Peter Petkovšek / Gledališki režiser, ki je izkušnje najprej nabiral na odrih po svetu

Marca letos se je premierno predstavil v SNG Drama Ljubljana z Gospo Dalloway, šele svojo drugo predstavo na slovenskih odrih. A naj vas to ne zavede, gledališki ustvarjalec Peter Petkovšek (1986) ima za seboj že impresivno in razvejeno gledališko pot.

Ljubljančan, natančneje Bežigrajčan, se po končani gimnaziji ni odločil za študij gledališča, pravzaprav je študij na AGRFT navedel šele kot tretjo opcijo. Druga je bila matematika, prva pa francistika in primerjalna književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, iz česar je tudi diplomiral. Ob študiju pa so z gimnazijskimi prijatelji ustanovili dramsko skupino, sprva bolj za zabavo, kjer so kot gledališki amaterji in samouki gostovali na nekdanji gimnaziji in po različnih kulturnih domovih. Sam je predstave režiral in izbiral dramska besedila.

V nekem trenutku je ljubezen do gledališča zrasla v nekaj večjega in oprijemljivejšega, zato se je odločil študij nadaljevati v smeri gledališča. Že dlje časa si je želel v tujino, morda tudi zato, ker je v otroštvu nekaj časa živel v ZDA, kjer je njegov oče opravljal doktorat iz matematike. In tako je pristal na enoletnem magistrskem programu na londonski Royal Academy of Dramatic Art, zatem pa je bil na svoje presenečenje sprejet še na newyorško univerzo Columbia, kjer je pod mentorstvom priznane ameriške gledališke režiserke Anne Bogart ter teoretika in režiserja Briana Kulicka opravil triletni magistrski študij gledališke režije.

Po končanem študiju je v ZDA preživel še naslednja štiri leta. Medtem je delal predstave tudi po svetu, v Hongkongu je denimo njegova produkcija Lepotica in zver prejela nagrado Trinity Collegea. Po naključju ga je poneslo tudi v Južno Ameriko, kjer že nekaj let v sodelovanju s staroselskimi skupinami, denimo skupnostjo Šuar iz Ekvadorja, organizira gledališke delavnice in predstave, namenjene raziskovanju gledališča kot orodja, s katerim se skozi medkulturni dialog razmišlja o žgočih problemih. »Delo, ki ga opravljam v južnoameriških državah, mi daje veliko zaupanja in vere v moč teatra,« pravi. »To, da se zbere skupnost in se skupaj lotevamo družbenih vprašanj in konfliktov, se mi zdi zelo pomembno.«

Veseli ga, da lahko to delo na terenu združuje z doktorskim študijem, ki ga trenutno opravlja na univerzi v Leedsu in v katerem se osredotoča na performativne odzive na podnebne spremembe. »Izredno zanimivo in nagrajujoče je iskati te povezave, kako skozi gledališče govoriti in razmišljati o okoljski krizi oziroma kaj lahko teater prispeva k tej debati,« pravi.

Njegov cilj so bili seveda tudi domači odri. A kljub številnim izkušnjam je kar nekaj časa trajalo, preden je dobil priložnost, bogat in obširen portfolio mu namreč ni prav nič pomagal, če v domovini njegovih predstav nihče ni videl. Našo mednarodno najuspešnejšo gledališko režiserko Matejo Koležnik je kljub temu prepričal in leta 2020, tik pred pandemijo novega koronavirusa, ga je izbrala za svojega asistenta pri operi Fidelio v Baden-Badnu. Nato ga je priporočila Tini Kosi, takratni upravnici SNG Celje, in ta mu je leta 2021 ponudila režijo prve predstave na slovenskih odrih.

Uprizoril je dramo Klinc pronicljivega mlajšega angleškega avtorja Mika Bartletta in dobil odlične kritike. Sam pa se spominja zlasti ogromne treme, pa ne le zaradi prvega stika z domačim občinstvom. »Do takrat sem delal samo s študenti ali mladimi profesionalci, ki so si še gradili CV-je.« Ameriška gledališča tudi nimajo redno zaposlenih igralcev tako kot pri nas, pač pa so igralci v glavnem vsi svobodnjaki, ki hodijo z avdicije na avdicijo. »V Sloveniji je kakovost gledališča zelo dobra in prestop v slovenski teater je bil zame prestop v profesionalizem na veliko višji ravni,« pravi.

Zato se je z veseljem odzval tudi na povabilo k režiji predstave Gospa Dalloway, pri besedilu katere je hrvaški dramatik Tomislav Zajec črpal iz romana Virginie Woolf. Prav na to delo je najbolj ponosen, saj je bila hkrati čudovita izkušnja in izjemen izziv – predvsem zaradi boja z mislijo Virginie Woolf, ki je zelo izmuzljiva in kompleksna. Zanj je bila predstava in delo z ekipo ljubljanske Drame nepozabna izkušnja, iz katere se je ogromno naučil. »Predvsem to, da včasih tudi ni dobro, če imaš preveč vaj,« se pošali.

Če se ob pravem času znajde v domačih krajih, najbolj uživa v turni smuki in hoji v hribe ter občasnem plezanju. Sicer pa mu je z delom na različnih koncih sveta uspelo združiti gledališče z najljubšim hobijem – potovanji. Rad bi ostal prisoten na slovenskih odrih, hkrati pa si želi nadaljevati delo, ki ga je začel v doktorskem študiju, akademsko v smislu profesure, ali pa samostojno raziskovanje. Predvsem pa si še naprej želi v gledališču, ki ima zaradi svoje živosti in trenutnosti zanj posebno moč, razmišljati o pomembnih vprašanjih družbe in sveta.