Odpor proti militaristični psihozi

Dr. Mitjo Velikonjo, rednega profesorja kulturoloških študij in raziskovalca na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, popisana in porisana zunanjost zidov vselej zanima bolj kot sterilna belina notranjosti. Dejavno raziskuje ulično umetnost in grafite, ki jih vidi kot prepovedano resnico, ubesedeno na steni. »Grafitarji si vzamejo svobodo, ki jim je nihče ni dal,« pravi. Ugotovitve, pridobljene z dolgoletnim raziskovanjem političnih grafitov iz obdobja postsocialistične tranzicije, je zbral v monografiji Podobe nestrinjanja, ki je najprej v angleščini izšla pri sloviti založbi Routledge, lani pa je pri Mladinski knjigi dočakala tudi slovensko različico. Doslej je bila prevedena že v šest jezikov, nazadnje v ukrajinskega. Ja, neustavljivi akademiki za Karpati knjige vztrajno pišejo, prevajajo in tiskajo tudi, ko nanje padajo bombe. Še več: ob izidu prevoda so avtorja odeški kolegi iz priznane založbe Helvetica povabili na promocijsko in predavateljsko turnejo po treh ukrajinskih mestih in v minulih štirinajstih dneh jo je tudi dejansko izpeljal, kljub opozorilom, strahovom bližnjih in lastnim pomislekom, ki so se vrteli predvsem okoli tega, kot razmišlja, »ali je sploh prav, da v času, ko tamkajšnji ljudje krvavijo, predavam in da razpravljamo o novi knjigi«.

Kljub temu pomisleku in dejstvu, da je bil v Ukrajini, kot pravi, »prvič v življenju dejansko v vojnem stanju«, povabila preprosto ni mogel zavrniti, saj ga je prepričal že izjemni zanos urednika založbe in njegovih številnih gostiteljev na vodilnih ukrajinskih univerzah, ki ga opisuje kot »res neverjeten in nalezljiv entuziazem«. Pot v oblegano Ukrajino se mu je zato pravzaprav zdela popolnoma samoumevna. »Vsi ti vrli ljudje s svojim delom v nemogočih razmerah nikakor ne ignorirajo dogajanja okoli sebe, ampak mu kljubujejo, tudi tako se mu postavljajo po robu ,« pravi. Dodaja, da je to »verjetno definicija poguma«, svoj obisk pa razume predvsem kot »podporo temu njihovemu pogumu«.

Čeprav hrabrost nedvomno prepoznamo tudi v njegovi odločitvi, da se v teh kriznih časih odpravi na pot po oblegani Ukrajini, je v pogovoru za Mladino večkrat poudaril, da »so pogumni oni, ne jaz«. In dodal: »Lahko sem odšel, oni pa so še vedno, ta hip, ko vam odgovarjam, tarče in žrtve Putinovega napada.«

In vendar se vrti

Dobršen del širše javnosti živi v prepričanju, da se je v Ukrajini »normalno« življenje ustavilo – da je tam v zadnjem letu in pol edina resničnost vojna. A to je seveda zmotno prepričanje: kljub vojnim grozotam lahko tam vidimo tudi veliko lepega: ljudje ne skušajo le preživeti, temveč tudi živeti. Kot je Velikonja večkrat slišal od gostiteljev, Ukrajinci »celo v okoliščinah, ko čeznje in vanje letijo rakete in letalniki, hočejo živeti čim bolj normalno«. To tudi počnejo – kolikor in kadar je sploh mogoče.

Med celotnim gostovanjem in v vseh stikih z lokalnimi prebivalci je imel »nekakšen nadrealen občutek, občutek konfliktnega sobivanja dveh popolnoma izključujočih se realnosti«. Lahko je občudoval lepoto sončnih majskih dni, ljudi, ki posedajo na vrtovih kavarn, zaljubljence na klopcah, otroke, ki se veselijo na igralih, in trge, polne uličnih umetnikov in glasbenikov. S študenti in kolegi se je pogovarjal o skupnih temah, zanimanjih, izmenjevali so si izkušnje, znanje in naslove knjig. Pravi, da so tudi trgovine polne kupcev in (predvsem zahodnega) blaga. Sočasno pa poudarja, da je to – pri tem parafrazira enega izmed »neprizanesljivih« govorov kijevskega župana Vitalija Klička – »varljiv, lažen občutek«. Namreč »fronta še kako gori, nenehno je govor o (proti)ofenzivah, tudi zaledje neprestano doživlja napade letalnikov, raket, letal in diverzantov«. Opisuje, da »po polnoči velja policijska ura, na vpadnicah v mesta in pred pomembnimi stavbami so (improvizirani) bunkerji, med ljudmi se sprehajajo mladci (in mladenke) v popolni bojni opremi«.

