(Vzporedno) financiranje strank

Leta 1993 je skupina članov Združene liste socialnih demokratov, danes stranke SD, ustanovila Kalandrovo društvo, ki naj bi se ukvarjalo z razširjanjem in uveljavljanjem idej in vrednot socialne pravičnosti, demokracije, svobode in solidarnosti. A bolj kot to je bilo društvo namenjeno obvodnemu financiranju dejavnosti stranke. Združena lista socialnih demokratov je s pomočjo društva namreč prejemala sredstva, ki so jih društvu namenjale različne domače državne institucije. Še več, društvo je prek donacije britanske Laburistične stranke na prelomu tisočletja iz blagajne Westminstrske fundacije za demokracijo prejelo takratnih 5,5 milijona tolarjev. Denar naj bi bil namenjen organiziranju delavnic, ki jih je izvajalo društvo – teh so se sicer udeleževali predvsem člani stranke –, vendar pa je bil levji delež tega zneska, tako so tedaj zapisali pri Westminstrski fundaciji, v resnici namenjen zagotovitvi finančnih sredstev za produkcijo promocijskega gradiva stranke za državnozborske volitve leta 2000.

Nikjer na svetu ni zaželeno, da politikom v žep kane kaj iz tujine. V večini držav je takšno ravnanje vsaj škandalozno, če že ne nezakonito. In Slovenija glede tega ni nobena izjema. Zakon o političnih strankah jasno pravi, da je vsakršno pridobivanje sredstev za stranko iz tujine prepovedano, po zakonu pa poleg prispevka v denarju šteje tudi vsako darilo ali drug nedenarni prispevek, brezplačna storitev ali opravljanje storitev za stranko. A to še ne pomeni, da pri financiranju strank iz tujine niso mogoči obvodi – enega takih je Združena lista socialnih demokratov prek posredniškega društva tudi izkoristila.

Ko so se nato pri SD lani odločili ustanoviti nov možganski trust Inštitut 1. maj – tega sta novembra ustanovila predsednica stranke Tanja Fajon in njen generalni sekretar Klemen Žibert –, so se upravičeno prižgali vsi alarmi. Toliko bolj, ko so iz vrst socialdemokratov začele (spet) prihajati ideje, da bi bilo delo podobnih fundacij treba formalizirati s sprejetjem novega zakona.

A zdaj naj bi bilo vse drugače. Direktor inštituta Jan Škoberne, sicer bivši poslanec SD in državni sekretar, si prizadeva, da bi bil čim prej sprejet zakon o političnih fundacijah, ki bi jasno in za vse enako uredil pravila delovanja. »Predvsem je ključno, da se uredi, kaj politične fundacije smejo financirati in katere dejavnosti smejo izvajati, ter sklop aktivnosti, ki mora ostati zunaj okvira dejavnosti političnih fundacij, da se zagotovi jasna razmejitev med poslanstvom ter delom političnih strank in poslanstvom ter delom političnih fundacij,« je jasen. »V tujini obstajajo različni modeli, od samoregulacije – ki jo trenutno uporablja tudi Inštitut 1. maj – do stroge zakonske regulacije. Pomembno je, da se uredijo tudi možnosti za delo ter vprašanje dostopa in omejitev pri pridobivanju javnih sredstev.« V inštitutu upajo, da bo zakon o političnih fundacijah mogoče sprejeti še v letošnjem letu.

Za mojstre obvodnega financiranja veljajo v SDS. Zmeraj, kadar pride Janša na oblast, iščejo načine, kako zagotoviti dodatno financiranje sorodnim organizacijam.

Politolog dr. Marko Lovec s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede sicer meni, da politična združenja lahko igrajo koristno vlogo kot vez med strankami, civilno družbo in stroko. »Lahko pomagajo oblikovati in testirati vizije in programe, iz katerih potem stranke črpajo in utrjujejo vlogo teh kot družbenih alternativ, skladno z ideologijami strank.« Brez tega so stranke pogosto lahko zgolj prazna lupina, projekt za ene volitve, posamezne interesne skupine in lobiji zunaj strank pa so tisti, ki pišejo zakonodajo, ki jo potem nekdo prinese na vlado ali v poslansko skupino. »Vse te stvari dobro poznamo v slovenskem tranzicijskem kontekstu.«

Vendar pa, dodaja, tovrstne fundacije lahko prinašajo tudi tveganje obvodnega financiranja političnih strank. Podjetja, ki dobijo posel z državo, lahko na primer postanejo sponzorji fundacije, povezane z eno od vladnih strank, fundacije pa se lahko celo neposredno potegujejo za denar na javnih razpisih.

