Damijan Denac / »Kmetje morajo svoj fokus iz ego kmeta obrniti v eko kmeta«

Damijan Denac (1975) je ornitolog, naravovarstvenik, direktor Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Leta 1999 se je v diplomski nalogi ukvarjal z belo štorkljo, leta 2007 pa na oddelku za biologijo mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko doktoriral na temo populacijske dinamike repaljščice, majhnega ptiča pevca, ki ga najbolj ogroža kmetijstvo in v Sloveniji počasi izumira. Denac kot direktor (od 2011) vodi in usmerja dejavnosti profesionalnega dela društva DOPPS, ki deluje že od leta 1979 in ima danes 31 zaposlenih. Deluje na štirih lokacijah v Sloveniji, v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Ormožu. Gre za strokovnjake, zlasti ornitologe in biologe, ki izvajajo naravovarstvene, izobraževalne in raziskovalne projekte. DOPPS deluje v javnem interesu ohranjanja narave, varstva okolja in na področju raziskovalne dejavnosti.

V nedavnem javnem pismu, objavilo ga je Delo, ste kmete, ki zahtevajo zmanjšanje območij Natura 2000 v Sloveniji, spomnili, da protestirajo proti EU, da je njihova alternativa v resnici izstop iz EU in vrnitev na Balkan. Verjetno ste dobili precej odzivov? 

Ta moj zapis je moral nastati, ker se sicer ne bi mogel več pogledati v ogledalo. Ja, dobil sem veliko odzivov kmetov, tudi pozitivnih. Kmetje nikakor niso homogena skupina. V Sloveniji pomenijo večino manjši kmetje, družinske kmetije, hribovske kmetije, saj kar tri četrtine, 76 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč, spada v tako imenovana območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost ali OMD. Ti kmetje večinoma dobro skrbijo za naravo in ohranjajo podeželje, biološko pestrost. Ohranjajo podobo kulturne krajine, visokodebelnih travniških sadovnjakov, travnikov, prepoznavnega mozaika, ki ga imamo tudi za nekaj lepega.

Pri sedanjem »protestu kmetov«, ki se borijo za zmanjšanje območij Natura 2000 in proti manjši kemikalizaciji kmetijstva gre zlasti za živinorejski sektor, velike kmete z intenzivno pridelavo, ki ni trajnostna, ampak odvisna od fitofarmacevtskih sredstev. Gre za glasno, finančno močno manjšino, ki si želi status quo in ima podporo v največjih, politično močnih združenjih kmetov. Toda dejstvo je, da taka prizadevanja nasprotujejo naravi, evropskim vrednotam in vsem strategijam, EU in globalnim, zlasti pa njim samim in njihovi prihodnosti. Ker tega, kar proizvajajo, zaradi načina, kako proizvajajo, kmalu ne bodo mogli nikjer prodati – če povem v jeziku, ki ga razumejo.

V območje Nature 2000 v Sloveniji spada 38 odstotkov ozemlja, kar je največ v EU, organizacije kmetov pa zdaj v imenu »slovenskega kmeta« zahtevajo zmanjšanje, poudarjajo, da je v Avstriji 15 odstotkov ozemlja v tem območju. 

Območja Nature 2000 so v vseh državah določena po enotnih strokovnih merilih. Natura 2000 je glavni mehanizem za zaščito biotske raznovrstnosti v Evropski uniji in je torej stvar stroke, ne politike. Že tukaj se kaže radikalno nerazumevanje ali, verjetneje, namerni populizem bivšega predsednika vlade, ki je izjavil, da je bila »umestitev 38 odstotkov Slovenije pod Naturo 2000 strel v koleno«. Država z več Nature 2000 je biotsko bogatejša, torej bogatejša. V Sloveniji se z Naturo 2000 varuje 205 živalskih in 27 rastlinskih vrst in 60 tipičnih naravnih okolij. Ne gre za strogo varovana območja, v Naturi se lahko počne skoraj vse, vendar tako, da se ohranja biodiverziteta in ukrepa, če se zaznajo negativni trendi. In tukaj smo zdaj mi.

