16. 6. 2023 | Mladina 24 | Družba
Zakaj so Slovenci stalno jezni ...
... in zakaj politika postaja neločljiva od državljanske vojne
Jeza Ruparjevih upokojencev. 1. februar 2023
© Luka Dakskobler,
Se spomnite komedije Bes pod kontrolo, v kateri Adam Sandler ne more obvladovati svoje jeze? Na letalu popeni, ko mu stevardesa ne ustreže. Razjezi se. Ne more se več zadrževati. Letalsko osebje njegovo jezo obvlada šele s paralizatorjem, sodnica pa ga obsodi na anger management, kar pomeni, da naj bi se pod terapevtsko taktirko dr. Jacka Nicholsona naučil obvladovanja svojega besa – no, menedžiranja svoje jeze.
Dr. Jack dela potem vse, da bi ga razjezil (pretvarja se, da mu je všeč njegova punca, ipd.), hkrati pa vedno znova skrbi, da Sandler svojo jezo obvlada. Finale se odvrti na stadionu, na bejzbolski tekmi, pred huronsko množico, a Sandler, ki bi tu moral eksplodirati in maščevalno znoreti (prepričan, da mu hoče dr. Jack speljati punco), svojo jezo vendarle obvlada, punca pa mu pove, da je bilo vse, kar se je doslej zgodilo (vsi incidenti, ki so ga razjezili), le predstava, le teater, le del terapije, in da je bila prav ta tekma – z navijaško množico vred – zadnja faza njegove terapije, ki je očitno uspela. Sandler končno zna obvladovati svoj bes – zna menedžirati svojo jezo.
Sporočilo te komedije je bilo na dlani: menedžirajte svojo jezo! Postanite menedžer svoje jeze! Toda danes, dvajset let kasneje, vemo, da to ni več mogoče: prvič, ljudje svoje jeze ne morejo več obvladovati, še manj menedžirati, in drugič, jezo jim menedžirajo drugi – populisti, mali avtokrati, skrajni desničarji, troli. Svet – s Slovenijo vred – se je v zadnjih dvajsetih letih prelevil v stadion, na katerem populisti – od Trumpa do Janše (in Berlusconija) – kažejo, kako je mogoče menedžirati jezo množic, kako je mogoče z njo manipulirati, kako jo je mogoče režirati, kako jo je mogoče podžigati, piliti in ostriti, kako jo je mogoče nalagati na ogenj.
Množice se tej jezi ne morejo upreti. Še več, ne morejo se upreti temu, da jim jezo menedžira nekdo drug. Neskončno uživajo v tem, da so našle menedžerja svoje jeze. To jih navdaja z občutkom varnosti in gotovosti v čedalje bolj nevarnem in negotovem svetu.
Stadioni in množice so postali del največje predstave na svetu – menedžiranja jeze. Populisti, sodobni menedžerji jeze, vedo, da množice najlažje organiziraš in vodiš z menedžiranjem jeze, zato neprestano – iz dneva v dan – drezajo v enormne količine jeze, ki se je nabrala. Skladišča so polna, zaloge brezmejne.
Če hočeš »osvojiti« ljudi, če jih hočeš »dobiti« na svojo stran, če hočeš, da se identificirajo in solidarizirajo s tabo, če hočeš, da ti jedo z roke, če jih hočeš prižgati in mobilizirati za svoj boj, moraš igrati na čustva, jeza pa je čustvo, ki ga najhitreje in najlažje vžgeš in angažiraš. Toda jeza se je z vsem tem menedžiranjem in manipuliranjem spremenila: ni več le kratkotrajno, bežno, impulzivno čustvo, temveč politična sila št. 1. In politično orodje št. 1. Rečeno naravnost: jeza je orodje za politično obvladovanje množic – za politično mobiliziranje, obvladovanje in konsolidiranje volilne baze.
