Jernej Stritih / »Električne avtomobile bomo polnili doma v garaži ali pa na službenih parkiriščih«

Jernej Stritih je gozdar in okoljevarstveni strokovnjak. Sodeloval je pri nekaterih najboljših političnih odločitvah, ki jih je Slovenija skozi leta sprejemala na področju varovanja okolja in narave, začenši z Zakonom o varstvu okolja, sprejetim leta 1993. Stritih je bil takrat državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor pod vodstvom Mihe Jazbinška. Kasneje je postal prvi predsednik nadzornega sveta Eko sklada, namenjenega sofinanciranju naložb v koriščenje obnovljivih virov energije in večjo energetsko učinkovitost stanovanjskih poslopij. Med letoma 2009 in 2012 je vodil Službo vlade za podnebne spremembe in pripravil predlog dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo, v sklopu katere je bila opredeljena pot, kako doseči zmanjševanje škodljivih emisij kljub nadaljnji gospodarski rasti. Takratna Pahorjeva vlada ni zaupala tem napovedim, naslednja, Janševa, pa je službo za podnebne spremembe ukinila.

Zaradi kritiziranja izgradnje termoelektrarne TEŠ 6 je Stritih doma doživljal politično motivirane napade, v tujini pa se je uveljavil kot priznan strokovnjak; med drugim je bil izvršni direktor Regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo, član Okoljskega sveta pri Evropski banki za obnovo in razvoj ter član Evropskega posvetovalnega foruma za trajnostni razvoj. Delal je v številnih državah in zastopal Slovenijo na mednarodnih podnebnih pogajanjih, trenutno pa pod okriljem Svetovnega sklada za naravo vodi naravovarstveni projekt vzpostavitve in zaščite ekoloških koridorjev na Kavkazu.

Je tudi ustanovitelj svetovalnega podjetja Stritih za področje trajnostnega razvoja, ki sodeluje pri pripravi vladnega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, osnutek katerega je vlada pravkar poslala v Bruselj.

Slovenija je glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov na zelo dobri poti, v bistvu smo v samem svetovnem vrhu. Kako smo to dosegli oziroma katere so naše prednosti glede na druge države? 

Slovenija je ena od držav z visokimi izpusti emisij CO2 na prebivalca, ker smo razvita in industrializirana družba. Uspeh, ki ga omenjate, je rezultat prestrukturiranja našega gospodarstva v zadnjih treh desetletjih in številnih zasebnih vlaganj v energetsko varčnost domov. Izrazita prednost glede na druge države je naša velika gozdnatost, zaradi česar imamo visoke ponore ogljika. O ponoru ogljika govorimo, ko rastline vežejo vase ogljik iz zraka in ga pretvarjajo v biomaso. Ravno zaradi tega nam je, denimo, uspelo dosegati cilje zmanjševanja TGP v okviru Kjotskega protokola, medtem ko je Avstrija svoj cilj izpustov presegla za okrog 20 odstotkov. A na gozdnatost naše države se ne moremo večno in slepo zanašati, kar sta nam pokazala žledolom leta 2014 in obsežna sečnja zaradi lubadarja po žledu.

Nekdanja služba vlade za podnebne spremembe je pod vašim vodstvom leta 2012 pripravila predlog dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo, ki je slonela na predpostavki, da je mogoče doseči zmanjševanje škodljivih emisij kljub gospodarski rasti. Čas je pokazal, da ste imeli prav. 

