Ustavno sodišče ne obstaja več!?

Kako je potekalo odločanje o zadevi RTV – morda najzahtevnejši zadevi doslej, ki so ji morali slabega pol leta ustavni sodnice in sodniki namenjati tako rekoč vso pozornost

Predsednik SDS in nekdanji predsednik vlade Janez Janša je po odločitvi ustavnega sodišča, da odpravi začasno zadržanje novega zakona o RTV in s tem omogoči njegovo uveljavitev ter slabitev političnega oprijema nad javnim medijem, zapisal, da »ustavno sodišče ne obstaja več«. Želel je reči, da je storilo nekaj, česar ustavno sodišče ne bi smelo storiti, da je prestopilo rubikon, da je storilo nekaj tako nezaslišanega, da poti nazaj ni več. Da se lahko kar samoukine, ker beseda ustavnih sodnikov in sodnic, njihove odločitve, razsodbe ne štejejo nič. Poglejmo torej dogajanje na ustavnem sodišču, ki je politično desnico razburilo celo bolj, kot jo razburi navadno.

Ob obravnavi sprememb zakona o RTV se je res zgodilo kar nekaj nevsakdanjosti. Z nobeno zadevo doslej se ustavni sodniki še niso zdržema ukvarjali toliko časa kot s to. Sicer obstajajo objektivni razlogi, zakaj je bilo tako in zakaj odločanje o ustavnosti novega zakona o RTV ni bilo nekaj povsem vsakdanjega. Glavni razlog je izločitev od odločanja ne enega ustavnega sodnika, pač pa dveh, točneje sodnika dr. Roka Čeferina in sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon. Če bi ustavno sodišče v tej zadevi odločalo v popolni zasedbi devetih sodnikov, kot odloča v veliki večini primerov, bi bilo o njej gotovo že zdavnaj (vsebinsko) odločeno.

Zelo verjetno bi tudi zelo hitro prevladal interes javnosti in družbe kot take do obveščenosti nad pravicami nekaj politično nastavljenih funkcionarjev, ki so osrednji javni medij izkoristili za doseganje političnih ciljev ene stranke. Novi zakon o RTV, ki imenovanje članov programskega sveta jemlje iz rok poslancev in s tem političnih strank – četudi z morebitnimi manjšimi popravki –, bi bil tako na ustavnem sodišču potrjen kot skladen z ustavo in depolitizacija javnega medija bi se lahko začela. Odločitev ne bi bila soglasna, a v politično občutljivih zadevah le redko je, to ni značilnost zgolj slovenskega ustavnega sodišča, pač pa vseh njegovih ustreznikov po svetu in ne nazadnje tudi Evropskega sodišča za človekove pravice.

Ker pa je v zadevi odločalo le še sedem sodnikov, so bile možnosti za dosego potrebnih vsaj petih glasov za kakršnokoli odločitev o (ne)ustavnosti zakona že same po sebi odločno zmanjšane. In pod temi pogoji niti ni čudno, da se je v tej zadevi zgodilo kar nekaj procesnih in siceršnjih dogodkov, ki se zdijo na prvi pogled nevsakdanji, nenavadni ali celo precedenčni.

Odpravo začasnega zadržanja zakona so za nedopustno označili tudi nekdanji ustavni sodniki Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Boštjan M. Zupančič, ki so za prav takšno odpravo sami glasovali že leta 1996.

Revotacija

Ne zgodi se ravno pogosto, da bi se v zadevi menjal sodnik poročevalec, torej sodnik, ki pripravi takšen osnutek vsebinske odločbe, da dobi podporo vsaj še štirih drugih ustavnih sodnikov. Sodnik zadevo izroči drugemu sodniku, ki zastopa drugačno stališče, šele ko mu ne uspe spisati odločbe, v katero bi verjel sam in večina ustavnih sodnikov. V tem primeru so se zaradi tega razloga zamenjali kar trije sodniki poročevalci.

