Prihodnost Levice

Levičarske stranke po Evropi, ki jim je po finančni krizi z nasprotovanjem varčevalnim ukrepom in privatizaciji uspelo nagovoriti nemalo volivcev, so v zadnjih letih skorajda povsem izgubile politično moč. Nemška Die Linke že leta životari v opoziciji, v Italiji v parlamentu ne boste našli levih strank, španski Podemos pa je na nedavnih regionalnih in lokalnih volitvah doživel hude izgube po vsej državi, celo v Madridu in Valencii, skupaj s socialdemokrati ga je na ravni države s precejšnjo prednostjo premagala konservativna Ljudska stranka. Španci se bodo konec julija odpravili na predčasne parlamentarne volitve, meritve javnega mnenja pa nakazujejo, da bi državi lahko zavladala desna koalicija – v katero bi bila vključena tudi skrajno desna stranka Vox, stranka, katere voditelj Santiago Abascal ne skriva naklonjenosti fašističnemu diktatorju Franciscu Francu. Obeti pred evropskimi volitvami, ki bodo potekale prihodnje leto junija, tako niso najboljši, evropskemu parlamentu grozi, da bi mu lahko zavladala koalicija konservativne ljudske stranke in skrajno desnih strank, ki so bile doslej vedno odrinjene na rob.

Del krivde za to zagotovo nosi levica, ki ji v zadnjem desetletju ni uspelo najti načina, kako nagovoriti širše volilno telo. Vzrok njenega neuspeha so bili stalni notranji frakcijski boji, nenehno preigravanje, kdo je dovolj lev in kdo ne. Podobno dogajanje je potekalo v Španiji, kjer poskus konsolidacije levih strank zdaj vodi ministrica za delo Yolanda Díaz, ki je ustanovila novo levičarsko gibanje Sumar. Za zdaj napovedi kažejo, da bi na prihodnjih parlamentarnih volitvah lahko doseglo približno deset odstotkov volilnih glasov, s čimer bi se na oblasti obdržala leva sredina.

Slovenska Levica, ki je vključena v vlado, se v evropskem kontekstu tako kaže kot svetla izjema. Z vstopom v vlado so ji uspeli veliki premiki, njen vpliv se je čutil že pri snovanju koalicijske pogodbe, navsezadnje se je v zadnjem letu za sto evrov zvišala minimalna plača, narejeni so prvi pomembni koraki pri reševanju stanovanjske problematike, odpravlja se dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Del članstva in poslanske skupine s poslancem Miho Kordišem na čelu kljub temu meni, da je stranko s tem, ko je vstopila v vladno koalicijo, »odneslo na sredino«, kakor je Kordiš nedavno dejal ob strankinem kongresu. Zato je ustanovil tako imenovano levo krilo, ki naj bi Levico vrnilo tja, kamor sodi. Kaj točno naj bi to pomenilo, kako namerava delovati aktivistično krilo znotraj stranke, ni razkril. To naj bi bila še stvar dogovorov v stranki.

Vzrok za neuspeh levih strank so bili stalni notranji, frakcijski boji, nenehno preigravanje, kdo je dovolj lev in kdo ne.

Očitki, ki jih izrekajo nekateri njeni člani, imajo realno podlago. Sociolog dr. Gorazd Kovačič meni, da jim botruje dejstvo, da Levica nima velike moči v vladi, hkrati pa so v njej soodgovorni za početje vlade na drugih področjih, tudi za tisto, ki se morda celo njim zdi sporno.

Že ko je bila stranka v opoziciji, so bili očitki, da se je poslanska skupina distancirala od članstva, stalnica. Podobno se dogaja zdaj, le da so puščice usmerjene proti njeni ministrski ekipi. Vendar pa je to, tako Kovačič, kvečjemu posledica že dolgotrajne, pravzaprav kronične odsotnosti stranke na terenu.

Da stranka sprejema kompromise, ko vstopi v vlado, in da se morda nekoliko oddalji od nekaterih radikalnejših idej, je povsem normalno, je prepričan socialni psiholog dr. Vlado Miheljak. Kot je normalno tudi, da se znotraj stranke nato najde skupina, ki je nezadovoljna z delom stranke v vladi, in naredi svojo frakcijo. »To ni nujno nič slabega ali tragičnega za Levico, lahko gre celo za dobro korekcijo znotraj stranke, da ’ne skrenu sa puta’, kot so rekli stari komunisti. To stranko lahko prisili, da bo bolj neizprosna pri uveljavljanju programskih stališč.« Vendar je obenem dobro vedeti, dodaja, da s Kordiševo pozicijo koalicija, kot jo poznamo danes, najverjetneje sploh ne bi bila mogoča. »Treba se je odločiti, ali imaš koalicijo, ki sklepa kompromise in navsezadnje onemogoča Janši dostop do oblasti, ali pa vztrajaš pri svoji radikalni poziciji.«

Po sobotnem kongresu so v Levici začeli volitve članov strankinih nadzornih organov in 25-članskega sveta, ki bo prihodnji dve leti vodil stranko. Po zadnji mandat na čelu stranke – tako veleva statut – se kot edini kandidat odpravlja Mesec. To hkrati pomeni, da bo Levica na naslednjih parlamentarnih volitvah, če bodo te redne, že nastopila z novim vodjo. Iskanje novega koordinatorja bo tako ena prednostnih nalog Meščevega zadnjega mandata.

»Verjetno Levica po tem kongresu ne bo več taka, kot je bila. Nič več ne bo tako, kot je bilo, če si smem sposoditi besede Milana Kučana,« pristavi Miheljak. »Nekdo bo na koncu le potegnil kratko. Vseeno mislim, da je Mesec tisti, ki bo šel kolikor toliko suvereno skozi in bo Kordiševa linija vendarle ostala nekje na robu. Sicer je prihodnost stranke lahko vprašljiva.«