TV komentar / Na POP TV se jim smili vsak kapital, nemški, slovenski, še hrvaški

Že dolgo si nismo tako iskreno želeli normalizacije javne televizije. Pa ne zato, ker opazujemo, kako četica ljubiteljev SDS ne zmore skrivati bolečin, ko končno izgubljajo iz rok ta za politične stranke nedovoljeni sadež, ampak ker oddaja 24 ur ta teden res pridno skrbi, da se naša želja, da bi lahko gledali čim manj njenih informativnih oddaj, povečuje. Začelo se je že pretekli četrtek, s prispevkom o tožbi ubogega nemškega kapitala, kako težko mu je v Sloveniji. Oh, ja, res. Ker so davki na dobiček nižji? Ker je cena delovne sile pri nas bistveno nižja? Ker imajo pribitke v svojih trgovinah dvakrat višje kot v Nemčiji? Ker lahko izkoriščajo sistem internih cen in notranjih »prodaj« znotraj koncernov? Ker njihove banke lahko pri nas zaračunavajo še enkrat višje obresti kot v Nemčiji ali Avstriji? Ali morda zato, ker na depozitne vloge lahko varčevalcem dajejo minimalne obresti? POP TV očitno boleha za postkomunističnim sindromom, kjer je vse, kar pride z Zahoda, domnevno dobro in super – in seveda moramo vsakega obravnavati kot Božička, ki nosi darila. Taka podredljivost je bila morda še razumljiva tam do sredine devetdesetih, a danes je vse skupaj le patetično.

Zgolj kot medklic: Uroš Slak je v ponedeljek po njeni vrnitvi iz New Yorka gostil zunanjo ministrico Tanjo Fajon. Navkljub zvezdnemu trenutku je Fajonovo obravnaval trdo, to od njega seveda tudi pričakujemo, dobro jo je spraševal o tem, kako namerava vlada uveljavljati skupni slovanski prostor kot diplomatski kvizko. Tudi glede ribičev so bila njegova vprašanja aktualna in prava – pri tem pa je bilo prav osvežujoče, da se ni lotil relativiziranja vsega skupaj, kot se običajno zgodi.

A v torek zvečer sta nas z nadaljevanjem tožbe ubogega kapitala pričakala zgrožena Petra Kerčmar in Jani Muhič. Kakšna zmedena oddaja je bila to! Najprej zgražanje nad družbo SIJ, ki se vede točno tako, kot se kapital vede: najprej pobere državno pomoč, malce pomuti z lastniškim prepletom družb, nato pa si izplača dobiček – torej prav denar, ki smo ji ga dali davkoplačevalci, da je lažje preživela krizo. Seveda, vsi smo zgroženi, seveda nad gospodarskim ministrom in Slovenskim državnim holdingom. Tibor Šimonka, vodja SIJ, seveda ni bil prikazan kot tisti, ki pri vsem skupaj motovili, za POP TV je bila kriva predvsem država – Šimonka je pač predstavnik kapitala, on lahko, kapitalu je dovoljeno.

Nato smo skočili v nov zgrožen prispevek: da namreč Hrvaška znižuje davke na plače, Slovenija pa ne! Jani Muhič in Petra Kerčmar sta nas pripravila na ta prispevek o do kapitala grdi Sloveniji z dramatičnim uvodom. In prispevek se je začel s preračunavanjem, koliko bodo in so že nižji davki na Hrvaškem, seveda davki na plače, pri čemer seveda niso omenili, da je hrvaška država blaginje neprimerno šibkejša od slovenske in da si na primer hrvaških pokojnin, plač, zdravstvenega in šolskega sistema niti v nočni mori raje ne predstavlja noben Slovenec. Na srečo je avtor na koncu prispevka prikazal obdavčitev plač v EU, ki je v povprečju višja od slovenske – in s tem seveda zrelativiziral celoten prispevek. Ja, kako zoprno, ko dejstva nikakor ne pritrjujejo ideološki usmeritvi.