Golobova izbira

Žal je v Sloveniji tako, da se običajno na razpis za prvega moža policije prijavi kandidat, ki je že dogovorjen z notranjim ministrom in se lahko zanese na podporo vlade pri imenovanju. Tokrat je drugače. Notranji minister, vlada in njen premier Robert Golob bodo lahko izbirali med dvema kandidatoma – trenutnim vršilcem dolžnosti Senadom Jušićem in njegovim predhodnikom na mestu vršilca dolžnosti Boštjanom Lindavom. Bolje rečeno, notranji minister, vlada in premier bodo morali izbirati, prisiljeni bodo izbirati, in ta izbira ne bo enostavna. Razen morda glede politične kompatibilnosti (kar pa za vodjo organa v sestavi nikakor ne bi smela biti glavna primerjalna prednost) preostale reference govorijo v prid Lindavu.

Vprašanje je sicer, ali bo do te dileme, do izbire sploh prišlo. Da bi se to zgodilo, morata najprej oba kandidata izpolnjevati formalne pogoje za imenovanje v polni mandat generalnega direktorja policije. To v zdajšnjem primeru preverja posebna natečajna komisija uradniškega sveta. Lindav je poglobljeno mnenje, da »izpolnjuje natečajne pogoje in je glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja policije«, pridobil lani oktobra. Vprašanje je, ali bo takšno, pozitivno mnenje, dobil tudi Jušić. Glavna težava so izkušnje na vodstvenih položajih oziroma pomanjkanje teh izkušenj.

Zakon o organiziranosti in delu v policiji določa, da mora imeti kandidat za generalnega direktorja policije najmanj 15 let delovnih izkušenj v policiji in najmanj osem let izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju. Da je problem v slednjih, je bilo jasno že ob imenovanju Jušića za vršilca dolžnosti, ko so na notranjem ministrstvu pojasnjevali, da morda strogo formalno res ne izpolnjuje pogoja zadostnih vodstvenih izkušenj. Vendar so upoštevali tudi »izkušnje na delovnih mestih, kjer gre po naravi stvari za vodilna delovna mesta«, češ da niso vodstvena delovna mesta le tista, ki so določena v aktu o sistemizaciji, pač pa je »vodja enote uslužbenec policije, ki vodi policijsko enoto, ali oseba, ki ga nadomešča«. Na notranjem ministrstvu se v svoji interpretaciji vodstvenih izkušenj sklicujejo na Pravila policije, enega izmed številnih podzakonskih aktov. In sicer na drugi člen, ki niti ni vsebinski, pač pa vsebuje pojasnila izrazov, uporabljenih v tem podzakonskem aktu.

V sklop vodstvenih izkušenj so namreč Jušiću šteli tudi obdobje, ko je bil pomočnik komandirja policijske postaje v Kopru in pomočnik vodje sektorja kriminalistične policije na Policijski upravi Koper. A ne samo akt o sistemizaciji delovnih mest v policiji, tudi »Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih« je precej nedvoumna. Nalog pomočnika vodje ne določa kot »vodenje«, pač pa zgolj kot »pomoč« (pri vodenju). V 25. členu so taksativno našteti »položaji, na katerih se opravljajo naloge vodenja notranjih organizacijskih enot« – in pomočnikov vodij ni med njimi, kar je tudi pričakovano, saj odgovornost nosijo vodstveni delavci, ne pa njihovi pomočniki.

Sodna praksa je jasna. Delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih so objektivno ugotovljive in ne morejo biti predmet (re)interpretacije.

Na to temo se je že v preteklosti izrekla tudi sodna praksa različnih sodišč na različnih stopnjah. Pri čemer je dovolj, če pogledamo kar sodbo najvišjega, vrhovnega sodišča iz leta 2007, s katero je zavrnilo zahtevo za revizijo in s tem potrdilo pravnomočno sodbo višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v primerljivi zadevi. »Ker je na podlagi 1. odstavka 33. člena zakona o zavodih za direktorja zavoda lahko imenovan le, kdor izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, aktom o ustanovitvi oziroma Statutom, izbrana kandidatka pa teh pogojev ni izpolnjevala, je sodišče sporni sklep o izbiri in imenovanju utemeljeno razveljavilo,« med drugim piše v sodbi. Sodniki na vseh stopnjah so bili jasni: kandidat za direktorja v javni upravi mora izpolnjevati pogoje iz zakona ali drugega temeljnega akta, morebitne drugačne določbe v podzakonskih aktih ne pridejo v poštev. Glavno sporočilo sodbe je skladno s tem sledeče: »Delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih so objektivno ugotovljive in niso odvisne od pavšalnih ugotovitev sveta zavoda, ki nimajo stvarne podlage.« Sodna praksa kaže, da ta vprašanja o izpolnjevanju razpisnih pogojev ne morejo biti predmet vsakokratne (re)interpretacije.

