem jo naredil, kaže, da je edini način za znatno zmanjšanje ekološkega odtisa držav z visokimi dohodki zmanjšanje rasti, kar pomeni manj proizvodnje in porabe. Večja proizvodnja in poraba dejansko otežujeta zmanjšanje ekoloških odtisov. To velja za emisije, še bolj pa za druge okoljske pritiske, ki so še vedno močno povezani z BDP. Ne glede na tehnologijo, ki jo imamo, je lažje in hitreje zmanjšati ekološki odtis v razmerah, ko se obseg proizvodnje in potrošnje zmanjša.

Gospodarska blaginja je neločljivo povezana z ekološko blaginjo. Tako kot zdrav organ ne preživi dolgo v umirajočem telesu, gospodarstvo ne more preživeti v propadajoči biosferi.

Kaj so posledice omenjene konference v evropskem parlamentu?

Konference se je udeležilo več kot 4000 ljudi, kar jo uvršča med največje dogodke na to temo. To je uspeh sam po sebi. Kaže, da koncept odmeva med najrazličnejšimi akterji: strokovnjaki, aktivisti, podjetniki, politiki in državljani. Drug uspeh je bilo priznanje, da so trenutne strategije »zelene rasti« nezadostne. Te strategije so dolgo časa vsebovale naracijo »Ne skrbi, vse bo v redu« in postale oblika makroekonomskega greenwashinga, mobiliziranega z namenom diskreditacije radikalnejših predlogov. Nauk, ki bi se ga morali naučiti iz zadnjih desetletij okoljske politike, je, da nas vse, kar smo poskušali doslej, ni usmerilo na pot trajnosti. Zdaj je bolj kot kdaj prej čas za načrt B. Diskurz, ki je kritičen do rasti, ponuja trdno znanje in veščine za preizkus novega modela.

Ali je ta sprememba, zmanjšanje proizvodnje in potrošnje, res dejansko izbira? Je sploh dojeta kot alternativa? 

Preprosto je: ali sprejmemo zmanjša -nje proizvodnje in potrošnje danes ali pa propad jutri. Ali si bomo vzeli čas za načrtovanje gladkega prehoda, ki se začne zdaj, ali pa čakamo, da bomo soočeni z vročinskimi valovi, pomanjkanjem vode, propadom biotske raznovrstnosti in podobnim ter vrsto socialnih nemirov, ki jih bo vse to prineslo. Gospodarska blaginja je neločljivo povezana z ekološko blaginjo. Tako kot zdrav organ ne preživi dolgo v umirajočem telesu, gospodarstvo ne more preživeti v propadajoči biosferi – vsaj ne dolgo. Čim prej bomo spoznali, da je treba gospodarstva globalnega severa korenito preoblikovati in znatno zmanjšati obseg, lažje bomo zagotovili, da bo ta prehod demokratičen, pravičen in prijazen.