Razmišlja, da je »verjetno najhujša posledica vojne ta, da se je že čisto normalizirala, da je postala vsakdanjik«. Kako Ukrajinci v takšnih razmerah zmorejo optimizem, upanje in moč za vztrajanje pri »običajnih« dejavnostih? Velikonja si ne drzne delati preširokih sklepov, a pri tistih, ki jih je srečal, je bil »več kot očiten ne samo preživetveni, temveč v prihodnost usmerjeni optimizem; ne slepa determiniranost, ampak taka projektna, realna, angažirana v smislu to-in-to-bomo-naredili-ko-bo-vojne-konec«, pravi. In dodaja, da je prisotne »veliko jeze, a nobenega defetizma. In razen redkih izjem nisem opazil protiruskega resentimenta, ogromno pa protivelikoruskega, ki pač sedaj nosi Putinovo naličje«.

Déjà vu

Njegov opis te nadrealistične dihotomije močno spominja na razmere v času jugoslovanskih vojn, ko je denimo v Sarajevu cvetelo bogato kulturno dogajanje, od produkcije rokenrola in gledališča do tiskanja knjig ter celo modnih revij in lepotnih tekmovanj, čeprav je bilo mesto tri leta in pol oblegano in obstreljevano. Tudi sam pravi, da je v tem kontekstu za Karpati doživljal nekakšen déjà vu. »Spet vojna, spet najbolj trpijo nedolžni, spet se pred kamerami svetovne javnosti dogajajo poboji in pregoni. In spet odpor proti temu: ne samo proti napadalcem, ampak tudi proti enoumju, militaristični psihozi na lastni strani,« pravi.

Med drugim je opazil, da so muzeji in galerije odprti: po priporočilu ukrajinske študentke iz Ljubljane je denimo obiskal protivojno razstavo Forms of Presence (Oblike prisotnosti) v slovitem kijevskem razstavnem kompleksu Mistecki Arsenal. Opazil je, da šole delujejo v živo ali hibridno, »odvisno od nevarnosti«. V kijevskem operetnem gledališču si je ogledal predstavo o italijanski zgodovini 20. stoletja skozi tamkajšnjo popularno glasbo, od sicilijanske tarantele do Celentana in Patty Pravo, »s plesalci in pevci, ki so pesmi odpeli v perfektni italijanščini«.

Skratka, opaža, da »je vse torej najbolj podobno temu, kar se je nam najbližje dogajalo v obleganem Sarajevu«, pri čemer opozarja, da je bilo in je podobno tudi povsod drugod po svetu, »kjer so trpeli in še trpijo v različnih vojnah: da so lahko tudi kultura, umetnost in znanost orožje, so se odporniki v zgodovini naučili brez Brechta – po lastnih izkušnjah in z lastno voljo«.

Mitja Velikonja nadalje razmišlja, da je »vojna skrb zase, seveda, ta hip prva, najhujša«. Ker pa je tam čas preživljal med ljudmi, ki željno pričakujejo boljšo prihodnost in si prizadevajo zanjo, ga prav tako skrbi, kaj bo prišlo potem. »Glede tega so postjugoslovanske državice desetletja po spopadih – s svojimi tajkuni, oligarhi, prekupčevalci z orožjem, vojnimi zločinci, vojnimi profiterji, ki so seveda ravno tako vojni zločinci, z novimi kriminalnimi elitami – slab zgled,« opaža.