Še redkeje se zgodi »revotacija«, ki jo ureja poslovnik ustavnega sodišča in ki je pravica vsakega sodnika, da v dneh po glasovanju oziroma dokler sodišče ne odpošlje odločbe ali sklepa strankam v zadevi, »predlaga ponovno odločanje na seji sodišča«. To pomeni, da je prvotno glasovanje v zadevi razveljavljeno, zadeva pa se vrne v stanje odprte zadeve pred ustavnim sodiščem, o kateri še ni bilo odločeno. »Revotacije niso povsem neobičajne, niso pa zelo pogoste. To se dogaja in se je dogajalo v vseh sestavah. Običajno kakšnega sodnika prepričajo razlogi iz ločenih mnenj, lahko pa gre tudi za kaj drugega,« pojasnjuje generalni sekretar ustavnega sodišča dr. Sebastian Nerad. Revotacija skoraj brez izjem pomeni, da sodniki spremenijo odločitev, zato, pojasnjuje Nerad, se »v primeru revotacije ne razkrije, kakšna odločitev je bila sprejeta (in revotirana). V spisu zadeve je zabeleženo samo dejstvo revotacije.«

Revotacija torej pomeni spremembo vsebinskega mnenja ustavnega sodišča, odprava začasnega zadržanja zakona pa pomeni spremembo postopkovnega stališča. A ker bi z odpravo začasnega zadržanja v veljavo stopil novi zakon o RTV, SDS pa bi izgubila nadzor nad javnim medijem, so sredi maja njeni »pravi« novinarji poklicali »prave« pravne strokovnjake, ki so bili nad tem zgroženi. Za mnenje so povprašali več nekdanjih konservativnih ustavnih sodnikov, tudi dr. Toneta Jerovška, dr. Boštjana M. Zupančiča in dr. Petra Jambreka, in ti so odpravo začasnega zadržanja označili kot nekaj nezaslišanega. Jambrek je recimo dejal: »Da bi se spremenila odločitev o začasni odredbi, ni nikjer kakorkoli urejeno, niti v zakonu niti v poslovniku. Če to ni predvideno niti v poslovniku niti v zakonu, potem bi lahko edino ustaljena sodna praksa to morebiti omogočala.« Te pa po njegovem prepričanju ni.

Ustavno sodišče je sicer svojo začasno odredbo v preteklosti pozneje odpravilo vsaj dvakrat. Ko je to storilo prvič in s tem postavilo sodno prakso, ki jo omenja Jambrek, je bilo to leta 1996. V tem, precedenčnem primeru so kot tedanji ustavni sodniki sodelovali prav Jambrek, Jerovšek in Zupančič – in vsi trije so glasovali za odpravo začasnega zadržanja.

Odločanje o RTV

In kakšno je bilo zaporedje dogodkov na ustavnem sodišču? Zadevo so v delo prejeli tik pred novim letom, potem ko so predsednik programskega sveta RTV Slovenija dr. Peter Gregorčič, direktor televizije Uroš Urbanija in drugi vodstveni kadri na RTV vložili pobudo za presojo ustavnosti zakona, češ da krši njihove pravice, saj mandati vodstvenih kadrov prenehajo po zakonu samem. Sodišče je potem izvrševanje zakona zadržalo in začelo se je odločanje sedmerice sodnikov, saj sta bila Rok Čeferin in kmalu še Neža Kogovšek Šalamon izločena.

Po izločitvi Čeferina je zadevo kot poročevalec v delo dobil dr. Rok Svetlič, vendar s predlogi za rešitev zadeve (za razglasitev zakona za neustavnega) ni bil uspešen. Zato je zadevo prepustil dr. Mateju Accettu. Novi sodnik poročevalec bi bil z drugačnim pogledom na zadevo navadno uspešen, a v danih razmerah le sedmih sodelujočih sodnikov tudi Accettu ni uspelo. Ker možnosti za odločitev v doglednem času ni bilo več oziroma ker ustavno sodišče očitno ne bo zmoglo sprejeti hitre odločitve, ki jo začasno zadržanje zahteva, je Accetto predlagal odpravo zadržanja.

