Fašist je fašist

Jeseni leta 2018 je sedanji minister za delo Luka Mesec, tedaj še poslanec stranke Levica, v državnem zboru o Bernardu Brščiču dejal, da je bil »nekoč radikalen neoliberalec«, zdaj pa je »fašist«. Besede je potem ponovil v televizijski oddaji, rekoč, da je to zanj primerna oznaka, saj »govori kot fašist, nastopa kot fašist in piše kot fašist«. Brščič je na to odgovoril z zasebno tožbo zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve, o kateri je bilo zdaj razsojeno. Mesec je bil »oproščen«, saj je sodišče zahtevek zavrnilo. Brščiča je po mnenju sodišča Mesec upravičeno označil za fašista.

Danes se verjetno le malokdo še spomni, kdo je Bernard Brščič. A pred leti je ekonomist ustanovil politično stranko Domovinska liga, ki se je tako po imenu kot programu zgledovala po drugih evropskih skrajno desnih populističnih in neofašističnih strankah. V teku sojenja je vztrajal, da ni fašist, hkrati pa s svojimi skrajnimi stališči utrjeval podlago za to, da ga je bilo objektivno mogoče dojemati kot novodobnega fašista.

Sodišče ni imelo druge izbire, kot da potrdi, da so bile njegove javne izjave in nastopi v času, preden je Mesec podal svojo izjavo, »polni verskih, etničnih, kulturnih in drugih predsodkov«; ljudi je razdeljeval »na več in manj vredne rase, govoril in pisal o negroidnih in semitskih hordah, potencialnih klavcih in posiljevalcih, ki preplavljajo Evropo, ločeval družbo na polnokrvne heteroseksualne bele moške in na izprijence, pisal o koaliciji muslimanov, steklih feministk, spolnih iztirjencev in pederastov, zanikal holokavst …« Da za vsem izrečenim še vedno stoji, je na sojenju potrdil tudi Brščič sam.

Sodišče je tudi ugotovilo, da izjave o Brščiču »spadajo med vrednostne sodbe. Označba osebe s fašistom se ne more šteti za navajanje njene dejanske politične pripadnosti.« Oznaka fašist danes nima več takšnega pomena, kot ga je imela nekdaj, v točno določenih okoliščinah. Oziroma kot piše v sodbi: »Dejstvo je, da je toženec za označbo tožnika izbral zelo provokativen izraz fašist. A tožnikovo stališče, da naj bi s tem svoje privržence pozival k njegovi usmrtitvi in da naj bi mu pripisal lastnosti fašistov iz druge svetovne vojne, ni utemeljeno.«

Brščičevo vztrajanje, da je šlo Mescu le za žaljenje in zaničevanje, po mnenju sodišča »ni utemeljeno. Če tožnik v javnosti ne bi širil takšnih idej, kot jih je, do toženčevega odziva ne bi prišlo.« Prevladalo je torej prepričanje, da je povprečen gledalec v izjavah Luke Mesca »razumel kontekst, na katerega se je toženec odzval, in da njegovih nastopov ni razumel kot žalitev tožnika, pač pa kot resno obtožbo njegovega nevarnega javnega izražanja«.

A kot lahko razumemo sodišče oziroma sodnico Živo Sila, pri vsem skupaj ne gre za Brščiča, še manj za Mesca. Gre za to, da se moramo na skrajne ideje odzivati: »Če bi sodišče poslančevo opozarjanje sankcioniralo z odškodnino ali javnim opravičilom, bi bilo to lahko v družbi prehitro razumljeno kot prepoved kritičnega izrekanja o idejah skrajnih političnih polov (desnega ali levega). Le s sprotnim in odločnim odzivanjem se lahko prepreči, da bi se takšne ideje radikalizirale in posledično ogrozile normalno delovanje demokracije.« In gre tudi za to, da vendarle začenjamo dobivati odgovor na vprašanje, koga vse je mogoče označiti za fašista. Še več, koga vse smo tako dolžni poimenovati.

Zadeva še ni pravnomočna, v tem primeru pa teče tudi kazenski postopek, sprožen na predlog Brščiča zaradi razžalitve. Da ta ne bo zaključen z obsodilno sodbo, se je zdelo že prej, po podrobno argumentirani sodni odločbi v odškodninskem postopku pa še toliko bolj.