RTV / Reševanje javnega zaklada

Vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough v zadnjih mesecih mrzlično nabavlja umetniške slike, večinoma grafike. Ne kot zasebnik, to ni njegova osebna strast, kupuje jih namreč v imenu RTV Slovenija in z njenimi sredstvi. Ni mu mar, v kakšni tehniki ali velikosti so, kupuje jih v skladu s količinskimi kriteriji, po več deset hkrati in brez javnih razpisov. Hitreje, ko se približuje čas njegovega slovesa, več slik kupuje. Po pripovedovanju zaposlenih na RTV prihajajo slike v javni zavod, ki sicer posluje z izgubo, v enormnih količinah. Slike visijo po tajništvih in sejnih sobah, veliko jih je še v skladišču RTV, v kleti stavbe na Kolodvorski ulici v Ljubljani.

O Whatmoughovem nenavadnem kupovanju slik je že jeseni lani prvi poročal Večer. Tedaj so na RTV pojasnili, da so v zavodu za 9000 tisoč evrov kupili 15 grafik slikarja Mersada Berberja, in sicer zaradi »osvežitve poslovnih prostorov« oziroma zato, ker naj bi bil nakup grafik »stroškovno veliko bolj smiseln ukrep kot obnova prostorov«. Whatmough je zaradi uveljavitve novega RTV zakona decembra sicer postal vršilec dolžnosti. Od tedaj bi moral izvajati le še najnujnejše ukrepe, nujno potrebne za poslovanje. Kljub temu pa se je njegovo opremljanje pisarn v vlogi vršilca dolžnosti še okrepilo. Sodeč po dokumentih, ki smo jih pridobili na uredništvu, utegne Whatmough kmalu interier javne televizije od znotraj tapecirati z umetniškimi deli.

Jeseni je torej začel z Berberjem. Nato je februarja naročil 20 umetniških slik hrvaškega slikarja Eda Murtića, 20 umetniških slik hrvaškega slikarja Vasilija Jordana, pa 20 umetniških slik srbskega slikarja Vladimirja Veličkovića. Povpraševanje za nakup teh slik so iz RTV Slovenija brez specifikacij v kakšni tehniki ali dimenziji nekaterim galerijam poslali 2. februarja ob 12. uri in jih prosili za ponudbe v roku 24. ur. Galeristi, s katerimi smo govorili, česa takšnega v svoji karieri, so nam povedali, še niso videli. Čez dva tedna je sledilo novo povpraševanje. Tokrat so kupovali 25 slik Franceta Slane, 25 slik Jožeta Ciuhe, 25 slik Dragice Cvek Jordan. Dodali so le eno zahtevo: »Ker smo javni zavod, je pomembno, da motiv umetniških slik ni neprimeren, npr. golota oziroma akti.« Ponovno so ponudbe želeli v 24 urah. In nato še več. Prejšnji mesec, 19. maja, je sledilo še eno povpraševanje. Na RTV so iskali 30 slik Mersada Berberja, 30 slik Franceta Slane, 30 slik Jožeta Ciuhe in 30 slik Vladimirja Veličkovića.

V zadnjih predolgih 15 letih so bile seje programskega sveta pogosto bizarne, tokrat pa smo bili priča osvežujoči in učinkoviti javni razpravi novega sveta RTV, ki je bila balzam za ušesa.

Andrej Grah Whatmough se bo čez približno dva meseca poslovil od svoje funkcije. Ta teden se je po dobrih dveh letih boja za javno RTV, po padcu vlade Janeza Janše, po zmagi pobudnikov spremembe zakona na referendumu, po izrednem angažiranju javnosti in po desetih sejah ustavnega sodišča končno sestal novi najpomembnejši organ RTV Slovenija, svet RTV. V primerjavi s prejšnjim programskim svetom, kjer so prevladovali politično delegirani kadri, v tem 17- članskem svetu sedaj sedijo predstavniki zaposlenih in predstavniki organizacij civilne družbe, kot je nova podpredsednica sveta Špela Stare iz Društva novinarjev Slovenije ali predsednik sveta Goran Forbici, direktor Centra nevladnih organizacij (CNVOS), ki ga je v svet RTV imenoval varuh človekovih pravic. Razlika pri delovanju prejšnjega, politično kontaminiranega programskega sveta in novega, v katerem prevladujejo posamezniki, ki so jih na ta mesta imenovale civilnodružbene organizacije, je očitna.

