Najbolj humano streljanje v glavo

Človek, ki je največji povzročitelj izumiranja živalskih vrst in izginjanja ekosistemov, najbolje ve, kaj je dobro za nutrije in Ljubljansko barje 

V Krajinskem parku Ljubljansko barje so se odločili za odstranitev celotne tam živeče populacije nutrij. Ker so tujerodna, invazivna vrsta. Ker jih je preveč, ker povzročajo škodo in ker je pred njimi treba zavarovati domače ekosisteme. In ker druge možnosti kot poboj ni. Stroka je, kakor vedno v takih primerih, soglasna. A precej odločno je bilo tudi sporočilo splošne, laične, neuke javnosti – spletno peticijo proti poboju nutrij je v kratkem času podpisalo skoraj 25 tisoč ljudi.

»Konkretno število nutrij na naših tleh danes ni znano, trend rasti pa kaže, da se je v zadnjem desetletju število nutrij podvojilo, če ne potrojilo. Zaskrbljujoč pa je predvsem njen disperzijski potencial, saj osvaja vedno nova območja. Redni lovski napor preprosto ne zadošča več,« je za spletni portal N1 povedal Matija Stergar iz Zavoda za gozdove Slovenije. Lovci na ljubljanskem območju bodo zato zdaj dobili posebno in prednostno nalogo poloviti nutrije v pasti, v kletke, kamor se živali ujamejo načeloma nepoškodovane, ter jih potem v teh kletkah postreliti.

»Ustrelitev v glavo je najbolj humana, ker žival niti ne ve, da umre. Sterilizacija je neprimerna in verjetno tudi nezakonita, saj ko invazivno tujerodno vrsto odstranimo iz narave, je po predpisih ne smemo vrniti v naravo,« razlaga direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic. Ivan Kos z ljubljanske Biotehniške fakultete je za Radio Slovenija pojasnil, da je nasprotovanje poboju nutrij »pričakovan odziv javnosti, ki zadeve gleda čustveno in nutrije v svojem nepoznavanju vidi kot posamezne osebke. Stroka medtem na nutrije gleda kot na populacijo. Ker se je ta preveč namnožila in ogroža domači ekosistem, v svetovnem merilu pa biodiverziteto, kot najbolj etično rešitev vidi izlov. To, da jih ujamemo in spustimo nazaj, ne rešuje invazivnosti – s tem ne nehajo biti v interakciji z drugimi osebki. Da bi jih sterilizirali in zaprli v neka zavetišča ali taborišča, pa tudi ni humano.«

Med drugimi se je oglasil vodja poslanske skupine Svobode Borut Sajovic, po izobrazbi veterinar in s tem strokovnjak: »Te živali so bili tujerodni krznaši. Iz stolčenih, razbitih, poškodovanih kletk so ušle v prosto naravo in zdaj se tam nekontrolirano množijo. Naša odgovornost in naloga je, da na spoštljiv in kar se da human način stanje uredimo. Če kdo tega ne razume, potem naj razmisli, kako bo ravnal, če se v njegovi domači kleti pretirano razmnožijo miši, podgane in še kaj.«

Nihče sicer ne ve, koliko je nutrij, nihče ne ve, kolikšno in kakšno škodo povzročajo okolju, le da zagotovo jo in da so tujerodna vrsta. Nihče (od odgovornih) se s to težavo tudi ni ukvarjal do točke, ko lahko izreče, da so se živali preveč namnožile, da jih je preveč. In kot vedno je – čeprav se res zdi, da gotovo obstajajo bolj humani načini »upravljanja« narave – edini in najboljši način predstavljena eliminacija neke populacije ali zmanjšanje z izlovom, odstrelom.

Podobno je pri »domačih« živalskih vrstah. Namesto da bi si prizadevali za ustvarjanje razmer, ko bi se med živalmi,  med plenilci in plenom, ustvaril naravni red, zapovedujemo odstrel divjadi, ki je je preveč, ker jo očitno premalo razredčijo plenilci, in hkrati tudi plenilcev, ki jih je – čeprav ne zmorejo niti približno »skrbeti« za ravnovesje populacije divjadi – prav tako očitno in strokovno dokazano odločno preveč.

Jasno je, da se v trenutku, ko je neke vrste odločno preveč, porušijo razmerja v ekosistemu, pojavi se težava za druge živali in rastline in treba je nekaj narediti, treba je preveliko populacijo nekako zmanjšati. Vprašanje je seveda, za koliko in ali res kar vso. Ne drži, da bo zmanjšanje ali kar izbris celotne populacije tujerodne vrste naenkrat rešil vse težave vseh ekosistemov. To velja tudi za odlov nutrij na Ljubljanskem barju.

Pri čemer daleč največ škode v vseh ekosistemih neposredno in posredno povzroča ena sama vrsta – človek.