Ko Janša tvita o »zlovešči napovedi aktualnega režima, da je pripravljen spet polniti jame in rudniške jaške z drugače mislečimi«, o »hladni državljanski vojni«, ki da se lahko »hitro spremeni v vročo«, o »antisemitskih izpadih levičarjev ter njihovih grožnjah s smrtjo drugače mislečim«, o »retoriki iz leta 1945«, ki da jo »spet uporabljajo v Zvezi borcev NOB in koaliciji vlade RS ter satelitskih NVO«, o tem, da »očitno goljufajo celo na ustavnem sodišču« (tako da se »lahko vsak slehernik zaman nadeja pravičnega sojenja«), in »LGBT indoktrinaciji v slovenskih šolah«, ki da je »v neposrednem nasprotju z ustavo RS«, naslavlja, podžiga in menedžira jezo svoje volilne baze, kakor jezo svoje volilne baze naslavlja, podžiga in menedžira, ko Inštitut 8. marec primerja s »sodelavci Udbe« in ko sprašuje: »Bodo golobovi prej evtanazirali upokojence ali bodo prej upokojenci opravili z levičarskim golobnjakom?«
Vsebina politike je jeza
Zmagujejo tisti, ki znajo ogorčiti ljudi. Tisti, ki razjezijo več ljudi. Tisti, ki rastejo iz jeze, besa in ogorčenja. Tisti, ki vedo, kaj hočejo jezni, besni, ogorčeni ljudje – maščevanje! Od politike pričakujejo, da bo politiko prelevila v maščevanje. Zato so Janševi privrženci vedno tako navdušeni nad Janševimi čistkami, nad njegovimi maščevalnimi pohodi, nad njegovim »izsuševanjem močvirja«, nad njegovim prevrednotenjem vseh vrednot, nad njegovim brandom političnega nasilja – nič nimajo proti. Od Janše so pričakovali, tako rekoč terjali (berite projanševske portale in forume), da se znese nad svojimi in njihovimi »sovražniki«. Ti tako vedno dobijo to, »kar si zaslužijo«.
Jeznih ne moti, da Janša rohni proti elitam, pa čeravno sam letuje na Mauritiusu, ob golfu in na jahtah, kakor tudi jeznih Američanov ne moti, da Trump, ki rohni proti elitam, uteleša elite.
Rupar ljudi vleče in priteguje z jezo. Dobro se spomnimo, kako je jezo, bes in srd bruhal nad Biserko Marolt Meden, svetovalko predsednice Nataše Pirc Musar in predsednico društva Srebrna nit – ker se zavzema za evtanazijo, jo je razglasil za potencialno svetovalko Adolfa Hitlerja, obenem pa pozval k njeni »odstranitvi« (iz slovenske Bele hiše). In dobro se spomnimo, kako je pripadnike iniciative Glas upokojencev – gibanja jeznih ( ja, gibanje mora biti gibanje jeznih, ali pa ga ni!) – odpeljal pred stavbo Televizije Slovenija, kjer so besno psovali, žalili, zastraševali in napadali novinarke in novinarje (»rdeča drhal«, »komunisti«, »gnoj«, »prostitutke«, »vi lažete« ipd.).
To, kar so počeli pred stavbo nacionalke, nima nobene zveze z zahtevami po višjih pokojninah, ima pa globoko in tesno zvezo z menedžiranjem jeze: Janša je namreč predobro pokazal, da je udrihanje po novinarjih in novinarkah nacionalke idealna priložnost za podžiganje jeze, pa tudi sovraštva in polarizacije. In ni populista, ki bi hotel zamuditi to priložnost. Obenem pa incident pred nacionalko potrjuje, da je od spolitizirane jeze do političnega nasilja le korak. In bolj ko je družba polarizirana, krajši je ta korak. Vemo pa, da je slovenska družba zelo polarizirana. Vemo tudi, da jo polarizira prav jeza, podžiganje jeze – menedžiranje jeze. In seveda – vemo, da se v hudo polarizirani družbi, produktu dolgotrajnega in sistematičnega podžiganja jeze (in vladanja z jezo), zdi nasilje nad tistimi, ki niso »naši« in s katerimi se ne strinjamo, povsem sprejemljivo, opravičljivo in logično, saj veste, »nič takega«. Nič čudnega, da je Rupar trdil, da se incident sploh ni zgodil in da so si novinarji in novinarke vse izmislili. »Incident pred RTV SLO so si enostavno izmislile tiste strukture, ki hlapčevsko sledijo enoumju in za svoje delovanje uporabljajo laži in na podlagi tega seveda obsodbe in sodbe! Incidenta ni bilo, o njem ne obstaja ne video, so pa priče, ki bodo potrdile, da novinarke Larise ni nihče napadel!«
Če hočeš nekoga razjeziti, ga moraš le prepričati ali pa navdati z občutkom, da nekaj izgublja. Strah, da nekaj izgublja, je uvod v jezo, bes, srd.