»Žal sta, kot opozarja stroka, že trenutna zakonodaja in nadzor na področju financiranja strank pomanjkljiva. Slovenija ima sistemske težave s korupcijo na najvišji ravni,« razlaga dr. Lovec. »Imamo primere nevladnih organizacij in medijev, ki so odkrito strankarski podaljški in pod nadzorom strank. V času, ko so te stranke na oblasti, njihovo financiranje naraste. Poznamo tudi številne obvode, ko na primer stranke na oblasti zagotovijo oglaševanje državnih podjetij ali sponzorstva s strankami povezanim nevladnim organizacijam in medijem, posle javnomnenjskim agencijam, v zameno pa dobijo ’popuste’ pri kampanjah ali neposredni promociji. Imamo tudi primere, ko so podjetja pod vplivom povezanih političnih režimov v tujini vstopala v medijski prostor v Sloveniji v prid določenim političnim opcijam – v zameno za različne posle, kjer je vlogo odigrala država, ali politične usluge.«

Za mojstre v iskanju obvodov strankarskega financiranja nedvomno veljajo v SDS. Zmeraj, kadar pride Janez Janša na oblast, iščejo načine, kako zagotoviti dodatno financiranje medijem ali organizacijam, ki so blizu stranki, bodisi prek oglaševanja državnih podjetij ali projektov, ki jih razpisujejo ministrstva. Nato pa v prav te medije, ki že tako ali tako delujejo kot strankarsko trobilo, zlivajo dodatna sredstva iz stranke, da v njih zakupujejo oglaševalski prostor. Kako dejansko potuje denar, pa seveda ostane skrivnost, ker gre za osebe zasebnega prava. V času zadnje Janševe vlade se je tako spet finančno okrepil z madžarskim denarjem že podkrepljen medijski imperij, ki deluje pod okriljem SDS, v času prejšnjih vlad pa se je na državne jasli že uspelo pripeti s stranko povezanim navideznim civilnodružbenim organizacijam, kot je recimo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, in zasebnikom v visokem šolstvu.

Primer obvodnega financiranja SDS je tudi Inštitut dr. Jožeta Pučnika, ki ga obvladujejo predvsem strankarski veljaki in njeni simpatizerji. Ta organizira različne dogodke in posvete, ki sledijo strankarski agendi, hkrati pa je jasen obvod za financiranje strankarske dejavnosti. Tako je na primer leta 2007 inštitut s pomočjo Mednarodnega republikanskega inštituta, organizacije, ki je povezana z ameriško republikansko stranko in prejema denar iz ameriškega proračuna, v poslopju državnega zbora organiziral komunikacijski trening za poslance SDS. Ti so se na njem lahko učili tehnik nastopanja na volitvah, stranko so učili, kako načrtovati volilno kampanjo, kakšen naj bo njihov odnos do medijev ter kako uporabljati javnomnenjske raziskave v svoj prid. Tedaj se je SDS sklicevala na dejstvo, da v resnici ni uporabila storitev tuje organizacije – posrednik izobraževanja je bil namreč inštitut.

Formaliziranje statusa tovrstnih fundacij bi tako morda res lahko prineslo »določeno transparentnost in ločevanje strankarskega od nestrankarskega«, meni Lovec, ob čemer bi bilo treba uvesti specifične varovalke. Vendar pa sta lahko uzakonitev in formalizacija delovanja fundacij tudi dvorezen meč. Pomisliti velja na uzakonitev lobiranja, ki naj bi, z določitvijo pogojev za opravljanje dejavnosti lobiranja pri delovanju javnega sektorja, zagotovila transparentnost na način, ki naj bi, tako zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, »podpiral dobre, omejeval in kaznoval neetične prakse lobiranja«. Pa je lobiranje, ki je prej praviloma veljalo za nesprejemljivo, res postalo kaj bolj transparentno? Mar danes, ko lobistične stike beležimo v registrih, res kaj več vemo o sami vsebini teh lobiranj?

