Športni pohlep

Nogometna zveza je ena od peščice športnih organizacij, v katerih te dni hladijo večjo količino šampanjcev. Vzdušje v vodstvu je v napetem pričakovanju devetih milijonov evrov, ki bi naj pritekli na njihove bančne račune. Predvidoma čez nekaj tednov bi se namreč morali končati dogovori o prodaji njihovega deleža Športne loterije. Sekira jim je padla v med še pod vodstvom Aleksandra Čeferina, ko so leta 2015 od Probanke v likvidaciji odkupili 17,3-odstotni delež loterije. Zanj so tedaj odšteli 3,6 milijona evrov, ki pa so jim jih s takojšnjim izplačilom presežnega kapitala loterije in novimi sponzorskimi pogodbami dejansko povrnili v dveh letih. Sedaj utegnejo, v skladu s prakso najbolj zvitih skladov tveganega kapitala, to načeloma dolgoročno naložbo prodati naprej drugim kapitalskim skladom in še dodatno zaslužiti; pa še nove sponzorske pogodbe naj bi sklenili z bodočimi lastniki.

Tako kot v nogometni zvezi, ki jo vodi Radenko Mijatović, so šampanjce dali na hladno tudi v dveh drugih športnih organizacijah, ki imata vsaka po 20-odstotni delež loterije. To sta Smučarska zveza Slovenije, ki jo vodi Enzo Smrekar, in Olimpijski komite Slovenije, ki ga od decembra lani vodi Franjo Bobinac, domnevno eden od glavnih strategov prodaje. Vse to so organizacije, ki so skupaj s Pošto Slovenije in še dvema manjšima entitetama leta 1995 ustanovile Športno loterijo in so od države tedaj dobile ekskluzivno in monopolno pravico trženja športnih stav. Jasno je, da je bila leta 1995 to posledica politične odločitve. Športna loterija je nastala iz igre Podarim – dobim z namenom, da bi se slovenski šport, ki je kot združitveni element igral pomembno vlogo pri osamosvajanju države, še naprej razvijal. A sedaj želijo te športne organizacije zaupani jim politični bonus prodati konzorciju štirih podjetij, ki za loterijo ponujajo okoli 40 milijonov evrov.

Proces prodaje teče v tajnosti že od jeseni, in ker zakon o igrah na srečo omejuje najvišji delež, ki ga v loteriji lahko ima posamezna družba, na 20 odstotkov, naj bi deleže po poročanju portala Necenzurirano kupilo podjetje Entein, ki ima v lasti blagovne znamke Bwin, Sporting Bets in Party Poker, ter še tri češke družbe, to so Emma Capital, sklad KKCG in slovaško-češka skupina J&T. Skupina J&T je denimo največja zasebna lastnica Petrola, njen lastnik pa je češki poslovnež Daniel Křetínský, ustanovitelj holdinga EPH, ki je leta 2021 postal 49-odstotni lastnik tovornega prometa Slovenskih železnic (SŽ). Ni sicer dvoma, da je za omenjene športne organizacije načrtovani posel izredno dobra priložnost, pomembnejše vprašanje je, kaj bi prodaja Športne loterije, ki ima poleg Loterije Slovenije edina koncesijo za prirejanje iger na srečo, pomenila za širšo družbo in kaj za slovenski šport.

Športna loterija je politična dediščina države, zato ni prav, da želijo njeni parcialni lastniki javnost postaviti pred izvršena dejstva.

Igre na srečo imajo seveda tudi obsežne negativne stranske učinke, najboljši primer tega sta Srbija in Hrvaška, kjer so pred leti tudi z argumentom, da veliki globalni spletni ponudniki stav tako ali tako zmagujejo na trgu športnih stav, trg liberalizirali in nanj spustili velike igralce, kot je podjetje Entein. Pričakovali so, da jih bodo lahko tako bolje nadzorovali, dejansko pa so bile posledice nasprotne. Veliki spletni ponudniki športnih stav namreč poslujejo v davčnih oazah, zaradi česar, tudi če imajo možnost legalnega vstopa na trg neke države, še naprej spodbujajo igranje prek svojih matičnih družb. Entein, če špekuliramo, ima pri nakupu Športne loterije lahko interes poslabšati poslovanje Športne loterije, prek katere bi morali Sloveniji plačevati visoke davke in koncesije in igralce še bolj usmeriti na svoje spletne platforme, kjer denar odteka v davčno oazo, na otok Man. Hkrati pa je njihov interes tudi v popularizaciji iger na srečo, v širitvi tega trga. V Srbiji in na Hrvaškem imajo zaradi agresivnega marketinga veliko večje težave pri zdravljenju odvisnosti od iger na srečo, po nekaterih raziskavah je kar 83 odstotkov hrvaških srednješolcev že stavilo na stavnicah.

