TV komentar / Kako se imenujejo ljudje, ki poskušajo relativizirati oznako fašist?

Pozorni bralki in zbranemu bralcu te rubrike zagotovo ni ušlo, da se podpisana ves čas izogiba kakršnemukoli odzivanju na oddajo Arena, ki jo po ukinitvi Studia City ob ponedeljkih pripravlja Igor Pirkovič. A ne gre za vzvišenost ali prevzetnost, ampak za natančnost: v tej rubriki namreč komentiramo in ocenjujemo televizijske oddaje, ta zadeva pa ne izpolnjuje res nobenih pogojev, da bi ji lahko rekli oddaja ali televizijska. V bistvu še najbolj spominja na tisto otroško igro, ko smo v drugem razredu osnovne šole zbrali par prijateljev in prijateljic v dnevni sobi, eden se je delal, da je voditelj, drugi pa so bili gostje, prazna vaza na mizi je bila mikrofon, luč meblo, ki je bingljala nad sedežno garnituro, pa kamera. Čez to popoldansko otroško igro namreč Pirkovičev domet ne seže, pa če smo še tako prijazni (seveda nismo), zato tudi nima kaj delati v najbolj resni televizijski rubriki.

A sem in tja je žal pisanje o oddaji Arena neizogibno. Žal. Pirkovičeva gosta sta bila nekdanji diplomat Ernest Petrič in ekonomist Janez Šušteršič. Prav neverjetna je njuna lakota po javni pozornosti, neverjetna je tudi njuna pripravljenost, da govorita o vsem – tokrat sta se z veseljem udeležila razprave o tem, kdo je fašist. Izvorna bolečina Igorja Pirkoviča – in z njim celotne desnice – je namreč ugotovitev sodišča, da je imel Luka Mesec vso pravico poimenovati skrajnega desničarja Bernarda Brščiča fašist. Sodišče je pač ugotovilo, kar vemo vsi: kdor zagovarja taka stališča, kot jih Brščič, ki pač ljudi razlikujejo po rasi in nacionalnosti, je pač fašist. In nič ni narobe, če mu to drugi tudi povedo, je še reklo sodišče. Ni torej razsodba pomembna samo zaradi ugotovitve, kdo je fašist, ampak predvsem, ker je sodišče tudi nedvoumno povedalo, da je fašistu dovoljeno reči – fašist.

Ja, razsodba je skrajno neprijetna za celotno slovensko desnico, ki svoje izražanje nestrpnosti vedno razlaga s svobodo govora. Tudi Pirkovič se je zavedel, kako neprijetno je to lahko za njemu tako ljube prijateljčke iz bivše vladne garniture, ki jim sem in tja celo napiše tudi kakšno ljubezenskoizpovedno balado. Seveda, Petrič in Šušteršič, vsak s svojimi osebnostnimi težavami in željami, sta seveda hitro našla odgovor, ki je osrečil Pirkoviča: problem ni fašist, problem je tisti, ki drugemu reče fašist! Ko človeku namreč reče fašist, se ta namreč prestraši. Se boji! Težko mu je! Ali če rečemo drugače: težko je biti fašist, ker se pojavi pritisk drugih nate! In potem trpiš!

Ampak, smola. Pirkovič je res nesrečnež. Še pred pogovorom s Petričem in Šušteršičem je hotel dokazati, kako zlahka »levičarji« drugim rečejo fašist. In je zbral izjave, od Dragana Petrovca do Jaše Jenulla. A dejansko smo mu lahko za izbor teh izjav hvaležni. Ker so bile namreč tako dobre, tako jasne, da sta bila po vseh teh izjavah in po Pirkovičevi zaslugi uboga Šušteršič in Petrič videti nič drugega kot zagovornika fašistov. Kljub vsem njunim siceršnjim izjavam, zelo spornim, pa to vseeno nista. Res neugodno. Ampak saj sta vedela, kam gresta.