Orožje močnih

Promocijske prireditve in predavanja, ki so potekali v Odesi, Kijevu in Lvovu – podprlo jih je tudi slovensko veleposlaništvo v Kijevu –, so bili množično obiskani: predavalnice so tako rekoč pokale po šivih. Velikonja poudari tudi visoko raven razprav, ki jih je na srečanjih imel s tamkajšnjimi študenti in akademskimi kolegi. »Za ljudi v takih okoliščinah so vsaka pozornost, vsaka podpora, vsako načrtovanje prihodnjih sodelovanj več kot dobrodošli,« pravi. In doda: »Če ne bi nad vsem tem visela ne le senca, ampak tema vojne, bi lahko rekel, da smo bili vsi, oni in jaz, s tem obiskom zelo zadovoljni.«

Grafiti kot medij politične propagande niso le »orožje šibkih« ali sredstvo upora. Postali so tudi orodje strinjanja z državno politiko, poglabljanja in utemeljevanja te.

Mitja Velikonja je kljub predavateljskim obveznostim, ki so bile razpršene po mestih, med katerimi so večstokilometrske razdalje, ter kljub vsemu kulturnemu udejstvovanju, ki si ga je privoščil v času gostovanja, našel čas tudi za terensko delo. Morda je za to delno kriva poklicna deformacija, a raziskovalec se preprosto ni mogel upreti raziskovanju grafitov, ki v Ukrajini nastajajo v času vojne, saj ulična umetnost v tem kontekstu dobi neko novo razsežnost, nove zakonitosti in pomene, ki bi lahko bili predmet povsem nove študije, pa ne le zato, ker cvetoča ulično-umetniška scena v Ukrajini po svoje uteleša odpornost obleganega naroda, temveč tudi zato, ker so politični grafiti, kot poudarja, »medij politične propagande kot vsak drug, a s svojimi specifikami«.

Pravi, da je o ugotovitvah terenskega dela, ki ga je tam opravljal – pri tem ga je najbolj zanimala »več kot očitna premosorazmernost dinamike in intenzivnosti družbenega dogajanja in recepcije in anticipacije tega na zidovih« –, še prezgodaj govoriti, vseeno pa lahko za zdaj poroča o prvih vtisih. Opaža, da so se »v teh devetih letih, s sunkom pa v zadnjih 15 mesecih, v ukrajinski grafitarski pokrajini namnožili samo grafiti, vezani na vojno, na odpor«. Opazil je, da je drugih, kakršnih smo vajeni na Zahodu, torej »navijaških, feminističnih, ekoloških, protisistemskih, alterglobalističnih«, zelo malo, »le peščica«. Pravi, da »nekateri nastajajo spontano, iz jeze, upanja in s tem odpora aktivistov s spreji v rokah; številni pa načrtno, naročeno, kot del kampanje države, različnih političnih skupin, tudi (para)vojaških organizacij«. Dodaja, da zato »danes tam poleg vojnih grafitov prevladujejo ogromne stenske poslikave, murali, pa tudi nalepke s QR-kodami z več informacijami glede doniranja, podpore ali prostovoljstva«.

V predlanskem pogovoru za posebno poletno izdajo Mladina Intervju je razlagal, da grafiti niso več ekskluzivna domena »tistih s komunikacijskim deficitom«, torej »orožje šibkih«, pri čemer se je skliceval na naslov vplivne knjige antropologa Jamesa C. Scotta. Ugotovil je, da v zadnjih desetletjih postajajo tudi orožje tistih na oblasti in tistih, ki oblast podpirajo. V intervjuju je poudaril, da je »namen takšne oblastne ofenzive na zidove več kot jasen: hegemonski boj za še edini preostali medij zunaj nadzora korporativne politike«.

Te ugotovitve zdaj projicira na razmišljanje o ulično-umetniškem dogajanju na napol porušenih zidovih ukrajinskih mest, saj se tudi tam pojavljajo »velikoruski, protiukrajinski grafiti, ki so jih na zdaj osvobojenih ozemljih pustili za sabo napadalci«. Grafiti tako »postajajo ’orožje močnih’, države in organiziranih skupin; ne le nestrinjanja, ampak tudi strinjanja z državno politiko, poglabljanja in utemeljevanja te, in so kot taki komplementarni z drugimi oblikami politične propagande«.

Knjiga:
Mitja Velikonja: Podobe nestrinjanja
Založba: Mladinska knjiga, 2023
Cena: 39,99 €