Protest »kmetov«, kjer se bori za zmanjšanje območij Natura 2000 in proti manjši kemikalizaciji kmetijstva, je protest proti naravi, proti evropskim vrednotam in vsem strategijam, EU in globalnim, zlasti pa proti njim samim.

Slovenija je že leta 2007, vsega tri leta po vstopu v EU in vzpostavitvi Nature 2000, dobila prvi opomin evropske komisije, ker je iz predloga območij Natura, ki so bila določena v skladu z direktivama o pticah in o habitatih, »rezala« tiste cone, kjer so bile načrtovane večje državne investicije, ceste, elektrarne, industrijske cone in podobno. Leta 2012 smo v tem primeru zaradi ignorance dobili opomin pred tožbo, zato je bil potem leta 2013 sprejet popravek uredbe, zdaj, leta 2023, pa evropska komisija prvič zahteva omejitve kmetovanja na določenih delih Nature 2000, saj se stanje vrst tam slabša.

Danes trditi, da je 38 odstotkov območja Slovenije Natura 2000, je larifari. Toliko imamo na papirju, v resnici pa je Natura 2000 v Sloveniji funkcionalno precej prizadeta, saj so bile 20 let državne politike povsem neusklajene – kmetijska, energetska, vodarska, gospodarska, hkrati pa naravovarstvene politike, ki bi morala vse prečiti, sploh nikoli nismo imeli. Vse pove podatek, da leta 2023 nimamo ministrstva za naravo, kaj šele za naravovarstvo, ampak ministrstvo za naravne vire, torej za izkoriščanje narave.

Bivši predsednik vlade je oktobra 2020 v isti izjavi, ki ste jo citirali, za »popolne idiote« označil tiste, ki so leta 2004 risali Naturo 2000, češ da se niso »zavedali, za kaj pravzaprav gre«. Vi ste bili med njimi. 

Pod prejšnjo vlado so bili napadi na Naturo 2000 bolj eksplicitni kot kadarkoli prej. Predsednik vlade je javno dajal izjave o strelih v koleno in popolnih idiotih, sočasno pa je na primer v državi potekal večletni (2018–2026) 17-milijonski evropski Life projekt za boljše upravljanje Nature 2000, v katerem je vodilni partner ministrstvo za okolje in prostor, zdaj ministrstvo za naravne vire in prostor. Če bi omenjeni in kmetijski funkcionarji mislili to, kar javno zagovarjajo, potem naj se odrečejo denarju EU. Naj povedo, da denarja EU tudi za kmetijstvo ne bo več. Tega dela seveda nismo in ne bomo slišali, čeprav je edino to alternativa, h kateri pozivajo z izjavami.

V DOPPS smo leta 2004 kot strokovnjaki na področju ornitologije pripravili predlog območij Nature 2000 po ptičji direktivi, danes bi temu rekli »citizen science«. Šlo je za strokovno delo, izdali smo dve monografiji in ga podarili, dali smo ga zastonj, državi, ki sama tega ni bila zmožna narediti. To je bil naš prispevek državi, na katerega smo ponosni.

Omejitve kmetovanja so že za letos zahtevane v delu Nature 2000 na Ljubljanskem barju in v Notranjskem trikotniku: Rakov Škocjan–Planinsko polje–Cerkniško jezero. Vendar izvedbena uredba, ki jo je ministrstvo za naravne vire razgrnilo šele marca, zdaj stoji zaradi revolta kmetov. 

Od leta 2004 se na Barju in omenjenih travniških območjih pod Naturo 2000 kmetuje brez omejitev. Travniki so eni najbolj ogroženih ekosistemov v Evropi. V Sloveniji smo od leta 2008 do 2022 izgubili polovico populacij travniških ptičjih vrst, kot so kosec, repaljščica, priba, prepelica, veliki škurh, pisana penica in še bi lahko našteval. Nobenih omejitev ni bilo pri kmetijskih opravilih, hkrati so kmetje za intenzivno pridelavo dobili več denarja kot za kmetijsko-okoljske ukrepe.