S tem pa je povezano tudi vprašanje vpliva prodaje Športne loterije na ostale športne organizacije, ki se financirajo iz koncesnin in ki se stekajo v fundacijo za šport. Predsednik fundacije za šport, bivši poslanec SMC Branko Zorman, je pesimističen: »Naša fundacija bo letos športnim organizacijam razdelila okoli 12 milijonov evrov. Če bomo ta monopol, ki ga ima sedaj Športna loterija, prodali tujim multinacionalkam, katerih namen je gotovo v povečanju dobičkov, ki nimajo odnosa do slovenske družbe in slovenskega športa, vam zagotavljam, da bomo na koncu lahko za šport namenili polovico tega zneska.« Zorman je sicer leta 2018 zaradi odtekanja denarja iz športnih stav v tujino predlagal spremembo zakona o igrah na srečo, tako da bi lahko Slovenija podelila več koncesij, tokrat pa liberalizaciji nasprotuje, saj je zanj prodaja monopola tujim multinacionalkam večji greh.

V olimpijskem komiteju, kjer so, preden je vodenje prevzel Bobinac, nasprotovali vsakršni komercializaciji ali liberalizaciji športnih stav, pravijo, da se teh širših razsežnosti problema zavedajo. Njihov uradni odgovor na naše vprašanje je, da so prejeli zavezujočo ponudbo, o kateri sicer še niso sprejeli končne odločitve. Pravijo, da se odločajo kot eden izmed lastnikov »in odločamo se na eni strani kot lastnik, kaj je dobro za naš delež v nekih potencialno lahko tudi spreminjajočih se razmerah na področju igralniškega trga. Na drugi strani pa seveda ne pozabljamo na učinke na šport. Če bi morebiti sprejeli ponudbo, bi bilo zelo pomembno, kakšna bi bila tista sidra, ki bi omogočala sponzoriranje slovenskega športa še naprej. In seveda, kaj narediti s kupnino, predvsem za to, da bo športu na dolgi rok zagotovljeno ustrezno financiranje, ki ga v tem trenutku to naše lastništvo prinaša.«

Manjše športne organizacije, ki niso lastnice Športne loterije, so za zdaj pri odgovorih previdne. Generalni sekretar Rokometne zveze Slovenije Goran Cvijić odgovarja, da je, tako kot druge panožne zveze, ta sistemsko financirana iz vira sredstev fundacije za šport. »Potrebe vseh prejemnikov sredstev fundacije so še bistveno višje, kar bi bilo treba urediti na zakonodajni strani z zvišanjem deleža koncesijskih sredstev.« Pri prodaji Športne loterije v tem smislu zaupajo lastnikom, da bodo ravnali gospodarno in skladno z razmerami na trgu. Podoben odgovor smo dobili tudi iz gimnastične zveze: »V Gimnastični zvezi Slovenije zaupamo presoji lastnikov, da bodo sprejete odločitve v dobrobit slovenskega športa.«

Ni dvoma, da je za nekatere športne organizacije to izredno dobra priložnost, pomembnejše vprašanje je, kaj bi prodaja loterije pomenila za širšo družbo in za slovenski šport.

Edvard Kolar, nekdanji predsednik uprave Športne loterije in nekdanji generalni sekretar olimpijskega komiteja, je kritičen predvsem do Bobinca. Pravi, da je povsem razumljivo, zakaj želita nogometna ali pa smučarska zveza svoj delež prodati. »Cena je z vidika lastnikov loterije izredno dobra in s tem bodo te zveze takoj prišle do velikih sredstev. Problem se mi zdi olimpijski komite, ki bi moral skrbeti za ves šport. Loterija namreč zagotavlja koristi za ves slovenski šport in ne razumem, zakaj celo olimpijski komite sodeluje pri tej zame sporni prodaji monopola.« Ker gre pri olimpijskem komiteju za razpolaganje z lastnino vseh deležnikov, torej vseh članic komiteja, bi zato po njegovem o prodaji deleža morala odločati skupščina in ne zgolj izvršni odbor. Podobno stališče ima tudi prejšnji predsednik olimpijskega komiteja Bogdan Gabrovec: »Poskusi prodaje Športne loterije trajajo že kakšnih 19 let. V vseh teh primerih, kar jih pomnim, nikoli ni bil cilj dobrobit športa, ampak vse ostalo. Večinoma gre za to, da iz teh poskusov profitirajo posamezne skupine.«