V zadnjih predolgih 15 letih so bile seje programskega sveta pogosto bizarne, tesnobne in negledljive, tokrat pa smo bili priča osvežujoči in učinkoviti javni razpravi novega sveta RTV, ki je bila balzam za ušesa. Nekateri spontani ekspozeji, kot je bil tisti od filozofa Tadeja Trohe o poslanstvu članov sveta RTV – češ, depolitizacija pomeni, da zna svetnik svoje zasebne interese brzdati, pri opravljanju te funkcije pa želi biti boljši, kot je sicer v zasebnem življenju –, bi bili celo vredni plačila vstopnine in ne zgolj zastonj prenosa v živo. So pa bili svetniki ne le filozofsko sporočilni, ampak tudi izredno učinkoviti. Sprejeli so več kot 10 sklepov, najpomembnejši med njimi je bil seveda tisti o začetku priprave razpisa za novega predsednika uprave RTV Slovenija. A Andrej Grah Whatmough, ki je bil uradno gostitelj prve seje in bi jo moral tudi voditi, je manjkal. Ni se opravičil, njegova pisarna je bila zaklenjena. Zakaj ga ni bilo, so se večkrat spraševali novi svetniki.

Zakaj ga ni bilo? Andreja Graha Whatmougha ni bilo, ker je medtem še naprej kupoval slike. Na dan, ko se je prvič sestal novi svet RTV, je deževalo kot iz škafa. In kot smo izvedeli, kurirska služba na RTV zato ni hotela po nov paket slik v Galerijo Ažbe. Domnevno naj bi bilo v najnovejši pošiljki okoli 80 slik, ki so jih nato na vztrajanje Whatmougha kurirji pod urgentno vendarle dostavili na RTV. Koliko slik ali grafik bo Whatmough še kupil in koliko jih je skupaj kupil doslej? Odgovorov na ta vprašanja iz RTV nismo dobili. Je pa mogoče iz informacij o njihovih nakazilih sklepati, da se v tem primeru dogaja nekaj skrajno nenavadnega. Iz javno dosegljivih podatkov lahko razberemo, da RTV Slovenija v zadnjih mesecih slike kupuje izključno od Galerije Ažbe, ki so ji doslej v sedmih tranšah plačali že 57.350 evrov. In kot lahko sklepamo iz odgovorov, ki smo jih glede tega posla dobili od prodajalcev: na RTV očitno kupujejo ponaredke. In to po ceni originalov.

Glede grafik Mersada Berberja so nam denimo v Galeriji Ažbe pojasnili, da imajo slike, ki so jih prodali RTV Slovenija, na platnu odtisnjen avtorjev podpis, nimajo pa certifikata. To pa naj bi sicer bilo povsem normalno. »Gre za grafike, ki se tiskajo v enormnih količinah in tega je na trgu res ogromno,« so nam odgovorili. Od kod so grafike dobili, nam v galeriji niso hoteli odgovoriti, a če drži, da so prodana umetniška dela brez certifikata, to vsaj v primeru Berberja ne pomeni nič dobrega. Avtorske pravice za prodajo Berberjevih slik ima namreč po umetnikovi smrti leta 2012 njegov sin Ensar, ki pa trdi, da mora vsaka zakonito kupljena Berberjeva grafika imeti certifikat. V nasprotnem primeru, poudarja, gre v teh primerih za nekaj takšnega, kot če bi tiskali denar. »Mi smo izključni distributer slik Mersada Berberja,« odgovarja Ensar Berber, »nekaterih slik mojega očeta ni več mogoče kupiti, mnogih pa je na trgu precej manj, kot so jih kupili na RTV Slovenija. Mi smo sicer zaradi tega nakupa res dobili povpraševanje iz dveh ljubljanskih galerij, ki sta želeli prodati originalne grafike, niso pa nas poklicali iz galerije Ažbe, za katero prvič slišim.« Na trgu naj bi bilo veliko ponaredkov slik njegovega očeta, »nekatere ponarejene slike so celo takšne, ki jih oče nikoli ni naslikal. V vsakem primeru pa so cene izdelave ponaredkov zelo nizke.«