To se zdaj na ravni EU, v skupni kmetijski politiki, začenja počasi obračati. Vse več denarja gre za okoljske ukrepe, hkrati so se pojavili novi ukrepi, s katerimi se varujejo vrste. Omejitve na omenjenih območjih so zdaj postavljene prvič v 20 letih, ker je stanje vrst kritično. Mogoče se bo kvečjemu dogovoriti za neke začasne odloge, nikakor pa ne bodo omejitve zaradi protestov kar pozabljene in kmetje ne bodo mogli delati kot doslej. Tega je konec, to se ne bo zgodilo. Ministrstvo in kmetje se morajo dogovoriti čim prej, tudi da se ne bodo zaprle evropske pipice.

Organizacije kmetov so zdaj plačale pravno mnenje, po katerem je predlog omejitvene uredbe v neskladju z ustavo, ker brez zakonske podlage posega v zasebno lastnino in svobodno gospodarsko pobudo …

Ali so biodiverziteta, podtalnica in zrak »na zasebni lastnini kmetov« njihova last? Niso. In ker vplivajo na storitve, ki se tičejo celotne družbe, ima družba vso pravico, da kmetovanju postavlja pogoje. Svoboda se konča pri kršenju pravic drugih. Ne nazadnje imamo v naši ustavi zapisano pravico do pitne vode, Združeni narodi pa so lani sprejeli, temu ni nasprotovala niti ena država, da je temeljna človekova pravica čisto, zdravo in trajnostno okolje. Naj se torej zaradi uredbe pritožijo kar Združenim narodom.

Koliko pa dobi kmet, če zavaruje neko vrsto ogrožene ptice? 

Ti ukrepi so različni, gre za specifike. Ta hip v DOPPS končujemo pomoč pri pilotnem ukrepu Varstvo gnezd pribe. Priba je močno ogrožena ptica, včasih je gnezdila na travnikih, potem se je prilagodila in v Sloveniji gnezdi skoraj izključno na njivah. Populacija se je v zadnjih 15 letih zmanjšala s 1000 na danes največ 350 parov. Težava je, da lahko priba začne gnezditi že v začetku marca, ko so njive še gole, potem ko začnejo kmetje z opravili, pa njive zanje postanejo ekološka past. S kmetijskim ministrstvom smo zasnovali ukrep, ki deluje tako, da ornitologi poiščejo gnezda prib – gnezda in jajca so barve zemlje –, se povežejo s kmetom in ga prosijo, da pusti neobdelan del njive okoli gnezda. To pomeni, da recimo pri brananju tam dvigne brano. Približno polovica kmetov to naredi brez težav, za vsako gnezdo, ki se mu tako izogne in ga ohrani, dobi 200 evrov. Nekateri so imeli tudi po pet gnezd in to je lep zaslužek. Zdaj so pribe že šle iz gnezd, mladiči so že zunaj. Vrednost ukrepa za ohranitev ptic na vlažnih travnikih se je povečala za faktor pet, z okoli 80 EUR pred 15 leti na 350–500 EUR danes, torej subvencije za kmeta, ki upošteva omejitve.

Ali so biodiverziteta, podtalnica in zrak »na zasebni lastnini kmetov« njihova last? Niso. Ker vplivajo na storitve, ki se tičejo družbe, ima družba pravico, da kmetovanju postavlja pogoje.

Morda vprašanje, ki bi moralo biti na začetku: Zakaj so ptiči tako pomembni? Imajo svojo direktivo že od leta 1979, ki je bila ob habitatni direktivi podlaga za vzpostavitev Nature 2000. 

Ptiči so dobro raziskani, ogromno se ve o njih in spreminjanje populacij ptic lahko zelo dobro povežemo s stanjem v naravi. V prehranjevalni verigi so tako visoko, da mora za njihovo preživetje funkcionirati celoten ekosistem, cela veriga. Če ptice izginejo, nekaj ne deluje.

Zakaj so v Sloveniji izumrle vrste ptic v zadnjih 40 letih? Recimo južna postovka ali zlatovranka? To so ptice, ki se hranijo z  insekti, ki so izginili zaradi pesticidov. Raziskave insektov bi pokazale isto, kar mi vidimo iz raziskav ptic, ki insekte jedo: strahotno sliko.

