Ed Sheeran: –

2023, Atlantic

+ +

Bolj kot nova plošča britanskega kralja popa je zanimivo, kako so jo (posredno) promovirali. V času pred izidom je zoper Eda Sheerana potekala tožba, obtožen je bil, da je z megahitom Thinking Out Loud kršil avtorske pravice posnetka soulovske ikone Marvina Gaya Let’s Get It On. Skratka, da mu je ta hit preveč podoben, da bi bilo to naključje. Da ga kopira. Da si je sposodil njegov ritem, razvoj akordov in še druge prvine. Takšne tožbe so vedno zanimive, saj je jasno, da se pop, odkar obstaja, hrani s samim seboj – pop glasba je absolutno vzorčasta, zaporedja akordov razmeroma strogo upoštevajo zakonitosti igre in so šablonska, ogromno hitov je narejenih po do pikice istem kopitu ... Tako se vedno znova postavi vprašanje, kje je tista meja med neskončno reciklažo formule in preprosto krajo. Predvsem pa, kako jo je mogoče dokazati.

Proces je bil seveda mali šov: Sheeran je v svojo obrambo na sodišču tudi poprijel za kitaro, brenkal akorde in pel. Čeprav smo v podzavesti malce navijali, da bi izgubil (prisegel je, da bo, če se to zgodi, kitaro odložil v kot in končal glasbeno pot), je bila le dan pred izidom plošče – objavljena razsodba, da ni kriv, da ni kopiral, da torej ni lopov, ni brezidejni kradljivec tujih glasbenih hakeljcev. Je lahko le dan med oprostilno sodbo in izidom šestega albuma naključje? Nemogoče, vse je zrežirano!

Ob izidu plošče – je pomembnih nekaj podatkov. Prvič, napisana je bila v sodelovanju z Aaronom Dessnerjem iz skupine The National. Na tej točki bi Sheeran tožbo izgubil, saj z angažiranjem ameriškega skladatelja in glasbenika očitno brezsramno kopira nadvse uspešno prakso, ki se je je v zadnjih letih z albumoma Folklore in Evermore lotila Taylor Swift. Dessner je as iz rokava, ki ji je prinesel nagrado grammy. Drugič, Sheeran je zatrdil, da je prvič v življenju posnel album, s katerim ne skuša ugajati poslušalstvu, ampak gre za izdelek, ki je iskren in pristen. V redu, spet zelo izvirno. Tretjič, lep del albuma je napisal v izjemno kratkem času. Govorimo o nekaj urah.

Je tako rekoč v celoti baladni album, na katerem prevladuje akustičnokitarski minimalizem. Je prostoren in zračen, kar nekaj posnetkov je brez bobnov. Izjemno malo je kozmetike natlačenega pop(evkarskega) aranžiranja in glasnih, čustvenih refrenov. Na njem ne boste slišali hitov poletja, saj poleg tega, da bolj paše ob kakšen taborni ogenj kot v kavarne na promenadah obmorskih mestec, hitro slišimo, da ne gre za plastično optimističen izdelek – nastajal je v obdobju po prijateljevi smrti in diagnosticiranju tumorja noseči ženi.

Ed Sheeran tokrat res brenka blago drugače. A brez skrbi, še zmeraj gre za zavetrje tistega varnega zaporedja štirih akordov.