Temu so sledili proceduralni predlogi nekaterih sodnikov, med njimi Marka Šorlija, ki je predlagal prestavitev odločanja na prihodnjo sejo, na kateri bo predstavil svoj predlog vsebinske odločitve. Ta potem ni dobil podpore. So pa sodniki tedaj izglasovali nekakšen »kompromisni« predlog, ki ga je kot poročevalec najverjetneje pripravil Accetto, a je bil nekaj dni kasneje revotiran in s tem razveljavljen, zato verjetno ne bomo nikoli izvedeli za njegovo vsebino – kot tudi sicer ne izvemo za tisoče različnih osnutkov, ki nastanejo, preden je potem sprejeta končna odločitev.

Če bi ustavno sodišče v tej zadevi odločalo v popolni zasedbi devetih sodnikov, kot odloča v veliki večini primerov, bi bilo o zadevi gotovo že zdavnaj (vsebinsko) odločeno.

Po naših informacijah je bil prvotno izglasovan nekakšen neskončen kompromis, v katerega ni verjelo prav veliko sodnikov, če sploh kateri. Ko so se nekaj dni kasneje o tem pogovarjali, mu je podporo odrekel Šorli, zato je dr. Katja Šugman Stubbs zahtevala revotacijo, ustavno sodišče pa je moralo naprej iskati rešitev, za katero v sklepu o odpravi začasnega zadržanja pravijo, da je zaradi jasnih različnih stališč sodnikov dokaj oddaljena in »ni mogoče izključiti niti, da bi se takšno stanje spremenilo šele s (prvo ali naslednjimi) spremembami sestave sodnikov ustavnega sodišča«. A ker »ne obstaja večinsko stališče, da bi bila nova ureditev kot taka protiustavna,« in zato, ker po zgledu nemškega ustavnega sodišča, »kadar ni zahtevane večine za razveljavitev oziroma ugotovitev protiustavnosti izpodbijanega akta, ta akt ostane v veljavi«, je bila edina preostala možnost glasovanje o odpravi začasnega zadržanja – ta je procesni sklep in zanj zadostuje tudi manj glasov. Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec je v javnih nastopih sodnike, ki so sicer naklonjeni SDS, nagovarjal k »bojkotu«, k »obstrukciji«, da bi tako preprečili odpravo začasnega zadržanja, ker ustavno sodišče v tej zadevi ne bi bilo več sklepčno. To, pravi Zobec, ne bi bila »le možnost, pač pa celo njihova dolžnost«. Za postopkovne odločitve mora biti namreč prisotnih najmanj pet sodnikov, ki potem odločajo z navadno večino torej vsaj treh glasov.

Šorli, Svetlič in dr. Klemen Jaklič, ki jih je nagovarjal Zobec, naj bi v praksi obstrukcijo izvajali tako, da se sej v prihodnje ne bi več udeleževali ali pa bi jih zapustili, ko bi bil na dnevnem redu zakon o RTV. To pa bi dejansko bil precedens. Doslej še noben sodnik ali sodnica z obstruiranjem seje ustavnemu sodišču ni preprečila opravljanja dela. Kljub temu je sporočilo očitno slišal Jaklič, ki ga na sejo ni bilo, in nedvomno tudi nekdanji vrhovni sodnik Šorli, ki je zadnjo sejo po naših informacijah zapustil tik pred glasovanjem, češ da se ne počuti dobro. Blokado odločanja je tako preprečil Svetlič, ki je sicer glasoval proti odpravi začasnega zadržanja.

Gregorčič in idejni vodja ustavne presoje zakona o RTV dr. Matej Avbelj sta nemudoma sporočila, da bosta ali celo že sta na Evropsko sodišče za človekove pravice vložila pritožbo, ker so pobudniki »ostali brez vsakršnega učinkovitega pravnega varstva« za zavarovanje svojih mandatov. A mandati, vodstveni položaji, funkcije, pač niso pravice, ampak privilegiji, ti pa so zaradi tega manj varovani kot tipične pravice iz delovnega razmerja. Poleg tega se zdi, da evropskemu sodišču ne bo preostalo drugega, kot da pritožbo zavrne kot nedopustno, saj ustavno sodišče pobude Gregorčiča in drugih ni zavrglo, pač pa jo je sprejelo v obravnavo in o njej odloča.