Priprava naših modelov je temeljila na že obstoječem raziskovalnem projektu Kemijskega inštituta, ki se je ukvarjal s predvidevanjem prihajajočih sprememb, vezanih na spreminjanje podnebja, in učinkov možnih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb. Poleg tega smo v našo strategijo vključili še nekaj mednarodnih virov. Med drugim smo se oprli na globalni dinamični model Global Futures, ki ga je razvila ameriška Univerza v Koloradu ter ga uporabljajo tudi vlade in agencije drugih držav. Ta model namreč upošteva povezanost med državami, saj Slovenije, ki ima odprto gospodarstvo, ne moremo obravnavati kot zaprte enote. Na tej podlagi smo ugotavljali sledeče: če se mednarodna skupnost vse bolj posveča reševanju podnebnih sprememb, potem ima lahko Slovenija gospodarsko in socialno korist, če s preostalim svetom zmanjšuje izpuste TGP in če je pri tem še toliko bolj uspešna od drugih držav. Zmanjševanje škodljivih emisij lahko dosežemo s povečevanjem učinkovitosti rabe virov in zelenih investicij v gospodarstvo na naši poti v nizkoogljično družbo. Na ta način povečujemo učinkovitost gospodarstva, v kar sodi tudi zmanjševanje stroškov porabe energije, hkrati pa gospodarstvu odpiramo nove trge.

Medijski napadi na državno sekretarko Tino Seršen z ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ki so se zgrnili nanjo, ko ni izrazila stoodstotne podpore NEK 2, me zelo spominjajo na napade, ki sem jih doživljal sam, ko sem podajal kritične ocene o gradnji TEŠ 6.

Ker pa takratna Pahorjeva vlada ni verjela našim ugotovitvam, je v pogajanjih o evropskih ciljih zniževanja emisij predvidela njihovo nadaljnjo rast v sektorjih, ki niso vključeni v sistem za trgovanje; to so promet, kmetijstvo, široka raba, industrija, energetika in odpadki. Tako je bilo na evropski ravni dogovorjeno, da lahko Slovenija zviša emisije v navedenih sektorjih do leta 2020 za 4 odstotke glede na leto 2005. Dejansko pa so bile te emisije v Sloveniji na koncu nižje za 16 odstotkov.

Kako si razlagate, da vam takratna vlada ni verjela? Saj ste vendarle bili vladna služba, ustanovljena za svetovanje vladi. 

Vlada je verjela »gospodarstvenikom«, ki so tudi takrat imeli velik vpliv na politično odločanje naše države. Zagovarjali so staro predpostavko, da je varstvo okolja strošek in da negativno vpliva na gospodarski razvoj.

Med letoma 2000 in 2008 smo beležili pospešeno rast izpustov toplogrednih plinov, kar je bilo povezano z vstopom v Evropsko unijo in s povečanjem tranzitnega prometa prek Slovenije. Prva Janševa vlada, med letoma 2004 in 2008, si je zastavila za cilj dokončanje avtocestnega sistema, kar je povzročilo znatno rast emisij, začenši že s samo gradnjo. Poleg tega je imela Slovenija politiko nizkih cen pogonskih goriv, ker je na ta način država od šoferjev kamionov in turistov v tranzitu pobrala več trošarin, prodana goriva pa se štejejo v končni seštevek emisij. Zaradi vsega tega se je na prvi pogled zdelo, kot da sta gospodarski razvoj in rast emisij med seboj nerazdružljivo povezana.

Kako pa si razlagate, da smo tako močno presegli postavljeni cilj zmanjšanja emisij za leto 2020?

Temelji so bili postavljeni že v prvi polovici devetdesetih let z Zakonom o varstvu okolja, ki je nastal leta 1993 na ministrstvu za okolje pod vodstvom Mihe Jazbinška. Okoljski del naše tranzicije je gotovo eden najbolj uspešnih, saj tu ni bilo milijardnih lukenj, prav tako ne parlamentarnih preiskovalnih komisij, ki so postale neka stalnica v drugih sektorjih. Tudi naslednja okoljska ministra, Pavel Gantar in Janez Kopač, sta vsaj ohranjala doseženo, na tej podlagi pa nam je uspelo kot prvi med takratnimi kandidatkami za vstop v EU zapreti pogajalsko poglavje o okolju. Doma se je ta zakon najbolj poznal pri zmanjšanju bremena nepredelanih nevarnih industrijskih odpadkov, tehnološki prenovi industrije in na občutnem zmanjšanju onesnaženja zraka v mestih zaradi ogrevanja s premogom. Z zakonom je bil ustanovljen Eko sklad, ki je sofinanciral prehod s premoga na čistejše načine ogrevanja, od leta 2000 pa se osredotoča na energetsko učinkovitost gospodinjstev in obnovljive vire za ogrevanje. Ker ga je sprva financirala Svetovna banka, je bil bolj ali manj imun na politične pritiske. Rezultat je, da so se emisije toplogrednih plinov iz gospodinjstev od leta 2000 do danes prepolovile, pri čemer smo med najbolj uspešnimi v EU.