Verjetno je pri tem največji greh prodajalcev, da osamosvojitveno zlatnino, ki jim je bila zaupana, prodajajo netransparentno, daleč od oči javnosti. Več sogovornikov, ki sodelujejo pri prodaji, nas je na primer želelo prepričati, da se bo trg športnih stav v prihodnosti, domnevno v roku enega leta, tako ali tako odprl in liberaliziral, zaradi česar je Športno loterijo bolje prodati sedaj, ko je še kaj vredna. Drug, podoben argument pa je bil, da smo imeli v zadnjih petih letih že dva resna poskusa liberalizacije – po Zormanovem predlogu zakona iz leta 2018 je tudi prejšnja vlada Janeza Janše leta 2022 želela zakon o igrah na srečo spremeniti tako, da bi dovolila vstop novih ponudnikov na slovenski trg. Zaradi vsega tega športne organizacije, lastnice Športne loterije, domnevno politikom več ne zaupajo, zaradi nepredvidljivega zakonodajnega okvira naj bi njihova investicija postala izredno tvegana. »Če mi kdo zagotovi, da se ta zakonodaja ne bo spremenila, ne bi prodajali. Ampak tega mi nihče več ne more zagotoviti,« nam je dejal eden od prodajalcev.

Na prvi pogled se sicer zdi, da ima koalicija pod vodstvom Roberta Goloba precej jasno stališče, zaradi česar bi morale biti vse skrbi odveč. Golob je maja na poslansko vprašanje odgovoril, da si prodaje Športne loterije, ki so jo napovedali nekateri lastniki, ne želi: »Izkušnje z dosedanjimi prodajami našega premoženja tujim skladom so brez izjeme slabe,« nato pa je dodal, da »vlada v tem prodajnem postopku nima pristojnosti«, da vlada ni lastnica Športne loterije, prodajalci pa da niso povezani z državo. Vseeno pa da bodo v koaliciji preučili, kako bi se lahko država posredno vključila v postopek. Kot eno od možnosti vidi uveljavljanje predkupne pravice, kar bi morda lahko storila Pošta Slovenije, je dejal Golob. A ta njegov odgovor več vprašanj odpira, kot jih zapira: Ni namreč res, da vlada nima pristojnosti – kot namreč piše v 32. členu zakona o igrah na srečo, bo moralo ministrstvo za finance pred prodajo deležev v Športni loteriji dati soglasje, če soglasja v mesecu dni od vložene prošnje ni, piše v zakonu, je posel ničen. Zakaj ni Golob odgovoril na kratko, zgolj da ali ne?

Osamosvojitveno zlatnino, ki jim je bila zaupana, nekatere športne organizacije prodajajo netransparentno, daleč od oči javnosti.

Ali še drugače: Zakaj torej Franjo Bobinac, ki je blizu predsedniku vlade, ki ga je vlada lani imenovala za namestnika predsednice nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH), nadaljuje prodajo loterije, čeprav Golob temu javno nasprotuje? Kaj pa, če tudi vlada ni povsem odkrita? Na vprašanje, ali na ministrstvu za finance spreminjajo zakonodajo o igrah na srečo, smo dobili dvoumen odgovor. »Na Ministrstvu za finance se zavedamo, da bo ureditev področja prirejanja iger na srečo v Sloveniji, ki z nekaterimi spremembami velja že od leta 1995, v določenem delu treba spremeniti in prilagoditi trendom v igralniški industriji. V prihodnje tako ob predhodni javni razpravi ne izključujemo priprave ciljnih sprememb področne zakonodaje, vendar v tem trenutku o konkretni časovnici ali rešitvah ne moremo govoriti.« Na ministrstvu torej sprememb igralniške zakonodaje ne izključujejo.

Dejansko na finančnem ministrstvu zakon že spreminjajo. V začetku marca so se predstavniki Loterije Slovenije, tudi predsednica uprave Romana Girandon, na temo igralniške zakonodaje sestali s finančnim ministrom Klemenom Boštjančičem. Kot nam je pojasnila Romana Girandon, se v Loteriji zavzemajo za visoke dajatve, zato da bi bila lastniška struktura na področju igralništva povezana z državo, in nasprotujejo temu, da bi bilo igralništvo prepuščeno prostemu trgu. Si pa ob tem prizadevajo tudi za jasnejšo ločitev loterijskih iger od športnih stav. In tukaj se skriva kavelj: v večini držav spadajo športne stave na področje izkustvenih iger, torej ne iger na srečo. Stave so v teh ureditvah aktivnost, ki je odvisna od znanja igralcev ter je zato liberalizirana in prepuščena trgu. V loteriji sicer temu nasprotujejo, za vsak primer pa očitno želijo varovalke, da če bo do liberalizacije že prišlo, ta ne bo vključevala njihovega posla.

Vse to seveda napeljuje k temu vprašanju: Kaj pa, če tudi igralniške multinacionalke, ki jih očitno izjave predsednika vlade ne motijo, vedo kaj več od javnosti? Gotovo je vsaj nekaj: Športna loterija je politična dediščina države, zato ni prav, da želijo njeni parcialni lastniki javnost postaviti pred izvršena dejstva.