Čuk v severovzhodni Sloveniji, veliki skovik, smrdokavra v Slovenskih goricah – vse te nekoč pogoste, danes pa ogrožene ptice so dobile insekte na travnikih, ki pa jih več ni. Naravno vijugaste reke in močvirne travnike ob njih smo spremenili v regulirane reke v koritih in betonskih kanalih, ob njih pa naredili monolitne njive večinoma za intenzivno pridelavo koruze za hrano živali. To je usoda Pesniške doline, rek Vipava, Polskava. Cela Pesniška dolina je danes ena njiva, včasih pa je bila to močvirna dolina z močvirnimi travniki, s tisočimi zlatovrankami in drugimi vrstami ptic. Zadnje megalomanske melioracije so bile izvedene še v 80. letih, ko sem se začel ukvarjati s pticami, leta 1989 je v Sloveniji gnezdilo 14 parov zlatovrank, od leta 2004 jih nimamo več. Taki podatki bi morali biti alarm za spremembo smeri, ki pa se seveda ne zgodi.

Mnogim pri nas se zdi naravnost bizarno, da se infrastrukturni projekt ustavi zaradi preveritve ogroženosti neke živalske vrste, kot so metulji, ribe.

To, da si kdo upa za katerokoli vrsto trditi, da je nepomembna, je znak človeške arogance, neznanja in neumnosti. Človek je večkrat v zgodovini zelo arogantno nastopal, naseljeval in uničeval neke vrste in potem dobil lekcijo.

Ena najusodnejših je iz Kitajske v začetku 60. let, ki velja za enega največjih človeško povzročenih katastrof. Takrat Kitajska še ni bila gospodarska velesila, živeli so v glavnem od riža. Kot pomembne škodljivce, ki so jedli riž in zmanjševali letino, so prepoznali poljske vrabce in organizirali javno množično kampanjo poboja vrabcev. Pobili so jih dve milijardi. In potem? Prišlo je obdobje velike kitajske lakote, kot ga imenujemo danes, v katerem je umrlo več kot 10 milijonov ljudi, nekatere ocene presegajo 50 milijonov. Ključen razlog je bila človeška napaka, pomor vrabcev. Ko vrabci gnezdijo, se hranijo z beljakovinsko hrano in oni so počistili njive škodljivcev, gosenic in metuljev. Ko vrabcev ni bilo več, se je ravnotežje povsem zrušilo. Ekosistemske storitve, ki se je sploh niso zavedali, ni bilo več in sistem je kolabiral. Ko je kitajski ornitolog ugotovil, kje je težava, so uvozili četrt milijona vrabcev iz Rusije in rešili problem.

S področjem narave so se v zadnjih 30 letih ukvarjala različna ministrstva in ostalo je obrobno. Pomembno operativno vlogo pri varovanju narave bi moral imeti Zavod za varstvo narave, ki je ključen mnenjedajalec v postopkih presoj posegov v naravo. Opravlja svojo vlogo? 

Rekel bom le, da »moč« zavoda izhaja iz šibkega ministrstva in generalno šibke politične podpore naravi. Ministrstvo, ki naj bi skrbelo za naravo, je eno najšibkejših, če ne najšibkejše v državi. To je leta 2023, ob izzivih, ki jih imamo, dejanski »strel v koleno«. Ministrstvo stalno reorganizirajo. Upravičeno se vprašamo, kot je rekel moj kolega, »kdo so njihova vojska, če so tam zdaj sami generali«. Glede na pomen za družbo in našo podobo v svetu je to najbolj prikrajšan sektor v državi.

Zavod za varstvo narave, ki je bil ustanovljen za opravljanje javne službe ohranjanja narave, pa je danes pretežno projektna pisarna. V to so zaradi omenjenega verjetno prisiljeni. Zelo pomemben del njegovega financiranja in fokusa so evropski projekti, na katere se prijavlja.