Na to bodo seveda morali biti pozorni v uradniškem svetu oziroma v posebni natečajni komisiji, ki bo preverjala, ali Jušić izpolnjuje razpisne pogoje. Gre sicer za 50-letnega kariernega policista, ki je svoje delo začel leta 1991 kot policist v Piranu ter počasi napredoval, dokler ni sledil zastoj v njegovi karieri, ko je bil za nekaj let degradiran na najnižji položaj policista, varuha meje. Kasneje, v novem tisočletju, se je nadaljeval njegov vzpon v okviru matične policijske uprave Koper, dokler ni leta 2015 pristal v Ljubljani na generalni policijski upravi, kjer je zdaj stopil v največjo pisarno. Jušić je torej v policiji 32 let, a v tem času, če seveda odmislimo pomočniške vloge, ni opravljal vodstvenih nalog v obsegu vsaj osmih let.

Lindav je v policijske vrste vstopil eno generacijo pred Jušićem, torej leta 1990. V tem času je skoraj deset let vodil sektor kriminalistične policije na kranjski policijski upravi ter nato tudi dobro leto in pol kriminalistično upravo na ravni države. Pozitivno mnenje uradniškega sveta že ima, saj ga je pridobil, ko je za ta položaj kandidiral prvič. V njem med drugim piše, da je med močneje izraženimi kandidatovimi lastnostmi »neodvisnost od zunanjih vplivov, ki je povezana tudi s pripravljenostjo na sprejemanje osebne odgovornosti. Kandidat kaže nekoliko šibkeje izraženo prijaznost in taktnost v komunikaciji, kljub temu ni konflikten in ima precej močan občutek za ljudi, svoje mnenje pa lahko izraža nekoliko bolj neposredno in brez diplomatskega olepševanja.«

V tem, predvsem v »odpornosti na zunanje vplive«, gre verjetno iskati razloge, zakaj se je karierni policist že dvakrat znašel v nemilosti politike. Najprej v času vlade Janeza Janše, pa tudi v času njene naslednice, vlade Roberta Goloba. V času prve je bil odstranjen z mesta direktorja kriminalistične uprave in nameščen v prostore Policijske akademije v Tacnu. Za pisarno so mu dodelili kar sobo, v kateri je bival kot kadet, ko je začenjal policijsko kariero. Ko je bil »kazensko« premeščen drugič, pod aktualno vlado, se je to zgodilo marca letos; takrat ga je na mestu vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Poklukar zamenjal z Jušićem. Tako je pristal v »samski sobi«, preurejeni v pisarno na policijski postaji Škofja Loka, kjer je še danes.

Odkar sta notranje ministrstvo in policijo prevzela Poklukar in Jušić, se na odgovorna mesta vračajo posamezniki, ki so v času prejšnje vlade »poskrbeli«, da je bila policija zlorabljena za politične namene.

Če Jušić ne pridobi ugodnega mnenja uradniškega sveta, bomo dejansko spet v običajnem, dobro znanem položaju, ko je na razpis prijavljen samo en kandidat, in sicer Lindav. Kot edini kandidat se je prijavil tudi lani jeseni, dobil podporo vseh potrebnih strokovnih organov ter ministrice, vlada in premier Robert Golob pa njegovega imenovanja nista želela uvrstiti na dnevni red, pač pa sta le podaljšala njegov status vršilca dolžnosti. Doslej od vlade ali njenega predsednika tudi ni bilo slišati pojasnila, zakaj je bilo tako in zakaj Lindav ni bil primeren za vodenje največjega državnega organa v sestavi, v rokah katerega je monopolizirana represivna moč. Morda se bo to zgodilo zdaj.

Vsekakor bo premier moral utemeljiti svojo odločitev, saj bo izbiral med dvema kandidatoma, katerih reference za najvišji položaj v policiji so v bistvu neprimerljive. Zakaj bo to Golobova naloga in ne Poklukarjeva, ki naj bi sicer kot minister po zakonu samostojno izbiral svojega najožjega sodelavca, kandidata za prvega moža policije? Ker je v času Poklukarjeve predhodnice Tatjane Bobnar v postopku izbire najprimernejšega kandidata za to funkcijo premier pokazal, da želi imeti pri tem prvo in zadnjo besedo.

Trenutni vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije je sicer pretekli teden izvedel še nekaj kadrovskih menjav. Z mesta direktorja kriminalistične policije je odstranil Davida Antoloviča, ki je s tem doživel enako usodo kot Lindav, saj sta ga (kazensko) odstranili tako Janševa kot Golobova vlada. Opravil je tudi menjavo na čelu Centra za varovanje in zaščito, kateremu je premier pred časom očital prestreljenost z Janševim kadrom. Kljub temu bo center zdaj vodil Tomaž Brezic, ki je doslej opravljal naloge pomočnika in je bil kot zvesti podpornik SDS na to delovno mesto imenovan v času vlade Janeza Janše. Odkar sta notranje ministrstvo in policijo prevzela Poklukar in Jušić, je to le zadnja v vrsti spornih kadrovskih potez: na odgovorna mesta namreč vračajo ljudi, ki so v času prejšnje vlade »poskrbeli« za zlorabo policije za politične namene in razgradnjo njenega nekoč dokaj visokega ugleda v javnosti. Vračajo se torej ljudje, ki so odgovorni za represijo nad državljani.