Rupar pa je storil še nekaj, kar nima nobene zveze z bojem za višje pokojnine: te »obsodbe in sodbe« je primerjal s »povojnimi poboji komunistov, katerih ponosni nasledniki so zdajšnji oblastniki, ko so pobili na tisoče Slovencev brez sodišč, zgolj s podobnimi lažnimi obsodbami, kot se je zgodilo nekaj dni nazaj z uslužnicami RTV našega inštituta«. Ne, to nima nobene zveze z bojem za višje pokojnine, ima pa globoko in tesno zvezo s podžiganjem in menedžiranjem jeze – povojni poboji so pač preverjeno orodje za menedžiranje jeze Janševe volilne baze. Poleg tega pa gre za hudo pretiravanje – za relativizacijo in trivializacijo povojnih pobojev. Je kritika Ruparjevega početja res primerljiva s povojnimi poboji? Nehajte. Ne, ni! Toda to kaže, da je populist pripravljen izreči vse, s čimer bi lahko podžgal in menedžiral jezo svojega »ljudstva«. Da Rupar kritične zapise o sebi primerja s povojnimi poboji, je obsceno. Ne da je to presenetljivo: populist se ne ustavi pred nobeno obscenostjo, sploh pa ne pred obscenostjo, s katero je mogoče menedžirati jezo svojega »ljudstva«. In glede na to, da je Rupar kritične zapise o sebi primerjal tudi s Kristalno nočjo in pogromi nad Judi (»Spomnimo se začetka druge svetovne vojne, ko so v ‘Kristalni noči’ nacisti sami požgali parlament, obsodili pa Žide, ki so jih potem množično pobijali!«), lahko dodamo, da je s tem relativiziral in trivializiral holokavst, a ko gre za menedžiranje jeze, ko gre torej za podžiganje svojega »ljudstva«, pride vse prav. Vsaj obscenost. Vsaka abotnost. Vsaka norost.
Protest kmetov proti vladi in zaščiteni naravi. 25. april 2023
© Borut Krajnc
Nori časi, boste rekli. Prav res – časi, v katerih politiki delajo vse, da bi bili ljudje nenehno in neprestano jezni. Časi, v katerih to niti ni težko – prvič, medijski ciklus se ne zapre več, ampak traja ves čas, brez počitka, 24 ur na dan, 7 dni na teden, tako da je jeza stalno v pogonu (nikoli ne spi), in drugič, nove tehnologije, algoritmi in socialna omrežja, od twitterja do facebooka, so kot ustvarjeni za podžiganje in menedžiranje jeze. Socialna omrežja ne ustvarjajo vsebin, temveč jezo. Ali bolje rečeno: vsebina socialnih omrežij je jeza. In seveda: tudi vsebina politike je jeza.
Na internetu je vsakdo Trump. Kdor ne straši, nima nobenih možnosti – strah se najbolje in najučinkoviteje prevaja v jezo.
Ojačevalci jeze
James Averill, profesor psihologije z univerze v Amherstu (Massachusetts), je leta 1977 sklenil, da bo prebivalcem Greenfielda, malega, spokojnega, zadržanega, pobožnega, cvetočega mesteca, ki ni nikoli kazalo kakega resentimenta, po pošti poslal vprašalnik o jezi: ste kdaj jezni? Kako pogosto? Opišite svojo jezo! Ni pričakoval veliko, pravi Charles Duhigg v članku Prave korenine ameriškega besa (The Atlantic, 2019). Mislil je, da bodo ljudje vprašalnike ignorirali in zmetali v koše za smeti. Toda zgodilo se je nekaj presenetljivega: ljudje so ga zasuli z odgovori. Na dolgo in široko so se razpisali o svoji jezi. Kar verjeti ni mogel, da so lahko ljudje tako jezni. Toda Averill je na svoje veliko presenečenje ugotovil, da ta jeza situacij ne poslabšuje, ampak jih izboljšuje. Napetosti ne povečuje, ampak jo zmanjšuje. Ljudje so se po izbruhu jeze – ja, po izkričanju jeze – bolje počutili. Izbruh jeze jih je sprostil, celo osrečil. Vrnil jim je energijo in optimizem. Prihodnost je bila spet svetla.