Pri mnenjih, ki jih daje v postopkih, je zagotovo pod pritiski. V Mladini ste pisali o primeru »strokovnega mnenja« sorodnega zavoda za ribištvo, ki se je vmes povsem spremenilo; prvo različico, ki je bila investitorjem nenaklonjena, je podpisala stroka zavoda, končno verzijo, ki je bila investitorjem naklonjena, pa le direktor, drugi je niso želeli. To je simptomatičen primer.

Kmet ni samo pridelovalec hrane, saj njegova aktivnost vpliva na vodo, zrak, biodiverziteto, od katere smo odvisni vsi. Njegov glavni (so)financer je družba, ki mu priznava to pomembno vlogo.

Velik krivec za stanje v kmetijstvu je skupna evropska kmetijska politika, katere del je tudi slovenski strateški načrt. V aktualnem načrtu 2023–2027 je kot prvi izmed 38 ciljev postavljen cilj »zagotavljanje primerljivega in stabilnega dohodkovnega položaja kmetov«, »zagotavljanje prehranske varnosti« pa je šele na petem mestu. 

To je ostalina zgodovine. Skupna evropska kmetijska politika, na kratko CAP (Common Agricultural Policy), je bila zakoličena že leta 1957 s Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in nato uvedena leta 1962. Utemeljena je bila s petimi cilji, med katerimi je bil na prvem mestu izboljšanje finančnega položaja kmetov, sledijo pa povečanje produktivnosti kmetijstva, stabiliziranje trgov in zagotavljanje dovolj hrane in nizke cene hrane.

To je bila posledica druge svetovne vojne. S temi ambicijami in z obsežnimi subvencijami se je zastavil cel sistem intenzivne kmetijske pridelave v Evropi, katerega posledica je dramatično uničevanje biodiverzitete, uničenje trajnostnih praks, ki smo jih že imeli, uničenje malih kmetij. Kmetijstvo je skupna kmetijska politika spremenila v biznis. Že sredi 70. let in v začetku 80. se pojavijo alarmantni članki o vplivu skupne kmetijske politike na biodiverziteto, danes velja ta javna politika ob podnebnih spremembah za ključnega krivca za izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev. Obsežne subvencije kmetijstvu desetletja niso bile vezane na nobene okoljske ali naravovarstvene zahteve, kemikalizacija je bila spodbujana. Znotraj Skupne kmetijske politike je ta »zelena komponenta« začela zelo počasi dobivati veljavo. Kasneje 1992 se kot drugi steber politike pojavi program razvoja podeželja, prek katerega so se začele uvajati trajnostne prakse, omejitve. Celo politiki je postalo jasno, da kmetje upravljajo enormne površine in da ne more obstajati noben sistem varstva narave brez aktivne vloge kmetov.

Torej, kmet ni samo pridelovalec hrane, saj njegova aktivnost vpliva na vodo, zrak, biodiverziteto, od katere smo odvisni vsi, na koncu pa najbolj on sam. Njegov glavni financer ali sofinancer je družba, javne blagajne, ki mu priznavajo izjemno pomembno vlogo. Katera dejavnost pa še dobi ali je desetletja dobivala neposredna plačila samo za osnovno dejavnost, brez kakršnihkoli zahtev?

Kmetje morajo ta svoj fokus iz ego kmeta, ki je usmerjen samo v to, da je on alfa in omega, vladar narave, obrniti v eko kmeta, ki širi horizont svoje odgovornosti, ki se obnaša odgovorno do družbe in upošteva omejitve.

Slovenski načrt kaže ambicije v pravo smer, a na točkah obratov so zdaj konflikti.

Slovenski strateški načrt 2023–2027, ki ga je evropska komisija potrdila oktobra lani, ima kar 1335 strani, po dokumentu je zaradi obsega nemogoče iskati podrobnejše informacije. 

To je nestrateški načrt, preglomazen, nečloveški dokument, ki bi moral biti bistveno bolj preprost. Kot civilna družba smo bili vključeni v postopek, ki je korektno tekel na kmetijskem ministrstvu, večji del pod bivšo vlado. Tudi to je pomembno zavedanje z vidika zdajšnjih protestov kmetov. Naravovarstveniki smo sedeli tam, vse organizacije kmetov, pri pripravi načrta ni bilo zaznati večjih trenj. Ker te stvari so jasne: evropska shema predvideva nadomestila za Naturo 2000, vendar zdaj zaradi protesta kmetov vse stoji.

