Skrajne vplivnice

Fenomen mladih, lepih žensk, ki na spletu sejejo sovraštvo

Lana Lokteff, ena pomembnejših predstavnic ameriškega gibanja alt-right, je že pred več kot desetimi leti začela snemati prve vloge. V njih je med drugim nasprotovala gibanju Black Lives Matter, češ da je usmerjeno proti belcem, in zanikala holokavst. Ko se je leta 2016 na čelo države povzpel Donald Trump, je ženske pozvala, naj se množično pridružijo skrajni desnici. Približno ob istem času se je začel razmah konservativnih komentatork in spletnih vplivnic, kot so na primer Tomi Lahren, Lauren Southern in Candace Owens – mladih, konvencionalno lepih žensk, ki so začele po spletu trositi laži in teorije zarote.

Nedavno je, s precejšnjo zamudo sicer, ta fenomen prikorakal tudi v Slovenijo – v obliki podkasta Na tekočem. Tega vodita Zala Klopčič in Karin Planinšek, obe dejavni članici podmladka SDS. Prva je na zadnjih lokalnih volitvah kandidirala za mestno svetnico v Ljubljani.

Kot odgovarjata, sta se za snemanje podkasta odločili, ker ju »zanimajo trenutne družbene problematike« in želita s svojim mnenjem seznanjati javnost. Navdiha nista iskali v tujini. Obenem zanikata, da bi imel njun podkast kakršnokoli povezavo s katero od političnih strank. »Mnenja, ki jih deliva, so povsem najina stališča,« pravita.

In kakšna so? Predvsem so usmerjena proti sedanji vladi, pri čemer ves čas uporabljata enake utemeljitve, kot praviloma prihajajo iz opozicijskih vrst. V zadnjem podkastu recimo poslušalce prepričujeta, da je LGBT-skupnost naklonjena pedofiliji in zoofiliji. Njune vsebine kakopak zelo rad širi medijski ustroj stranke SDS.

Zgodovinarko dr. Manco G. Renko spominjata na Anito Bryant, ameriško anti-LGBT aktivistko iz sedemdesetih let. Ta je bila mlada ženska, ki se je preživljala predvsem kot model in z nastopanjem v reklamah, »bila je torej originalna influencerka«, razlaga Manca G. Renko, »ki pa je glas in stas uporabljala za ’zaščito otrok’ – pred geji in lezbijkami«. Dekleta, ki jih na desnici pogosto postavljajo v ospredje svoje politične agende, povezuje to, da vse ustrezajo patriarhalnim normam o ženskosti, so artikulirane in predvsem znajo uprizarjati čustva. »Nihče na čustva ne zna zaigrati bolje od mladih, lepih žensk, ki se bojijo za svojo varnost, bodisi pred begunci na ulici ali trans osebami na stranišču, ali pa se borijo za nemočne, predvsem za otroke in starejše. Te punce govorijo s strastjo, s solzami v očeh in z zlomljenim glasom – in to je prav tisti del političnega spektakla, ki ga v državnem zboru vidimo le redko, če sploh kdaj.«

Vendar tudi njim, tako kot se je zgodilo Aniti Bryant, grozi nevarnost, da bodo nazadnje zgolj izkoriščene in zavržene, ko od njih ne bo več političnih koristi, še dodaja Manca G. Renko. »Čeprav je bila Anita Bryant ena ključnih aktivističnih figur, ki je dajala obraz konservativni politiki na terenu – in teren so danes tudi družabna omrežja –, njeno politično delovanje nikoli ni postalo poklic. Ko se je njena strast izpela, ko je zaradi spornih političnih odločitev izgubila večino naročnikov, je postala odveč – izgubljena, obubožana in nezaposljiva.«