Politikantski ustavni sodniki

Ko je ustavno sodišče pred dnevi odločalo o zakonu o RTV (in odpravilo začasno zadržanje zakona), smo se prvič srečali z vprašanjem obstrukcije na tem sodišču. Točneje, z vprašanjem, ali se lahko ustavni sodniki, ki so v neki zadevi v manjšini, ne udeležujejo sej in s tem preprečijo sklepčnost ustavnega sodišča in sprejetje odločitve, ki sicer ima večinsko podporo.

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec je namreč sodnike, ki so naklonjeni SDS, nagovarjal k »bojkotu«, k »obstrukciji«, da bi tako preprečili odpravo začasnega zadržanja, ker ustavno sodišče v tej zadevi ne bi bilo več sklepčno. To bi bila po njegovem mnenju ne »le možnost, pač pa celo njihova dolžnost«. Zobec je k temu nagovarjal dr. Klemna Jakliča, Marka Šorlija in dr. Roka Svetliča. Sporočilo je slišal Jaklič, ki ga na sejo ni bilo, in nedvomno tudi nekdanji vrhovni sodnik Šorli, ki jo je zapustil tik pred glasovanjem, češ da se ne počuti dobro. Blokado odločanja je tako preprečil Svetlič, ki je glasoval proti odpravi začasnega zadržanja.

Generalni sekretar ustavnega sodišča Sebastian Nerad pojasnjuje, da »se je sodnik Jaklič opravičil vnaprej. Sodnik Šorli je bil delno prisoten, nato se je opravičil (osebni razlogi). Nimamo pa običaja, da bi morali ustavni sodniki odsotnost izkazovati z dokazili. Tudi kakšnega posebnega pravnega akta, ki bi to urejal, nimamo.« Ureditev, kakršna je po naših podatkih običajna tudi pri drugih najvišjih sodiščih po svetu, temelji na zaupanju, dostojnosti, spodobnosti sodnic in sodnikov. In do omenjene seje se tudi še ni zgodilo, da bi sodnik ali sodnica z obstruiranjem seje preprečil ustavnemu sodišču opravljanje dela.

Razmisleke o obstrukciji je sicer prvi in najglasneje javno obsodil nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic. Kot je razvidno iz kasnejšega zapisa drugega nekdanjega ustavnega sodnika, dr. Cirila Ribičiča, je Krivic govoril iz izkušenj: »Kako ravna verodostojen ustavni sodnik, je pred dolgimi leti demonstriral mag. Matevž Krivic, ki je, potem ko je ostal v manjšini pri odločanju o denacionalizaciji, najprej napisal ločeno mnenje, nato pa branil pet sodnikov, ki so glasovali v korist denacionalizacijskih upravičencev. Sodnik Krivic se z njimi ni strinjal, javno pa je branil njihovo pravico, da odločajo po svoji vesti, in legitimnost njihove odločitve.«

»Nesporno je, da mora sodnik, ki se z odločitvijo večine ne strinja, vseeno glasovati, kolege pa lahko prepričuje s svojimi argumenti na seji in jih izrazi v ločenem mnenju. Da pa bi sodnik sejo zapustil zato, da večina ne bi mogla sprejeti odločitve, pa je zloraba funkcije in dejanje, nevredno sodnika,« je o tem v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala sodnica dr. Katja Šugman Stubbs. Še ostrejša je bila sodnica dr. Špelca Mežnar: »Edini zakonski in ustavni pogoj za ustavnega sodnika poleg starostnega je ta, da gre za ’pravnega strokovnjaka’. Ta standard je postavljen prenizko. Izkušnja s pretečo obstrukcijo nas je naučila, da je treba pri izbiri ustavnih sodnic in sodnikov dosledno vztrajati tudi pri (nezapisani) zahtevi po visoki moralni integriteti. Za razliko od ustavnega prava se spodobnosti ne da priučiti.«