Študije jeze, ki so sledile Averillovi prelomni študiji, so pokazale nove in nove dobre plati jeze: ljudi, ki kažejo jezo, imamo za kompetentne in močne, za tip voditelja, ki bi bil kos vsem izzivom; jeza nas motivira, da premagujemo težke ovire; ko smo jezni, smo pogosto zelo kreativni, saj nam ogorčenje omogoča, da vidimo rešitve, ki smo jih spregledali; izraz jeznega človeka je zelo podoben izrazu srečnega človeka; ko smo jezni, imamo občutek, da stvari obvladujemo; če si jezen, vzbudiš pozornost tudi pri najbolj ravnodušnih ljudeh; in končno – gledanje jeznih ljudi je zabavno.
Toda zadnja leta se je melodija jeze spremenila, pravi Duhigg. Ni več le epizodična, ampak traja; ni več kreativna in produktivna, ampak destruktivna; ni več uperjena proti ljudem, ki jih poznamo, ampak proti ljudem, ki jih ne poznamo in ki za nas sploh še niso slišali (proti tujcem, migrantom, manjšinam ipd.); ni več dovolj, da se sliši našo jezo, ampak hočemo tega, ki nas jezi, tudi prizadeti; ta jeza ni več sila dobrega, ampak sila maščevanja in kaznovanja; to ni več jeza, s katero je mogoče najti rešitve, ampak jeza, s katero je mogoče manipulirati; to ni več jeza, ki družbo povezuje, ampak jeza, ki družbo trga. Politika te nove jeze je jasna: vsi morajo biti ves čas jezni.
Vse se je spremenilo. In ko je James Averill leta 2016 gledal prva soočenja republikanskih predsedniških kandidatov, je bil presenečen nad vsesplošnim prepričanjem, da bo Trump – jezni klovn – zelo hitro izpadel iz igre. Ravno nasprotno, Averill je bil prepričan, da bo ostal v igri – ker razume jezo. Pomeni, da bo znal menedžirati jezo svojih volivcev, ki se bodo zato – jezni, nasršeni, srditi – počutili božansko. Trump – »Jezen sem in tudi številni drugi so jezni« – je postal obraz in glas njihove jeze. Sproti jim je našteval vse tiste, na katere morajo biti jezni. Skrbel je, da so bili stalno in nenehno jezni.
A kot se je izkazalo, so vsi podcenili človeka, ki zna podžigati jezo – in ki zna menedžirati z jezo svojih volivcev. Jezo pa je podžigal in menedžiral tako dobro, da so njegovi že itak jezni, prestrašeni in zelo vodljivi volivci lažje verjeli njegovim populističnim fabrikacijam: da njihova revščina, brezposelnost, degradiranost, odpisanost in nevidnost niso posledica strašne ekonomske neenakosti in neoliberalnih politik, ki ljudi mečejo v smeti (stalne davčne razbremenitve bogatih in kapitala, masivne deregulacije, klestenje socialne države, privatizacije družbenega bogastva, razbijanje javnega sektorja, zapiranje tovarn, selitve delovnih mest in blaginje v tujino ipd.), temveč terorja, priseljencev, muslimanov, Mehičanov, »etničnega« kriminala, porušenih tradicionalnih – spolnih, rasnih in družinskih – hierarhij in kulturne vojne (abortus, zakonske zveze istospolnih ipd.). Še božič nam bodo vzeli! A brez skrbi – v »spet veliki Ameriki« bo prva vrsta spet rezervirana za belce.