Po gospodarski krizi in recesiji v letih 2008 in 2009 je prišlo tudi do strukturnih sprememb v gospodarstvu. Slovenija je dvignila trošarine na goriva, zato se je za nekaj let zmanjšala gneča na avtocestah. Tako je mit o neizogibno rastočem prometu in njegovih emisijah nehal veljati. V Evropski uniji se je začela uveljavljati ideja, da je zeleno donosno. Evropska komisija in OECD sta leta 2009 začela govoriti o zeleni rasti, saj je gospodarska rast, ki je prej temeljila na nepremičninskih špekulacijah, zlomila svetovno ekonomijo, nove priložnosti pa so bile videti predvsem v zelenih investicijah. Danes to imenujemo zeleni prehod, ideja pa je ista in promovira energetsko učinkovitost, nove tehnologije, zelene investicije, digitalizacijo in podobno. Vse to že poganja gospodarski razvoj v Evropi ter drugod; ustvarja nova delovna mesta v sektorjih proizvodnje in servisiranja vetrnic, sončnih elektrarn, toplotnih črpalk, izolacije domov in podjetij, baterij, tehnologij, povezanih z električnimi vozili, in tako naprej. Slovenija se na teh področjih dobro uveljavlja, naše znanje tudi izvažamo v svet. Tudi zato je med letoma 2012 in 2016 pri nas prišlo do jasnega razcepa med gospodarsko rastjo in emisijami. Od takrat BDP strmo raste, emisije pa padajo.

Kdaj točno so se začeli pojavljati prvi problemi, ko govorimo o upravljanju države z okoljem? 

Vzporedno z našimi uspehi so se začeli tudi negativni procesi, ko so različni cestni, gradbeni in energetski lobiji konsolidirali svojo moč. Začelo se je že v času vladanja Janeza Drnovška, ki je na neki točki presodil, da se mu politično bolj obrestuje žrtvovati Jazbinška in izvesti program izgradnje avtocest v korist slovenskega gospodarstva. Tu moramo vedeti, da so uspehi Slovenije na področju okoljske politike predstavljali določeno grožnjo omenjenim lobijem, ki so želeli izvesti svoje partikularne projekte, pri čemer niso upoštevali drugih vidikov in potreb našega razvoja.

Kar zadeva prvi Nacionalni energetski in podnebni načrt, smo pri presoji njegovega vpliva na okolje prišli do zaključka, da hidroelektrarne z vidika varstva narave niso sprejemljive.

Ampak mi ta avtocestni križ resnično potrebujemo. 

Ne trdim, da ga ne potrebujemo, tudi Miha Jazbinšek je navsezadnje verjel, da ga. Vendar je takrat v Drnovškovi Liberalni demokraciji Slovenije prišlo do politične presoje, da se mora varstvo okolja umakniti velikim gradbenim projektom. Avtoceste so potrebne, a če te niso hkrati uravnotežene z razvojem javnega prevoza in z železnicami, potem dolgoročno dobimo probleme, kakršne imamo danes. Skratka, avtoceste omogočajo, da ljudje prevozijo 150 in več kilometrov dnevno v službo, vendar potem stojijo v kolonah in se sprašujejo, zakaj. Ko so se gradile avtoceste, so bile železnice odrinjene na stran in zdaj imamo na cestah kamione s tovorom, ki bi lahko potoval po železniških progah.