Za skupno kmetijsko politiko EU bo šlo do leta 2027 kar 387 milijard evrov, evropska komisija sama trdi, da bo 40 odstotkov vseh izdatkov namenjenih podnebnim ukrepom. V Sloveniji je predvidena poraba 1,8 milijarde evrov, od tega je 658 milijonov neposrednih izplačil kmetom, 1,1 milijarde pa gre za ukrepe, namenjene razvoju podeželja. 

Pred pripravo aktualnega strateškega načrta evropskega kmetijstva so največje naravovarstvene nevladne organizacije na svetu – BirdLife, WWF, Friends of the Earth, European Environmental Bureau – zahtevale spremembo prednostnih nalog, zlasti odpravo neciljnih dohodkovnih subvencij in subvencij za intenzivno pridelavo.

Tukaj se obrača zelo počasi, ker so ogromni interesi, da vse ostane tako, kot je. Pred nekaj leti so v New York Timesu »slekli« sistem kmetijskih subvencij v Evropi, na katerih se pase politična oligarhija, tudi mafijske združbe. V nekaterih državah, kot so Madžarska, Bolgarija, Slovaška, Češka, so bile ali so kmetijske subvencije EU glavni vir denarja za politične populiste. Skupna evropska politika je velik finančni sistem in kot tak sistem velikih zlorab. V državah, ki sem jih naštel in še nekaterih zraven, manj kot petina kmetijskih gospodarstev upravlja 80 odstotkov vse zemlje, obračajo se desetine milijonov evrov subvencij.

Kaj bi moral biti cilj kmetijske politike leta 2023?

Danes bi to moralo biti trajno zagotavljanje prehranske varnosti, kar pa je mogoče le z ohranjenimi ekosistemskimi storitvami za trajno ohranjanje rodovitnosti tal. V svetu so milijonske izgube na pridelkih zaradi biodiverzitetne krize, zaradi izpada opraševalcev, zaradi zmanjšane rodovitnosti tal, zaradi ujm.

Tudi pri nas je zadnji čas, da se vprašamo ne le, kaj bomo pridelovali, ampak tudi kje. Zdaj že trideset, štirideset let v Prekmurju, na Dravskem polju, na Savski ravni, v Vipavski dolini intenzivno in velikopotezno kmetujemo, gre za desetletja praks, ko so na polja 25-krat na leto nanešeni pesticidi, herbicidi, mineralna gnojila. Ta zemlja ni več rodovitna, ta zemlja je mrtva. Vsa hrana je dovedena umetno, zemlja ima za rastline samo še funkcijo fizične opore. Izgubljamo rodovitna območja. Hkrati, kdo hoče jesti tako pridelano hrano?

Druga težava naše prehranske varnosti pa je, da se na večini njivskih površin proizvaja krma za donosnejšo živinorejo, ne goji pa se zelenjava, sadje.

Leta 2021, ko je bilo neugodno vreme, smo bili pri zelenjavi samooskrbni 43-odstotno, pri krompirju 44- in pri sadju le 14-odstotno. Na spletni strani vlade je pod poglavjem Poljedelstvo uvodoma zapisano: »Poljedelstvo v Sloveniji bo tudi v prihodnje usmerjeno v pridelavo krušnih žit in krme za prehrano živali.« 

Taki deleži samooskrbe zelenjave in sadja so katastrofa. To stanje je neposredna posledica vsega že omenjenega, od sistema subvencij na ravni EU do zapostavljanja strateške prehranske varnosti, ki bi morala biti prednostna strategija države.

Imamo idealne danosti za ekološko kmetijstvo, slovenski eko krompir pa dobiš, če se dogovoriš s kmetom ali na tržnici. V trgovinah vidimo eko krompir iz Avstrije ali Egipta, papriko iz Maroka, iz Argentine in Čila nam vozijo slive v Slovenijo. Kakšna potrata energije in koliko uporabljenih strupov, da to sploh preživi do nas! In potem mi to pojemo.