Nič, neoliberalizem – kapitalizem izrednih razmer – je kot morski pes: ko mu prerežeš trebuh, ven padejo rasizem, nacionalizem, nativizem, šovinizem, ksenofobija, antisemitizem, seksizem, mizoginija, resentiment, nestrpnost, paranoja, konspirologija, finančni stres, opustošena industrijska mesta, brezposelnost, prekarnost, razlaščeni ljudje na robu socialnega zloma, življenje pod pragom revščine, paravojaški survivalizem, mistično glorificiranje Patriotizma, Preteklosti, Vodje in nacionalne Usode, diktatorske fantazije – in jeza.
Kozmična jeza je postala nekaj, kar zdaj vsi varujejo kot punčico svojega očesa – kot svojo novo identiteto, kot svojo novo normalnost.
Da so njegovi privrženci stalno in nenehno jezni, pa skrbi tudi Janša, ki nastopa kot odgovor na jezo. Kot odgovor na vsako jezo. Vsaki jezi pomežikne. Vsaki jezi prikima. Vsake jeze se razveseli. Vsaki jezi priskrbi ojačevalec. In ja, to je počel že pred Trumpom. Svojim volivcem je stalno nametaval imena tistih, na katere morajo biti jezni. Še vedno to počne. Čedalje bolj. Vse dela, da so njegovi volivci stalno in nenehno jezni. Menedžira njihovo jezo. Zato se – vsi jezni, nasršeni, srditi – počutijo božansko. Uživajo v tem, da nekdo menedžira njihovo jezo. Da nekdo z njo manipulira. Janša razume jezo. Tako kot Rupar, ki prihaja s svojimi spiski tistih (Biserka Marolt Meden, novinarji in novinarke nacionalke, »ostudni« novinarji Večera ipd.), na katere morajo biti njegovi privrženci jezni.
Janša ima vse pod nadzorom!
Tale izrek dobro poznate: ljudje so jezni, ker se nič ne spremeni. Ne, ni res. Sploh ne. Ravno nasprotno: jezni so, ker se vse spreminja. Ker se vse tako hitro spreminja. Ker se vse prehitro spreminja. Predivje. Teh sprememb ne dohajajo več. Ne prepoznajo več svojega okolja, svojega kraja, svoje domovine. Vse je drugače. Tujci, črnci, muslimani, begunci, migranti. Nove digitalne tehnologije. Avtomatizacija. Robotizacija. Nevroliberalizacija. Avatarji. Troli. Fabrikacije. Fejki. Algoritmi. Povečana in poveličana moč laži. Deepfakes. Virusi. Krize. Novi protokoli obnašanja. Ne znajdejo se več. Vsega je preveč. Občutek imajo, da izgubljajo tla pod nogami in da postajajo tujci v lastni domovini. Prepričani so, da se »nekaj« dogaja in da so žrtev zarote. Kar jih plaši in straši, vznemirja in razburja, bega in jezi.
Desnica ima takoj pripravljeno teorijo zarote, teorijo o »veliki zamenjavi« oz. »genocidu nad belci«, ki jim s preprostimi besedami pojasni, kaj se »v resnici« dogaja. Ta teorija zarote gre takole: liberalne elite vas hočejo zamenjati z nebelci in nekristjani, predvsem muslimani! Dovažajo si nove volivce, vas pa se hočejo znebiti! Ja, odstraniti vas hočejo! Belce bodo zamenjali črnci, kristjane pa muslimani! Res ste žrtev velike zarote – velike zamenjave! Nad vami se dogaja tihi, skrivni genocid! Že zdaj za migrante skrbijo bolje kot za vas!
Zvezda televizije Nova24TV Boris Tomašič in dežurni humorist na protestu upokojencev. 3. maj 2023
© Gašper Lešnik
Strašijo jih, da bi jih razjezili. In teorija zarote ni le bližnjica do jeze, temveč bližnjica do permanentne jeze. Teorije zarote so postale politično orodje – orodje politične radikalizacije in militarizacije, orodje za pospeševanje in stopnjevanje družbene polarizacije. Populisti – od Trumpa do Janše – vladajo s teorijami zarote, ki so dovolj catchy, da pridejo v ljudska srca in jih razjezijo, razbesnijo, ogorčijo.