Pravzaprav ne, zgolj navidezno bolj sprejemljivi so postali. Zgolj bolj sprejemljivo je postalo, da lahko lobisti zasebnih zdravstvenih zavarovalnic trkajo na vrata državnih funkcionarjev, tik preden bodo ti odločali o preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Protikorupcijska komisija je tako na primer med 16. in 25. majem, v manj kot štirinajstih dneh, zabeležila kar 113 lobističnih stikov predstavnikov Vzajemne s funkcionarji v državnem zboru.

Je formalizacija delovanja fundacij smiselna? Je na primer zaradi uzakonitve lobiranja, ki je prej veljalo za nesprejemljivo, lobiranje res kaj bolj transparentno?

Bodoči zakon o fundacijah, ko in če bo spisan, bi tako moral ovreči sleherni dvom o možnosti financiranja stranke in njenih dejavnosti. Ali če si dovolimo razmišljati še radikalneje: morda političnih fundacij sploh ne bi smeli formalizirati z zakonom, pač pa jih preprosto prepovedati. Kot bi veljalo prepovedati vse druge načine obvodnega financiranja strank – in navsezadnje tudi lobiranje. Ne bo novi zakon zgolj zdaj omogočil vsem prav tistega, kar počne z izigravanjem zakonodaje zdaj SDS?

Obenem predvsem parlamentarne stranke iščejo nove načine, kako priti do dodatnih sredstev. Poslanci koalicije in opozicijske Nove Slovenije so v ponedeljek v državni zbor vložili predlog novele zakona o političnih strankah, ki poleg upoštevanja priporočil računskega sodišča na področju glob za prekrške in revizij poslovanja prinaša spremembe na področju financiranja političnih strank.

Delo je sprva poročalo, da naj bi si poslanci želeli v celoti ukiniti financiranje zunajparlamentarnih strank, ki so bile doslej upravičene do dela dotacij, če jim je na parlamentarnih volitvah uspelo prepričati najmanj odstotek volivcev. Vendar so se ti nato očitno odločili za ureditev, kot je veljala pred zadnjimi spremembami zakona pred desetimi leti. Tedaj je bilo namreč določeno, da se med zunajparlamentarne stranke razdeli četrtina dotacij, tri četrtine pa sorazmerno po rezultatu na volitvah med parlamentarne stranke. »Te določbe so sicer res olajšale uresničevanje ustavne pravice do političnega združevanja in omogočile delovanje neparlamentarnih strank tudi po volitvah, otežile pa so nemoteno delovanje na volitvah najuspešnejših parlamentarnih strank, ki so dobile manj sredstev,« so ob novem (starem) predlogu, po katerem bi zunajparlamentarne stranke zdaj prejele zgolj 10 odstotkov dotacij, parlamentarne stranke pa 90 odstotkov, zapisali predlagatelji novele zakona. Delo ob tem sicer navaja, da naj bi predlagatelji zakona sprejeli kompromis, skladno s katerim naj bi proračunska sredstva za financiranje, ki so zdaj določena pri 0,017 odstotka bruto domačega proizvoda, povečali toliko, da manjše stranke ne bi bile prikrajšane. Končna višina še ni znana.

Vendar pa to še vedno pomeni, da bi najvišja povišanja požele največje stranke v parlamentu. Ob sprejetju zakona bi si tako višja sredstva lahko obetale predvsem stranke z največjim številom poslancev. V trenutnem sklicu državnega zbora bi bila to Gibanje Svoboda in SDS, ob čemer prvo danes prejema mesečni prejemek okoli 60 tisoč evrov (in dodatnih 17 tisoč na račun uspeha na volitvah Liste Marjana Šarca in Stranke Alenke Bratušek, ki sta se pridružili Gibanju Svoboda), druga pa nekaj več kot 40 tisoč evrov.

Predlog na prvi pogled morda deluje smiseln, saj bi kaznoval stranke, kot so Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka ali pa Naša dežela in Povežimo Slovenijo, dve satelitski stranki SDS, ki sta nastopili na zadnjih volitvah. Vendar pa bi hkrati v še bolj neenakovreden položaj spravil stranke, ki kljub temu, da niso prestopile parlamentarnega praga, zunaj parlamenta ostajajo relevantne – takšni sta recimo Piratska stranka in zelena stranka Vesna.

