Maša Ogrizek / Pisateljica, ki z edinstveno domišljijo bogati svetove otrok, pa tudi odraslih

Lani je njena knjiga Lisičja luna, ki je izšla pri založbi Miš, prejela večernico, nagrado za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo. Pred tem so uspeh doživele še zbirke kratkih zgodb Gospa s klobukom, Koko Dajsa v mestu in stripovske dogodivščine Luka iz bloka. Maša Ogrizek (1973) je pisateljica, katere dela so v sorazmerno kratkem času postala nepogrešljiva stalnica na otroških in mladinskih knjižnih policah.

Študirala je filozofijo in sociologijo kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. Študij, ki jo je naučil ostrenja in hitrega zgoščevanja misli, pa se je pri poklicni usmeritvi izkazal za trnovo pot, z diplomo v roki je bila skoraj nezaposljiva. Delo si je poiskala kot kritičarka in novinarka, pisala je knjižne recenzije za Buklo, Delove Književne liste in Dnevnikov Objektiv ter Radio Slovenija. Ob vsem tem ni imela ambicij, da bi pisala še zase, čeprav ji je večkrat kdo omenil, da bi bila gotovo dobra pisateljica. A takrat se ji je zdelo, da nima kaj povedati.

Nov domišljijski svet se ji je odprl približno pred desetimi leti, pri štiridesetih, ko je na povabilo mladinske revije Galeb napisala nekaj kratkih zgodbic. »Mislim, da je to malo povezano s tem, da dozoriš kot človek,« pravi pisateljica. Če poskuša analizirati svojo preteklost, opaža, da so bili vsi njeni partnerji nekakšni umetniki, sama pa je zavzemala tipične vloge muze, podpornice, navijačice. »Morala sem narediti ta osebnostni korak, da sem zbrala pogum, prestopila iz občudovalke in kritičarke umetnosti ter v sebi prepoznala, da sem tudi sama umetnica.«

Obenem se je po rojstvu otrok pobliže seznanila z vrhunsko otroško literaturo, ki jo je navdušila s svojo domišljijo in jezikovno spretnostjo. Tove Jansson in njena blagost ter jezikovna inovativnost, pa humor in humanizem Roalda Dahla. Bližino in sorodnost je začutila tudi s slovenskim pisateljem in pesnikom Petrom Svetino. Prej je otroško literaturo malce stereotipno povezovala z didaktičnostjo, vzgojnostjo in moraliziranjem, z odkritjem teh avtorjev pa so se ji odprla nova polja mogočega.

Preboj je doživela z Gospo s klobukom, prvo daljšo knjigo, ki je izšla pri Mladinski knjigi in je bila v hipu nominirana za Levstikovo nagrado in večernico, razprodana je bila v približno letu dni, prišli sta še ponudbi za animirani film in radijsko igro. Ta neverjetni odziv splošne in strokovne javnosti ji je dal še dodaten poriv. Humor je bil hitro prepoznan kot ena njenih kvalitet, v zadnjih dveh, treh delih pa je popolnoma izginil, z Lisičjo luno in Vseh sort starši in otroci je zavila v poetičnost nekoliko resnejših odtenkov. Sprva se je z izgubo humorja nekoliko obremenjevala, a pravi, da nič ne gre na silo, malo je odvisno od življenjskega obdobja in tematike. Zdaj se tudi humor počasi vrača, kar jo veseli, eden od privilegijev pisanja za otroke ji je namreč to, da se lahko neizmerno zabava.

Uživa v odkrivanju procesa pisanja, ko čuti, da raste kot pisateljica. Pomeni ji stik z najbolj avtentičnim delom sebe. Vedno začne z idejo za lik in okvirom zgodbe, sporočilnost pa hoče obdržati med vrsticami, saj ji poučnost ni blizu. Navdušuje jo pisanje v več nivojih – tako, kjer bo eno plast razumel otrok, pri drugih pa lahko zraven uživajo še odrasli. Ravno zato imajo njene knjige tudi zvesto odraslo bralstvo, predvsem med ženskami srednjih let.

Literarne nagrade, ki so pogosto tudi denarne in omogočajo razne štipendije, prepozna kot pomemben prispevek k razvojni poti pisanja. »Kadar imaš obdobja lažjega življenja in se ti ni treba toliko ukvarjati z materialnim položajem, bolj kontinuirano pišeš in lahko narediš velike kvalitativne skoke,« pravi. V obdobju med pandemijo novega koronavirusa, ko se je veliko ustvarjalcev znašlo v nezavidljivem položaju, si je tudi sama morala poiskati dodatno delo, med drugim v eni od ljubljanskih gostilnic in na recepciji hotela. To ji je po eni strani ponudilo ogromno zalogo novih likov, doživetij, materiala in osebnega zorenja, hkrati pa si ne predstavlja, da bi vsak dan opravljala tako delo, ki je tudi fizično naporno, in zraven še pisala.

Ta hip z zadovoljstvom pravi, da se lahko preživlja zgolj z literaturo. Pri Mladinski knjigi je tik pred izidom njena Gospodična z monstero, dogovorjena je tudi že za nekaj drugih projektov. Škofjeločanka, ki je dolgo živela v Ljubljani, se je pred nekaj meseci preselila v Maribor. Pravi, da se je treba kot človek in ustvarjalec vedno odpirati in zapirati. »Pisanje je samotarski poklic, ki zahteva veliko samote in časa. Zato mi Maribor s svojim počasnejšim in mirnejšim tempom tako ustreza, ko sem tam, res pišem, to je to zapiranje. Obenem pa je nujno, da se človek odpira, hodi med ljudi in vsrkava nove izkušnje.« Biti odprta za življenje, in to čim bolj na široko – to ji ponuja neskončno igrišče za nove zgodbe.