Z retoriko »velike zamenjave« pa strašijo in jezijo tudi kmete, ki s traktorji protestno zavzemajo ljubljanske ulice in trge ter zahtevajo, da se območja Nature 2000 zmanjšajo. Logično, Natura 2000 naj bi – v paketu z evropskimi zakoni in predpisi, ki se kopičijo – ogrožala njihov »način življenja«. To jim dopovedujejo, podton pa je jasen: zamenjati vas hočejo! Nad vami se dogaja genocid!
Natura 2000 »kulturno« ne sodi k nam – po analogiji z muslimani, ki »kulturno« prav tako ne sodijo k nam. Niso združljivi z našo civilizacijo, pravijo slovenski skrajni desničarji. Še več: našo, zahodno civilizacijo hočejo uničiti! Zamenjati nas hočejo. In zamenjati hočejo naš »način življenja«.
Kmete prepričujejo, da morajo nazaj – v čas, ko še ni bilo Nature 2000. Kam? V čas Jugoslavije? Tedaj še ni bilo Nature 2000. Zlati časi! Toda obenem jih strašijo s komunisti in »rdečo drhaljo«. V tem ne vidijo nobene ironije. So pa jezni.
Spieglov članek Strah pred nejevoljo, ki smo ga objavili v prejšnji številki Mladine, opozarja, da evropska podnebna politika naglo izgublja podpornike, saj se kmetom in ljudem na podeželju zdi, da čedalje večje količine podnebnih zakonov in zakonov o zaščiti narave ogrožajo njihov način življenja. »Za mnoge ljudi se ta družba prehitro spreminja,« pravi Caroline van der Plas, nizozemska traktorska populistka, voditeljica gibanja kmetov in državljanov BBB. »S traktorji so zaprli avtoceste, zažigali bale sena in blokirali skladišča supermarketov.« Postali so dokaz, da jeza deluje.
Če hočeš nekoga razjeziti, ga moraš le prepričati ali pa navdati z občutkom, da nekaj izgublja. Strah, da nekaj izgublja, je uvod v jezo, bes, srd. Upokojenci stalno le izgubljajo, kmetje z evropskimi zakoni in predpisi le izgubljajo, Slovenci izgubljajo suverenost, socialno in kulturno prepoznavnost svojega nacionalnega okolja. A ve se, kdo je kriv za vse to: liberalne elite! Liberalne elite – »komunisti«, »rdeča drhal«, »udbomafija«, »sile kontinuitete«, »globoka država«, »diktatura«, »fašistična vlada« – vas hočejo zamenjati!
Ironično: ljudje, ki so jih neoliberalne politike razlastile, ponižale in uničile, ne terjajo ekonomskih sprememb, temveč kulturne.
Kaj točno se v resnici dogaja, pa spet – v odsotnosti skorumpiranih, lažnivih medijev, ki o tem ne pišejo – pojasni teorija zarote, tokrat slovenska verzija QAnona, desničarske, toksične, militantne, zastraševalne, apokaliptične protrumpovske teorije zarote, po kateri naj bi se Trump skrivaj pripravljal na epski obračun s »satanističnimi« liberalnimi elitami (demokratska stranka, globoka država, osrednji mediji, Hollywood ipd.), ki naj bi se shajale v kleti neke washingtonske picerije, kjer posiljujejo in ritualno pobijajo zasužnjene otroke. Trump bo odločen in neusmiljen. Izgnal bo ilegalne priseljence, Mehičane in muslimane, zgradil zid, očistil Ameriko, preprečil genocid nad belci in »organskemu« ljudstvu vrnil domovino, ki so mu jo ukradli in ki mu pripada. Banda bo dobila, kar si zasluži. Pripravlja se državljanska vojna, nadaljevanje kulturne vojne z drugimi sredstvi.