Piratska stranka ni nepomembna stranka, redno spremlja dogajanje v parlamentu in opozarja na napake, posebej dejavna je bila na primer na področju avtorskega prava. Med letoma 2017 in 2018 se je zavzela za legalizacijo konoplje, trenutno vodi kampanjo za omejitev županskih mandatov. Ima svetnika v ljubljanskem mestnem svetu. Sredstva iz proračuna je začela prejemati pred desetimi leti, z računa državnega zbora trenutno prejema nekaj več kot šest tisoč evrov na mesec. Ob tem približno polovico sredstev, ki jih prejme – nekaj še na račun donacij in iz občinskih sredstev – daje na stran, nameni jih za volitve.

»Skrbi nas predvsem finančna krepitev dveh velikih strank, Gibanja Svoboda in SDS. Zdi se nam nesprejemljivo, da imata taki stranki lahko tako veliko denarja. Ti stranki bosta pridobili veliko več, kot bi mi lahko izgubili po prvem osnutku predlagane novele, v resnici bi pridobili nekajkratnik našega proračuna,« razlaga sekretar stranke Jasmin Feratović. »Sredstva, namenjena Piratski stranki, znašajo toliko kot bruto plača kakšnega višjega funkcionarja. So, vsaj po mojem mnenju, dobra investicija za celotno državo. Moramo imeti manjše stranke, ki delujejo kot zunajparlamentarna opozicija. Gre za minimalni demokratični standard, kot ga poznajo tudi drugod. Večina Evrope je že spoznala, da sistem, kjer imamo nekakšen večinski volilni sistem in posledično samo dva močna politična bloka, ni najbolj koristen za državo.«

Nad predlogom so ogorčeni tudi v zeleni stranki Vesna. »Že tako smo v dosti manj privilegiranem položaju, kot so parlamentarne stranke, ki imajo večji dostop do medijev in pogosto uporabijo tudi druge, manj sprejemljive in legalne prakse financiranja,« pravi Uroš Macerl, sopredsednik edine zelene stranke v državi, ki je nedavno postala tudi del evropskih zelenih. Ustanovljena je bila pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, vanjo so se vključili številni posamezniki, ki že leta delujejo na področju varovanja okolja. Na lokalni ravni ima štiri svetnike. »Če je predsednik vlade resno mislil, ko se je po enem letu vladanja hvalil, da mu je uspelo ubraniti demokracijo v državi, potem je to poteza v napačno smer. Pove nam, kakšen je pravi obraz politikov – prigrebsti se do položajev, se jih držati do mrtvega in onemogočiti konkurenco na način, da bi se lahko ta na naslednjih parlamentarnih volitvah vsaj približno na enak način in pod enakimi pogoji spopadla z velikimi strankami.«

Piratska stranka je na zadnjih parlamentarnih volitvah porabila skoraj 70 tisoč evrov, stranka Vesna nekaj več kot 55 tisoč. Gibanje Svoboda je po drugi strani porabilo okoli 400 tisoč evrov, SDS pa, uradno, 662 tisoč evrov. Več so porabili le v Novi Sloveniji, kjer so v volitve vložili nekaj več kot 664 tisoč evrov. Sredstva, ki jih imajo večje stranke v primerjavi z manjšimi možnost vložiti v predvolilno kampanjo, so neprimerljiva. Financiranje strank, ki so dosegle vsaj en odstotek na volitvah, tako pomeni najmanj higienski minimum, ki omogoča tako pluralnost političnega prostora kot glas tistim, ki so te stranke volili. Hkrati pa je financiranje teh strank dobro tudi zato, dodaja bivši ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, »ker zunajparlamentarne stranke dajejo jasno opozorilo parlamentarnim, da niso nenadomestljive«. To je nekaj, česar se morajo parlamentarne stranke ves čas zavedati.

Seveda je strankam vseeno težko očitati, da iščejo načine, kako si zagotoviti višja sredstva. Naj bo to prek fundacij ali spremembe zakona o političnih strankah. Navsezadnje je inflacija vplivala tudi nanje. A če to že mislijo storiti, potem naj si za zvišanje sredstev na račun državnega proračuna raje izberejo kakšno drugo merilo – za koliko se je v času inflacije na primer povišala povprečna slovenska plača.