»Ne kupuj drog na Metelkovi«

Uporabniki prostorov na Metelkovi opozarjajo na problematiko povišane kriminalne dejavnosti ulične preprodaje drog in s tem povezanega nasilja

Metelkova je verjetno ena najbolj znanih posebnosti Ljubljane, je središče alternativne kulture, kjer delujejo različne organizacije, skupine umetnikov in klubi, ki na pomemben način plemenitijo ljubljanski mestni vrvež in nočno življenje. Del zadnjega je, zakaj bi se slepili, tudi predajanje nekaterim opojnim, prepovedanim substancam, ob čemer se Metelkova v zadnjih letih srečuje s povišano ulično preprodajo drog in s tem povezanim nasiljem. Uporabniki prostorov Metelkove zato zdaj pristojne kličejo k odgovornosti, naj tovrstne dejavnosti preprečijo, predvsem v smislu preventive, tiste, ki radi zahajajo na Metelkovo, pa z ozaveščanjem poskušajo seznaniti s problematiko.

Nanjo sicer opozarjajo že več let. Problem ni vezan zgolj na območje Metelkove, pač pa na celotno sosesko Tabor v Ljubljani. Na zelo majhnem območju okoli Metelkove so namreč metadonska ambulanta, azilni dom, železniška postaja in strogi center, zato sta na tem območju dnevni pretok in zadrževanje predvsem odvisnikov ter socialno ogrožene populacije večja. »Za to je odgovorna predvsem pomanjkljiva in nepremišljena socialna ter integracijska politika ljubljanske mestne občine in države,« so prepričani uporabniki, ki so se v preteklosti že udeležili številnih sestankov s predstavniki mestne občine, nevladnim sektorjem, ki deluje na področju preprečevanja in zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog, policijo in bližnjim zdravstvenim domom Metelkova. »Narejeni so bili nekateri koraki, a bistveno premajhni, da bi se celotna situacija izboljšala,« pravijo. Mestna občina naj bi na primer že leta obljubljala, da bodo razpršili metadonski center na več enot v Ljubljani, a se ni zgodilo nič. »Letos naj bi končno začeli gradnjo nove stavbe, v katero bo umeščena metadonska ambulanta, vendar gre za preselitev na drugo stran od že obstoječe.«

In kaj ob tem počne policija? Tomaž Tomaževic, policijski inšpektor in predstavnik za odnose z javnostmi pri policijski upravi Ljubljana, pravi, da se problematike na policiji seveda zavedajo, zato tudi zavračajo očitke, da bi na kakršenkoli način tolerirali tovrstno kriminaliteto ali prekrške. Na območju soseske Tabor so tako na primer letos že obravnavali 57 prekrškovnih postopkov zaradi kršitev zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, zaznali so tudi 94 kaznivih dejanj s tega področja.

Za organizirano prodajo drog so večje kriminalne združbe, ki za prodajo novačijo predvsem populacijo s socialnega dna.

»Policisti v okviru svojih nalog večkrat opravljajo usmerjene in poostrene nadzore, tudi s civilnimi patruljami. Enako izvajajo druge preventivne ukrepe in sodelujejo s pristojnimi inštitucijami ter lokalno skupnostjo,« še pove Tomaževic. »Ob tem zbiramo informacije, spremljamo razmere in nato tudi sproti prilagajamo naše delovanje, da se v največji možni meri prepreči vsakršno morebitno kaznivo ravnanje ter zagotovita splošna varnost in zdravje ljudi.«

Metelkovci ob tem poudarjajo, da je delo policije lahko le delček reševanja problema – bolj kot policijske represije bi si želeli videti več aktivnega dela pri preventivi. Kar pa je delo, ki bi se mu morale posvetiti predvsem vladne in mestne institucije. »To je njihova odgovornost,« so jasni.

Za organizirano prodajo drog v Ljubljani so sicer večje, organizirane kriminalne združbe, ki z omogočanjem hitrega zaslužka za ulične preprodajalce novačijo predvsem populacijo, ki je socialno deprivilegirana in ekonomsko šibka. Nobeno presenečenje torej ni, da med preprodajalci najdemo veliko migrantov, predvsem tistih z dovoljenjem za zadrževanje – gre za migrante, ki so se jim že izčrpale pravice v smislu pridobivanja statusa begunca, vendar pa jih iz objektivnih razlogov (še) ni mogoče vrniti v državo, iz katere so prišli. Ti posamezniki so praktično brez vseh pravic, ne smejo delati, zato niti ni jasno, kako v resnici preživijo. Lahko kvečjemu delajo na črno – ali pa se ukvarjajo s kriminalnimi dejavnostmi.

Tega se uporabniki prostorov na Metelkovi dobro zavedajo, a hkrati opozarjajo, da je koncentracija populacije, ki v resnici pomeni socialno dno, predvsem na enem območju v Ljubljani privedla do neobvladljive situacije. »Ignoriranje te problematike vodi v oblikovanje ’odprte scene’ in anglosaškega modela geta. Hkrati se tudi ne slepimo, da verjetno komu celo ustreza, da je vsa našteta problematika skoncentrirana na enem območju in ne po vsej Ljubljani.« Do te populacije so kakopak empatični in senzibilni, seveda pa so hkrati prisiljeni postavljati določene meje, »kadar pride do situacije, ko se zanemarijo ali ne spoštujejo čisto osnovni, medsebojni, človeški odnosi in odnos do Metelkove kot prostora. Če pride do zlorab in nasilnega obnašanja, tega enostavno ne moremo prezreti.«