Bivši predsednik vlade je glede Nature 2000 javno govoril o »strelih v koleno« in »popolnih idiotih«, sočasno pa je v državi potekal večletni 17-milijonski EU Life projekt za boljše upravljanje Nature.

Sedanja vlada je tukaj dvolična; premier osebno se ukvarja z zdravo in manj mesno hrano v vrtcih in šolah, njegova ministrica za kmetijstvo pa izjavlja, kako se bo borila za ohranitev živinoreje, torej intenzivne pridelave. In njej gre bolje. 

Vse aktualne strategije, cilji, resolucije – vse odsevajo, kar je postalo jasno vsem: na način, kot živimo zdaj, ne bomo preživeli, ker ni vzdržen. Dejstvo pa je, da se kmetijstvo bori proti spremembam, ki so neizogibne. Vztrajati pri preživetih modelih – kupiš mlado tele, daš ga na travnik, kjer se pase, in jeseni ga pelješ v klavnico – bo usodno zanje, vmes bo narejena dodatna škoda površinam, podnebju. Kmetje, kmetijska ministrstva – nihče jih ne bo mogel zaustaviti, pa če so še tako proti. Gre za družbene spremembe, ki prihajajo in so posledica popolne antropocentričnosti, popolne ignorance tega, koliko izkoriščanja zmorejo ekosistemi, od katerih smo povsem odvisni. Letos je bil v priznani strokovni reviji Biological Conservation objavljen članek, ki dokazuje, da ni problem velikost človekove populacije – osem milijard nas je, ampak potrošniški življenjski vzorci v razvitih državah, ki prekomerno porabljajo vire. Tukaj je bil znanstveno potrjen citat Gandija, ki je rekel, da je na zemlji dovolj za vse potrebe, ne pa za vse želje. Verjamem, da bo prišel čas – ne vem, ali ga bom doživel sam, ko bodo v šolah kazali na obdobje, v katerem živimo zdaj mi, kot na eno najneumnejših obdobij v človeštvu.

Spremembe se že dogajajo. Vedno več ljudi se obrača k samooskrbi, nas je šest in si na razmeroma majhnem vrtu pridelamo zelenjavo za pol leta.

Kako vi gledate na »odstranjevanje« nutrij? 

Stvari je treba imenovati s pravim imenom. Ko ubijamo živali, ne govorimo o odstranjevanju, ubijamo jih. Ta »problem« je ustvaril človek, sem smo jih prinesli, uporabili, spustili in pustili, zdaj pa jih ubili. Pomembno je, ali so vzpostavile interakcije v okolju, posebej, ali imajo plenilce. Nutrije jih imajo, lisice, nekaj vrst ujed, sove, ki pa jih seveda ni v mestih. Hkrati so občutljive na mraz. Mislim, da bi vseeno morali ponuditi alternativo ubijanju, razmišljati o nekih centrih, kamor bi te živali dali, jih sterilizirali, jim pustili naravno umreti.

Še čisto za konec. Zakaj ste izbrali ptice? Bi svetovali staršem, da otroke navdušujejo za ptice? 

Seveda svetujem! Ptiči so veličastna bitja, ker so v glavnem ogroženi in ker jim je treba pomagati. Brez njih na svetu človek ne bi preživel. Časi moje mladosti so bili drugačni. Mladi smo v 80. letih brali izvrstno revijo Pionir z vsebinsko kakovostnimi članki o naravi. Pisala jih je Jana Vidic. Do informacij je bilo sicer takrat težko priti. Leta 1989 je bil objavljen oglas o DOPPS in s prijateljem Luko Božičem sva se včlanila vanj. Proučevanje ptic je bilo organizirano, lahko smo se takoj vključili v strokovno delo, starejši ornitologi so postali naši mentorji. Vozili so nas naokrog in skupaj smo opazovali in raziskovali ptice. O pticah so bile na voljo slovenske knjige, ki jih je napisal Iztok Geister. Šlo je za izziv raziskovanja, spoznavanje narave, dobro družbo in zelo kmalu željo po naravovarstvenem udejstvovanju, kar se je dalo najlažje prek ptic.