V slovenski verziji Trumpa zamenja Janša, ki je tik pred končnim obračunom z liberalnimi elitami. Jezni razumejo, da razume njihovo jezo. Da bi jezo res razumeli, skrbijo janšistični mediji in portali (na čelu s televizijo Nova24TV), ki delujejo kot stroj za podžiganje in nažiganje jeze. »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila,« je lani kriknil neki Janšev apologet, ki je poklical v oddajo na Nova24TV. »Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo!« Vse je treba preleviti v ekstremiste. Voditelj oddaje je dodal: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.« Vsakič, ko Janša omeni državljansko vojno, je totalno jasno, kaj hoče reči – vse je pripravljeno za končni obračun z elitami! Le še malce potrpite! »Rdeča drhal« – »sile kontinuitete«, »globoka država«, »močvirje«, »prostitutke« – je tik pred zlomom! Tik pred kapitulacijo! Še malo. Janša ima vse pod nadzorom! Kaos, ki ga vidite, je le navidezen! Tviti so le dimna zavesa! Vse gre po načrtu! Janša obvladuje situacijo! Slovenija bo spet naša! Tisti, ki so v napoto, bodo odstranjeni! Bodite pripravljeni! Vsako Janševo besedo ali frazo razumejo kot signal, kot skrivno šifro. Govorijo skupni jezik. To, da rohni proti elitam, pa čeravno sam letuje na Mauritiusu, golfu in jahtah, jih ne moti, kakor tudi jeznih Američanov ne moti, da Trump, ki rohni proti elitam, uteleša elite.
Volilni blok jeze
Za Trumpa velja to, kar velja za Janšo, ki dela vse, da bi politiko spremenil v državljansko vojno: ljudstva, ki ga je izvolilo, ne more izgubiti. A katero ljudstvo ga je izvolilo? Zelo hitro se je prijela teorija, da so ga izvolili mali, preprosti ljudje, žrtve neoliberalnih politik, brezposelni, socialno in ekonomsko razdejani, prekarni, ponižani, razžaljeni, nezadovoljni, zrevoltirani in jezni industrijski proletariat, ki sta ga modernizacija in globalizacija zaobšli in zavrgli, ki se zadeva s poceni drogami, ki je nekoč volil demokrate, ki ga je etablirana politika zapustila, ki ga je ekonomija odpisala, ki si v očeh finančnih elit ni več zaslužil niti spoštovanja niti zaščite in ki je v zadnjem desetletju ali dveh vse izgubil ali pa ima vsaj občutek, da stalno le izgublja. Trump je šarlatansko ponavljal: »Kradejo vam delovna mesta, varnost, izobraževanje, zdravje, versko svobodo, drugi ustavni amandma, tovarne, domove in še veliko več.« Ergo: izvolil naj bi ga ekonomski dejavnik – negativni učinek globalizacije in neoliberalnih politik.
Toda kasnejše raziskave so pokazale, da je bil odločilnejši identitetni dejavnik, da sta ga torej izvolila rasizem in seksizem. Belskost in mizoginija. Izvolili so ga belci, ki so prepričani, da je njihova »belska identiteta« ogrožena, da živijo kot manjšina, da imajo vse manj pravic, da so žrtve represije in tiranije, da se bliža popolno uničenje belske rase, da se nad belci izvaja genocid. Od tod kolektivni strah pred izgubo belske identitete, belske prevlade, belskih privilegijev, belske kulture, belske morale, belske veličine. Vsaka ekonomska stagnacija – finančna kriza, inflacija, draginja – ta občutek le še okrepi, s tem pa radikalizira tudi jezo.
Ironično, neoliberalne politike, ki so povzročile hude krize in strašne katastrofe, so preživele – tako rekoč nedotaknjene. Še bolj ironično, ljudje se niso obrnili proti ekonomski neenakosti, finančnim elitam in kapitalu, temveč proti beguncem, migrantom, teoriji spola, abortusu, kulturnemu marksizmu. O, še bolj ironično, ljudje, ki so jih neoliberalne politike razlastile, ponižale in uničile, ne terjajo ekonomskih sprememb, temveč kulturne.
