Urad za preiskovanje političnih nasprotnikov

SDV je kratica za Službo državne varnosti, tajno policijo, ki je delovala v prejšnji politični ureditvi, totalitarnem socializmu. Imela je neomejene pristojnosti za tajno sledenje in zbiranje informacij o posameznikih, ki na splošno niso imeli nobene pravice izvedeti, ali in kako ter zakaj so bili pod budnim očesom »Velikega brata«. UPPD je kratica za urad za preprečevanje pranja denarja, ki ima prav tako skorajda neomejene pristojnosti za zbiranje (finančnih) informacij o ljudeh brez odredb sodišča. Tudi preiskovanci urada, podobno kot preiskovanci Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), nimajo tako rekoč nobenih možnosti izvedeti, ali, kako in zakaj so bili preiskovani. Bomo kdaj izvedeli, kaj so v uradu za preprečevanje pranja denarja počeli v času vlade Janeza Janše, ko so kar povprek preiskovali »politične sovražnike«? Bodo to lahko izvedeli vsaj preiskovanci?

Urad je začel delovati leta 1994 na zahtevo mednarodne skupnosti in evropskih institucij, to je bil tudi eden od pogojev za začetek procesa vključevanja Slovenije v EU. Obstaja več načinov umestitve takšnega organa v upravni sistem posamezne države, ločimo predvsem dva. Bodisi kot organ znotraj represivnega aparata, torej policije ali tožilstva, bodisi kot administrativni organ. Ta način poznamo tudi v Sloveniji, kjer je urad za preprečevanje pranja denarja organ v sestavi ministrstva za finance in je nekakšno strokovno sito pri začetni obravnavi sumov pranja denarja ali financiranja terorizma in s tem v pomoč organom odkrivanja in pregona.

Urad sicer lahko pridobiva in obdeluje številne osebne podatke oseb in podatke o transakcijah, ki jih pridobiva iz vseh mogočih domačih in mednarodnih evidenc bančnih in drugih finančnih podatkov. Pridobljenih informacij, podobno kot slovenska obveščevalno-varnostna služba, ne more uporabljati pri vlaganju kazenskih ovadb, saj imajo te, razen nekaterih izjem, status obveščevalnih podatkov – ne zbirajo se v okviru sodne preiskave pod nadzorom preiskovalnega sodnika, ampak tajno in brez odredb sodišča. Urad svoje tajno delo v posamezni zadevi konča na dva načina. Če se ne potrdijo sumi, da je šlo za pranje denarja, financiranje terorizma ali kako drugo kaznivo dejanje, se postopek zaključi in primer arhivira. Sicer – tako je le v približno 30 odstotkih zadev – se tak sum potrdi in urad o tem obvesti policijo oziroma tožilstvo, da lahko začne morebitni kazenski postopek.

Urad za preprečevanje pranja denarja je tajne preiskave dolga leta lahko izvajal le na podlagi točno določenih zakonskih pogojev oziroma na podlagi taksativno naštetih virov informacij, da gre za sumljive transakcije, med katerimi so banke, finančne in podobne institucije in posamezni državni organi. Potem je bil leta 2016 zakon noveliran in organ je dobil pristojnost, da izvaja preiskave tudi »na podlagi podatkov in informacij, pridobljenih na drug način«, torej iz anonimk, časopisnih člankov in podobno. Predlog za takšno razširitev pristojnosti je že leta 2014 najprej podala SDS, zakon s to vsebino je bil sprejet v času vlade Mira Cerarja, napisan pa v uradu za preprečevanje pranja denarja, ki ga je tedaj vodil Darko Muženič, sedanji direktor nacionalnega preiskovalnega urada. V tem pogledu so bile pristojnosti urada razširjene na splošne pristojnosti organov pregona, da po lastni presoji preiskujejo sume kaznivih dejanj iz vseh mogočih virov, a policija mora to delo opravljati znotraj omejitev kazenskopravne zakonodaje, za urad pa to ne velja.

Preiskovanci urada za preprečevanje pranja denarja bodo kot oškodovanci v kazenskem postopku zoper nekdanjega direktorja Damjana Žuglja lahko dostopali do podatkov o razsežnostih tajnega nadzora.

Brez te spremembe urad za preprečevanje pranja denarja ne bi mogel biti zlorabljen za politične namene na način, kot je bil v času tretje vlade Janeza Janše pod vodstvom Damjana Žuglja. Direktor in kadri s člansko izkaznico SDS, ki jih je nastavil na bistvene položaje v uradu, so na podlagi ene same anonimne prijave, dolge 11 kratkih odstavkov, med 25. novembrom in 13. decembrom 2021 bankam razposlali kar 238 zahtev za vpogled v skupno 195 transakcijskih računov 107 fizičnih oseb in podjetij. Med njimi tudi v račune Branka Čakarmiša, sedanjega direktorja družbe Pro Plus, ki ima v lasti televiziji Pop TV in A kanal, pa v račune podjetja brata bivšega beograjskega župana Dragana Djilasa ter račune direktorice in odgovorne urednice N1 Katje Šeruga.

Imajo preiskovanci, še posebej, ker so bili preiskovani brez ustreznih sumov, da gre za pranje denarja, in s tem brez pravne podlage, pravico izvedeti, zakaj in kako so bili (tajno) preiskovani in kakšni podatki so se o njih zbrali? Še posebej, ker je jasno, da so bili domnevni sumi nepravilnosti nemudoma ovrženi, pa je urad vseeno nadaljeval preiskavo več fizičnih in pravnih oseb? Smo v tem pogledu ljudje kaj bolj zaščiteni, kot so bili ljudje v času, ko je tajne preiskave izvajala tajna policija?

Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma daje pravico do vpogleda v osebne podatke preiskovanim osebam »po osmih letih od dneva, ko so bili podatki pridobljeni,« ali »po pravnomočnosti sodbe ali druge odločbe za kaznivo dejanje ali prekršek oziroma po zastaranju kazenskega pregona oziroma takoj po dokončni odločitvi pristojnega organa, da ne bo ukrepal zoper osebo, na katero se podatki in informacije nanašajo«. Povedano preprosteje, posamezniki, ki jih preiskuje urad za pranje denarja, nimajo (učinkovitih) pravic, da bi v doglednem času izvedeli, kaj se dogaja, in to čeprav se v veliki večini preiskav sumi kaznivih dejanj ne potrdijo in se preiskave končajo, ne da bi urad organe pregona obveščal o sumih kaznivih dejanj.

Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je julija lani na ustavno sodišče vložila pobudo za presojo ustavnosti zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Med konkretnim inšpekcijskim postopkom, povezanim prav z omenjeno afero, je urad informacijske pooblaščenke ugotovil, »da bi v primerih nekaterih postopkov, ki so potekali pri uradu, lahko prišlo tudi do neupravičenega poseganja v informacijsko zasebnost posameznikov in da je možnost take uporabe pooblastil urada posledica neustrezne sistemske ureditve položaja in preiskovalnih pooblastil urada in postopkov, ki jih vodi ta organ – predvsem presplošne in premalo jasne določitve le teh in pomanjkanja ustreznih varovalk pri izvajanju pooblastil tega organa …«

Med določbami zakona, ki jim informacijska pooblaščenka očita neustavnost, so tudi tiste, ki se tičejo pravic preiskovanih ljudi do seznanitve z zadevo. Po mnenju informacijske pooblaščenke zakon »nesorazmerno omejuje pravico posameznika do seznanitve z obdelavo njegovih osebnih podatkov, ki mu jo kot sestavni del pravice do varstva osebnih podatkov daje že ustava, natančneje pa jo ureja tudi 15. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) in ki upravljavca podatkov zavezuje, da posamezniku pojasni, ali njegove podatke obdeluje, mu omogoči dostop do takih njegovih osebnih podatkov in mu zagotovi druge informacije v zvezi z obdelavo teh podatkov …«

Še posebej in nedvomno ustavno sporna je po mnenju informacijske pooblaščenke omejitev, ki posamezniku za osem let onemogoča uveljavitev ustavne pravice »absolutno in ne glede na okoliščine primera (npr. ali so postopki proti posamezniku s strani urada že zaključeni ali ne, ali je urad pri posamezniku zaznal kakšne kršitve ali ne …), saj na eni strani nesorazmerno omejuje pravice, na drugi strani pa preprečuje učinkovit nadzor, ki bi ga izvajali posamezniki, v katerih pravice urad pri svojem delovanju posega«.

Nekdanji dolgoletni direktor urada za preprečevanje pranja denarja Klaudijo Stroligo, ki je organ vodil kar 12 let, meni, da so omejitve glede seznanitve z zadevo upravičene, ker »so takšni mednarodni standardi, standard varšavske konvencije, standardi evropskih direktiv«, a hkrati opozarja, da so takšne omejitve upravičene le, če tudi urad za preprečevanje pranja denarja svoje delo opravlja v skladu z mednarodnimi standardi.

Preobsežno tajnost in preširoke pristojnosti urada za preprečevanje pranja denarja bo presojalo ustavno sodišče.

»Delo urada na podlagi anonimnih prijav ali medijskih člankov pomeni odmik od standarda, po katerem delujejo takšni uradi, in anomalijo, sploh za organ administrativnega tipa, kot ga poznamo pri nas,« pravi Stroligo, ki poleg tega opozarja, da urad deluje že skoraj tri desetletja in »se kaj takega še ni zgodilo, pa se je zamenjalo kar nekaj direktorjev. Je pa dovolj, da pride na čelo urada kdo, ki ga zlorabi za neke druge namene. Kolikor vem, zadevo že obravnavajo na policiji in tožilstvu, in če bodo ugotovili, da je predstojnik urada in morda še kdo drug v uradu zlorabil svoj položaj, potem bo stekel kazenski postopek in bodo oškodovanci, torej preiskovanci, ki jih omenjate, že v sodni preiskavi imeli nekatere pravice, ki jih sicer ne bi imeli.« Stroligo ima prav, zadevo že obravnava specializirano državno tožilstvo.

Položaj je za oškodovance, v tem primeru preiskovance državnega organa, nenavaden. Običajno namreč oškodovanci vedo, kako so bili oškodovani, v tem primeru še ne.

Jim pa zato kazenski postopek omogoča precej pravic, ki bi jih lahko izkoristili tudi v tem primeru. Imajo pravico do pregledovanja spisov, pravico obdolžencu in drugim postavljati vprašanja ter podajati pripombe na njihove odgovore. Imajo pa tudi pravico do povrnitve škode in odškodninskih zahtevkov zoper državo.

Predstojnik katedre za ustavno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Samo Bardutzky ponuja dolgoročno rešitev na tem področju, ki bi lahko prinesla znosnejše razmerje med nujnimi posegi v človekove pravice in ustavno pravico do seznanitve z informacijami, ki jih zbira urad: »Lahko razmišljamo denimo o tem, da bi posamezniki lahko morda preko sodišča prišli do podatkov, ki jih ima urad o njih, saj bi bilo verjetno v sodnem postopku v vsakem konkretnem primeru mogoče pretehtati, ali je pomembnejši interes posameznika ali javni interes.« Zadnjo besedo o morebitni preveliki svobodi urada glede tajnih preiskav in tudi neseznanjanja preiskovancev z izsledki bo verjetno imelo ustavno sodišče.