S čim se te dni ukvarja generalno vodstvo RTV? Očitno Whatmough tik pred svojim odhodom za RTV mrzlično kupuje (morebiti celo zavestno) ponarejene grafike, za katere pa plačuje cene originala. Iz opravljenih poslov se namreč da izračunati, da je RTV za posamezno Berberjevo grafiko odštela 900 evrov, cene originalov, kot nam je pojasnil Ensar Berber, pa se gibljejo od 300 evrov do 5000 evrov. Vprašanje za policijo, ki bi morala v tem primeru preveriti morebitno zlorabo položaja, je, kdo je zaslužil z razliko in komu je šel denar iz preprodaje ponaredkov.

S čim se te dni ukvarja generalno vodstvo RTV? Očitno Whatmough tik pred svojim odhodom za RTV mrzlično kupuje ponarejene grafike, za katere pa plačuje ceno originala.

Sporno kupovanje umetniških slik seveda še zdaleč ni največji greh Andreja Graha Whatmougha, to ni niti najmanjši razlog, zaradi česar je glede RTV v zadnjih dveh letih javnost ogorčena. Če bi sestavili lestvico njegovih najbolj uničujočih odločitev, bi morali na prvo mesto postaviti uničenje informativnega programa. Tega je generalni direktor uničil z zaposlovanjem nesposobnih in neizkušenih novinarjev ali celo bivših funkcionarjev in uradnikov stranke SDS. Po drugi strani pa je informativni program uničil z dolgoročnejšimi in strateškimi odločitvami. Več let so recimo na RTV načrtovali gradnjo nove stavbe poleg poslopja RTV, kjer so nameravali za 7,3 milijona evrov informativna uredništva združiti z novim studiem. Whatmough je namensko porabo tega denarja, tedaj še v obliki delnic Eutelsata, ustavil. Informativni program je razcepil in namenska sredstva porabil za plače, odpravnine za 160 upokojenih ljudi, ki jih nihče ni nadomestil, in za tekočo porabo, verjetno tudi za nakup slik. Posledice te odločitve so dolgoročne in daleč presegajo Whatmoughov mandat.

Whatmoughovo kupovanje slik ni njegova najdražja napaka. Je pa zelo poveden in ilustrativen primer, ki črno na belem dokazuje nekaj izredno pomembnega. In sicer da je imelo njegovo vodenje RTV Slovenija povsem druge cilje, nepovezane s poslanstvom RTV, torej z novinarstvom, mediji ali svobodo govora. Generalni direktor je kupoval slike, namesto da bi se srečal na primer z levičarskimi svetniki, če uporabimo govorico desnice. Očitno se je daleč najbolj zanimal za materialne cilje. Poglejmo še en primer. Na RTV Slovenija vsaka štiri leta napišejo novo strategijo razvoja, nekakšen pogled v prihodnost, določitev smeri, v katero bi se lahko razvijal naš najpomembnejši javni zavod, pri čemer sodelujejo vsi najpomembnejši voditelji in uredniki. Če bi Whatmougha s kadrom, ki ga je pripeljal na RTV Slovenija – od največjih političnih jastrebov, Uroša Urbanije, do Ksenije Koren – res skrbelo za ta javni zavod, če bi imel neko prepričanje, vizijo, v katero smer bi se ta zavod moral razvijati, pa četudi bi bila to nekakšna desničarska ideologija, bi moral v ta projekt zagristi z vsem svojim ideološkim fanatizmom. Zdaj je v mednarodnih neokonservativnih krogih moderen boj proti nekakšni woke ideologiji. To bi lahko Whatmough napisal v novo vizijo RTV, če bi bil resnični eksponent desničarske ideologije. In kaj je dejansko naredil Whatmough?