Sporočilo je na dlani: ta, ki zna probleme sodobnega časa rasno barvati in intonirati (konspirološke teorije o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci« mu dobro kibicirajo), postane politični izraz tega paničnega revolta, te radikalizirane, toksične, rasno, kulturno in moralno vzvišene JEZE, ki v Evropi – leto pred volitvami poslancev Evropskega parlamenta – ustvarja vse silnejši in množičnejši volilni blok. To so tisti, ki trdijo, da so nad politiko in da niso ne levi ne desni – tisti, ki agresivno bombardirajo, psujejo in posiljujejo vse, ki niso dovolj rasistični, dovolj nativistični, dovolj ksenofobični – tisti, ki imajo dovolj Oblasti, a kličejo avtokrata – tisti, ki imajo dovolj demokracije, a nočejo, da jih kdo cenzurira – tisti, ki imajo dovolj medijev, a hočejo biti medij – tisti, ki imajo dovolj ekspertov, a sami nastopajo kot eksperti – tisti, ki verjamejo, da je mogoče ekonomske probleme, ki jih povzročajo neoliberalne politike, rešiti ideološko, s kulturno vojno (izgon migrantov, deislamizacija, prepoved abortusa ipd.) – tisti, ki hočejo boljši svet, a alternativo vidijo v nacionalizmu, rasizmu in fašizmu – tisti, ki ponavljajo: Nikar nas ne razglašajte za fašiste! Nismo fašisti! Le obvarovati in rešiti se hočemo pred genocidom in zamenjavo – pred marginalizacijo, pred izgubo identitete, pred priseljenci, pred zakonskimi zvezami istospolnih, pred multikulturnostjo, pred feminizmom, pred abortusi, pred kulturnim marksizmom, pred teorijo spola!
Tudi na vse debelejših in glasnejših in dominantnejših robovih slovenske desnice se kopičijo rasizem, ksenofobija, mizoginija, antifeminizem, islamofobija, homofobija, transfobija ter zgodbe o ogroženosti »naše identitete« in »našega načina življenja« (oh, fašisti, ki za fašiste razglašajo tiste, ki jim očitajo, da so fašisti), obenem pa se kopiči tudi jeza, ki je kakopak produkt prav tega, da njeni menedžerji – njeni podžigalci – vse sodobne probleme barvajo in intonirajo z rasizmom, ksenofobijo, mizoginijo, antifeminizmom, islamofobijo, homofobijo, transfobijo ter zgodbami o ogroženosti »naše identitete« in »našega načina življenja«. In prav ta radikalna, apokaliptična, kozmična JEZA je postala nekaj, kar zdaj vsi varujejo kot punčico svojega očesa – kot svojo novo identiteto, kot svojo novo normalnost. Ja, njihova nova identiteta je JEZA. Ne dajo je – ker deluje.
Vsakdanje življenje se militarizira in gladiatorizira, demokracija se privatizira, socialna država hromi, zdravstvo tone, rast bogati le peščico, ekonomska neenakost se poglablja, ljudje se utapljajo v resničnostnih šovih in konspirologiji, toksična patologija spletnih forumov postaja lingua franca, nezaupanje v državne institucije in politiko postaja čedalje iracionalnejše, bifejska mentaliteta, ki bi vse pobila, zaprla ali izgnala, plapola kot slovenska zastava na projanšističnih forumih in portalih (zemlja, domovina, kri, krščanska identiteta!), jeza postaja zadnji znak življenja v deželi, v kateri postajata politika in državljanska vojna čedalje bolj neločljivi in v kateri ljudem še vedno ni kapnilo, da jih ekonomija deli precej bolj kot ideologija.
Če pa živimo v postresničnem konspirološkem svetu, v katerem ni več razlike med resnico in lažjo (in v katerem je tudi vseeno, kaj je res in kaj ne), potem je vprašanje, ali imamo sploh še skupne interese in ali skupno dobro še obstaja, kajti skupna nam je očitno le še jeza, ki se nad Evropo – od Italije do Nemčije, od Grčije do Nizozemske, od Španije do Slovenije – zbira kot slabo vreme. In te jeze ni bilo še nikoli toliko. In še nikoli ni bila tako vnetljiva in eksplozivna. In še nikoli je ni bilo lažje menedžirati.
Vsi čakajo, da bo demokracijo zamenjalo nekaj drugega, nekaj novega. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je demokracijo zamenjal fašizem, nekaj novega – gibanje jeznih.
Kot v Kontroli besa dahne dr. Jack Nicholson: »Jeza je reč, ki se je ne znebiš tako, da jo izgubiš.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.