Za spravo?

Potem ko je Jože Dežman zapustil mesto direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, je kmalu izrazil bojazen, kaj se bo zgodilo z načrtovano razstavo o breznu pod Macesnovo gorico. In res, kot je skorajda preroško napovedal, je strokovna komisija na ministrstvu za kulturo odločila, da razstavi ne bo namenila državnega financiranja. Če bi strnili Dežmanove odzive na to odločitev, gre za veliko zaroto, za kulturni boj pravzaprav.

Na ministrstvu zatrjujejo, da z odločitvijo komisije, v kateri so Marjeta Ciglenečki, Blaž Vurnik, Tina Fortič Jakopič, Cvetka Požar in Jana Puhar, v resnici nimajo nič in da je šlo za povsem strokovno odločitev. Komisija za področje premične kulturne dediščine namreč že konec lanskega leta projekta ni predlagala za financiranje v okviru programa javnega zavoda, saj je prijavljeno razstavo ocenila kot pomanjkljivo. Dopolnjen predlog je bil spet poslan na ministrstvo letos, vendar se je komisija odločila enako.

Nihče sicer ne zanika, da so odkritja vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, ki jo vodi Dežman, strašljiva. Komisija je sredi oktobra zaključila izkop posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, ob čemer je našla več kot tri tisoč okostij. Tako ocenjujejo, da gre za največje morišče žrtev ob koncu druge svetovne vojne. A Dežman odločitev strokovne komisije zlorablja za obračun z aktualno vlado in ministrstvom. To je vendar jasno.

Po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu pred več kot tridesetimi leti so bili politiki tisti, ki so prvi požrli dane obljube. Nekateri še danes žanjejo politične točke z bojem proti že davno pregnanem komunizmu, tragično zgodovino izkoriščajo kot sredstvo kulturnega boja. Enako počne tudi Dežman.

Vlada je zgolj dan pred dnevom spomina na žrtve komunističnega nasilja – resda zato, ker ga je Janševa vlada razglasila brez javne razprave – tega ukinila. Kulturna ministrica Asta Vrečko se je odpravila na proslavo ob obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebine in ne na nedavno spominsko slovesnost v Kočevskem rogu. Na kulturnem ministrstvu odgovarjajo, da ima vsaka oseba pravico do dostojnega pokopa in da vabila na slovesnost v Kočevskem rogu niso prejeli. A slovesnosti se ni udeležil prav nihče z vladnega vrha.

Sprava ni nekaj, kar bi bilo mogoče doseči čez noč, ni proces, ki bi lahko bil kadarkoli v resnici končan. Pa vendar je nekaj, za kar bi si morali prizadevati ves čas. »Sprava je možna samo, če je utemeljena na empatiji, sočutju, videti in prepoznati moraš trpljenje drugega,« je pred leti za Mladino dejala Spomenka Hribar. »Sprava je možna samo v odnosu do človeka kot človeka: da priznaš dostojanstvo drugega, da mu priznaš pravico do lastnega mišljenja, ki je drugačno od tvojega, da si pripravljen poslušati in z njim tudi sodelovati v družbenih, javnih zadevah. Za skupnost, za prihodnost. To je sprava.«