Pisanje te strategije je zaupal neznanemu mariborskemu podjetju Mix Media, ki ga vodi 32-letni Alen Damjanović. In kot smo pred meseci dokazali, je Damjanović precejšnji del dokumenta prepisal iz spleta in diplomskih nalog. Nastala je nesmiselna strategija razvoja RTV Slovenija, ne le dolgočasna, ampak polna mašil, brez vsakršne, kaj šele desničarske ideologije. Nič, kar bi vsaj malo opravičevalo tezo, da se na RTV bije nekakšen politični boj med dvema vizijama. Zakaj je dejansko Whatmough prepustil pisanje vizije omenjenemu Damjanoviću? Od tukaj moramo špekulirati. Whatmough in Damjanović – kvazi pisec strategije – sta očitno povezana. Damjanović je namreč zaposlen v podjetju Adria Media v lasti Tomaža Drozga, ki ga je Whatmough enkrat tudi najel za nekakšnega mediatorja med njim in stavkajočimi novinarji. Za to neuporabno vizijo so v RTV plačali 46.848 evrov. Zelo jasno si lahko predstavljamo, da je Whatmough s tem svojemu kolegu naredil uslugo. Interesi so torej bili, če to drži, povsem materialne narave in nič kaj ideološki.

V prihodnjih mesecih bo na RTV prišlo do velikih pretresov in sprememb. Vsaj moralo bo priti do sprememb, če bo novi svet RTV s svojim delom nadaljeval podobno zavzeto, kot je delo začel s prvo sejo, in če bo svojo vlogo vzel zares. V dveh mesecih bo imenovana nova štiričlanska uprava RTV Slovenija. Med potencialnimi kandidati za novega predsednika uprave sta zdaj Mitja Štular, aktualni v. d. direktorja Radia Slovenija, in Zvezdan Martič, ki ima za seboj tudi množico vodstvenih ali uredniških položajev, lahko pa se celo postavi kot oče multimedijskega portala RTV – MMC. Štular in Martič sta nam sicer povedala, da se za kandidaturo še nista odločila iz skrbi, ki navadno tarejo le dobre poznavalce: vsak od njiju se zaveda, da bo moral sprejemati težke odločitve, da bo pri tem potreboval širšo podporo in razumevanje ostalih zaposlenih – za katera pa nobeden od njiju ni prepričan, da jo že ima. Tretja domnevna kandidatka za predsednico uprave, nezakonito odstavljena bivša direktorica televizije Natalija Gorščak, pa se po naših informacijah ne bo prijavila na razpis.

Sodeč po dokumentih, ki smo jih pridobili na uredništvu, utegne Whatmough kmalu interier javne televizije od znotraj tapecirati z umetniškimi deli.

Imenovanju predsednika uprave bo sledilo imenovanje ostalih članov uprave – vsaj Uroš Urbanija se bo v tistem trenutku moral posloviti. V naslednjem koraku, in sicer v roku šestih mesecev, kot piše v novem zakonu, bo na predlog nove uprave svet RTV sprejel nov statut. To bo drugi najpomembnejši korak. V novem statutu se bosta – zelo verjetno – ponovno združila oba informativna dela, tako da se bo vzpostavilo enotno uredništvo. S to potezo se bosta morala s svojih funkcij posloviti Jadranka Rebernik kot aktualna urednica informativnega programa in nedavno nastavljeni Rajko Gerič kot urednik drugega programa. Res je, da imata mandat, a bosta njuni delovni mesti ukinjeni. Nadomestil ju bo, verjetno z javnim razpisom izbran novi urednik informativnih programov na RTV Slovenija. S čimer pa se bodo morali z vodstvenih funkcij posloviti še vsi drugi nedavno pripeljani ali imenovani uredniki, kot je Ksenija Koren, urednik oddaje Intervju Jože Možina ali pa Igor Pirkovič, v. d. urednika uredništva za nove medije. Šele nato bo prišel verjetno najtežji del: novo RTV vodstvo bo moralo sprejeti novo sistematizacijo delovnih mest – tako imenovani katalog delovnih mest –, s čimer bodo na podlagi določenih kriterijev nekateri zaposleni postali tehnološki višek ali pa bodo premeščeni na njihovim izkušnjam in znanju primerna, recimo administrativna delovna mesta. V to kategorijo recimo sodi Luka Svetina, ki je sedaj eden od voditeljev Odmevov.

