Družba znanja in visokošolski štrajk

Radi govorimo o družbi znanja in o tehnoloških prebojih kot še eni od variacij na temo učite se in učite. Dejansko se svet vrti drugače. Na številnih področjih, vzemimo za primer farmacijo, se podjetjem splača veliko več denarja vlagati v trženje, oblikovanje nove embalaže ali celo sponzoriranje zdravnikov kot pa v razvoj novih produktov. Podobno je pri plačah, s katerimi družba vrednoti dejavnosti ali poklice. Če bi torej sodili po višini plač, so v Sloveniji največji geniji menedžerji, predvsem predsedniki uprav v finančnih institucijah, na drugem mestu pa najdemo zaposlene v elektroenergetiki. Finančniki in energetiki sodeč po tem največ prispevajo k družbi in njenemu napredku.

Vemo, zakaj je tako: finančniki so najbolje plačani, ker si plače določajo sami, elektroenergetiki pa iz podobnega razloga, saj so plače v elektroenergetskem sistemu majhen strošek in jih je v masi denarja težko opaziti.

Tako pridemo do plačnega sistema in razmerij v njem. Četudi je bil plačni sistem v javnem sektorju mišljen kot objektivni sistem razmerij med plačami, so si z leti najvišje plače izborile najmočnejše plačne skupine. Daleč spredaj so zdravniki – celo vlada priznava, da je med primerljivimi poklici v šolstvu in zdravstvu razlika okoli 15 odstotkov. Drug primer je skupina J, podporno osebje, računovodje in kadrovske službe v najrazličnejših institucijah. Ker ti zaposleni niso organizirani v enotni, udarni skupini, so se njihove plače v zadnjih letih zniževale najhitreje.

V podobnem položaju pa so tudi tisti, ki naj bi jih naša družba najbolj cenila, jedro »družbe znanja« – profesorji in raziskovalci ter drugi zaposleni po fakultetah, posebno tisti, ki niso na vrhu hierarhične lestvice. Kot pojasnjuje predsednik visokošolskega sindikata Gorazd Kovačič, je to vse bolj izumirajoča vrsta delavcev: »Recimo asistenti, lektorji in predavatelji: njihove plače so tako nizke, da se najboljšim diplomantom jezikoslovnih smeri ne splača ostati na fakultetah, kjer bi delali kot lektorji, ampak si raje poiščejo delo v osnovnih in srednjih šolah, kjer hitreje napredujejo. Najboljšim študentom se ne splača ostati na fakultetah, kjer bi lahko delali kot mladi raziskovalci, raje si službe poiščejo v gospodarstvu. Na nekaterih fakultetah asistentov ni več, akademska kariera ni več privlačna, čaka te prekarnost ali pa dlje časa nizka plača.«

Še večje težave imajo zaposleni v skupini J na fakultetah, torej podporno in administrativno osebje. Na naravoslovno-tehničnih fakultetah so to najrazličnejši tehniki, ki znajo edini ravnati s točno določenimi, specialnimi napravami. Denimo s poskusnim jedrskim reaktorjem TRIGA, ki stoji v Reaktorskem centru v Brinju pri Ljubljani. »Pogosto ti tehniki pomagajo doktorskim kandidatom pri opravljanju raziskav,« je jezen Kovačič, »plače pa imajo malo višje od minimalnih. Ti naj bi zdaj, po tej dolgo opevani plačni reformi, dobili plače, ki bodo za 20 odstotkov višje od minimalne. V sindikatu smo ostali skorajda brez besed.«

Zaradi tega so se ta teden odločili, da bodo stavko stopnjevali, nova zaostritev bo sledila 13. in 14. julija. »Zahtevamo, da vlada resno vzame plačne krivice, ki ostajajo v visokem šolstvu, in da neha podcenjevati naše delo.«

Velika utvara je pričakovanje, da bo objektivnejši in pravičnejši plačni sistem nastal sam od sebe. Vedno bo veljal rek, da se je za pravice treba boriti. To ne velja le za delavce. Tudi profesorji in drugi zaposleni na fakultetah si morajo umazati roke, tudi to mora biti del njihovega boja za boljši svet, za napredek in za družbo znanja.