Bo to politična čistka? Če kaj, je dveletna okupacija RTV dokazala, da je ta skupina, ki je RTV prevzela, nesposobna. Ni dvoma, da bo del politike kričal o politični čistki. Ampak kar je Whatmough s svojimi kadri prinesel na RTV Slovenija, ni drugačna vizija, ni strategija ali znanje, ni niti drugačna politična perspektiva, pa čeprav skrajna, ampak nesposobnost. Kadri, ki jih je Whatmough pripeljal, niso kadri, ki bi imeli novinarske izkušnje: njegov najpomembnejši sodelavec, v. d. direktorja televizije Uroš Urbanija, je specialist za propagando, tako kot je specialistka za propagando sedanja urednica notranje politike Ksenija Koren. Zaradi ukinjanja oddaj in novinarjev, ki so v zadnjem letu dobili poseben dostop do javnosti, kot so Pirkovič, Vida Petrovčič ali Jože Možina, je gledanost RTV strmoglavila, po nekaterih informacijah, ki bodo svetu RTV kmalu predstavljene, je nacionalka v najboljših terminih izgubila kar 300 tisoč gledalcev. Ostali na novo zaposleni, ki so preplavili RTV Slovenija z izgovorom, da bodo delali pri novi oddaji Panorama in so potem počasi začeli prevzemati oblikovanje TV Dnevnika, so na javno televizijo prišli dejansko iz drugih profesij: prej so se ukvarjali s trženjem, plesom, družabno kroniko, z organiziranjem dogodkov in osebnim trenerstvom.

Ta pristop ni bil ideološki, bil je slab pristop, ki ni preživel preizkusa časa, tako kot tudi Whatmough ne bo odšel iz političnih razlogov, ampak zaradi nesposobnosti. Kaj pa je pri Whatmoughu, ki se bolj kot za vodenje RTV Slovenija zanima za nakupe slik in za odpravnine, političnega? Rodil se je leta 1985 v Veliki Britaniji, kjer je tudi obiskoval prve štiri razrede osnovne šole. Njegova družina se je leta 1994 vrnila v Slovenijo, tu je nadaljeval osnovno in srednjo šolo in leta 2007 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Po letu 2007, ko je diplomiral, ni opravljal nobenih pomembnih funkcij, najpomembnejšo je dobil leta 2015, ko je postal član oziroma kasneje predsednik nadzornega sveta RTV Slovenija. In sicer, kot je sam priznal v nedavnem intervjuju za RTV, ker je imel politične zveze pri tedanji stranki SMC.

V skladu z razpisnimi pogoji za generalnega direktorja RTV bi moral imeti najmanj deset let delovnih izkušenj ter biti usposobljen za organiziranje in vodenje večjih organizacijskih sistemov. V skladu z zakonom so to družbe, ki imajo več kot 250 zaposlenih. Ker Whatmough teh meril ni izpolnjeval, so na RTV morali objaviti nov razpis z znižanimi merili za imenovanje. Razpisa pa sploh ne bi smelo biti, ker direktor ni odstopil in torej za razpis ni bil izpolnjen osnovni pogoj – da iščejo direktorja. Whatmough je bil formalno nesposoben za vodenje RTV in je to tudi dokazal: zaradi nezakonite zamenjave Natalije Gorščak s politikom Urošem Urbanijo na mestu direktorja TV Slovenija je posledično odstopila tako rekoč celotna stara uredniška ekipa TV Slovenija. Nato so imenovali vršilko dolžnosti odgovorne urednice, a niso pridobili obveznega mnenja uredništva o imenovanju. Potem so imenovali odgovorno urednico, ki ji je nasprotovalo 80 odstotkov uredništva. Imenovali so urednika MMC, ki mu je prav tako nasprotovala velika večina uredništva. In tako je generalni direktor uničil nacionalko. A dodajmo: morda se tega niti ne zaveda, ker ga je v tem času zanimalo vse drugo, kot je na primer kupovanje grafik, še najmanj pa politika. Tako kot tudi vse preostale pripeljane kadre usoda RTV Slovenija ni zares zanimala.