Na neki točki je torej vpliv gospodarstva na politično odločanje postal tako močan, da so začela posamična podjetja postavljati svoje ozke interese nad skupne, tudi kar zadeva varstvo okolja? 

Da, lahko te mu tako rečemo. Vendar osebno tu ne bi uporabil pojma gospodarstvo, ker gre v bistvu za državna podjetja, ki so v spregi s politiko. Svetovna banka to opredeli kot ugrabitev države: gre za sistem korupcije, v katerem imate določene skupine ljudi, ki so povezani med sabo, in ti dobijo nadzor nad državnimi viri ter jih usmerjajo v svojo korist. Vse skupaj bi lahko opisali, kot da zakoljejo vola zato, da si odrežejo za en zrezek mesa.

Šolski primer ugrabitve države pri nas je vsem znana zgodba o gradnji TEŠ 6, pri čemer sta sodelovala tako levi kot desni politični pol. Ker smo vedeli, da ga politika nikakor ne bo umaknila z mize, smo ga bili primorani tudi v službi za podnebne spremembe vključiti v naš predlog dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo. Takrat sem vladi dal mnenje, da se nam bo TEŠ 6 v prvih desetih letih obratovanja izplačal na področju zmanjševanja emisij zaradi zaprtja drugih termoelektrarn, da pa bo dolgoročno nasedla investicija zaradi tedaj predvidene, zdaj pa že realne rasti mednarodnih cen emisij. TEŠ 6 je postal sinonim za gromozansko potrato javnega denarja, a velika večina akterjev ostaja nekaznovanih in so se predvsem naučili, kako se take investicije izpelje.

Zdaj pa se nam obeta, da se bo ponovila podobna zgodba, in sicer z gradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK 2). Vse parlamentarne stranke podpirajo NEK 2, kar pomeni, da so nekateri ljudje opravili veliko dela, da so jih zlobirali.

Na podlagi česa to trdite?

Na podlagi javno objavljenih informacij, ki kažejo, da je družba GEN v času prejšnje vlade kot lastnica NEK podpisala večmilijonske pogodbe s komunikacijskimi podjetji, ki skrbijo za promocijo gradnje NEK 2. Zato v vseh vodilnih medijih spremljamo samo pozitivne informacije o jedrski energiji. Ne vidimo pa na primer novic o težavah z jedrskima elektrarnama Hinkley Point v Veliki Britaniji in Flamanville v Normandiji; gradilo ju je francosko podjetje Areva, ki je medtem končalo v bankrotu, ker ni bilo kos tem investicijam. Zato jih je morala prevzeti francoska državna firma EDF. Ko tudi ta ni sama zmogla investicije v Angliji, je morala francoska država vstopiti z garancijo za gradnjo Hinkley Pointa. Pa tudi to na koncu ni bilo dovolj, zato so morali v financiranje vključiti še Kitajsko. Zdaj pa je britanska vlada pod vodstvom Rishija Sunaka ugotovila, da takšno lastniško upravljanje jedrske elektrarne za Veliko Britanijo ni sprejemljivo in vse skupaj odkupuje od Francozov in Kitajcev. Toliko torej o Arevi. Drugi potencialni ponudnik za gradnjo NEK 2 je ameriški Westinghouse, zaradi katerega pa je bankrotiralo oziroma razpadlo japonsko podjetje Toshiba. Ko je bil Westinghouse v bankrotu, ga je namreč kupila Toshiba na podlagi prepričanja, da bo prišlo do razcveta jedrske energije. A to se ni zgodilo in Toshibe ni več. In zdaj naj bi mi z davkoplačevalskim denarjem oziroma z denarjem slovenskih potrošnikov reševali francosko ali pa ameriško nasedlo podjetje. Za 15 do 20 milijard evrov. Francoska in ameriška ambasada v Ljubljani trenutno tekmujeta, kateri bo uspelo zagotoviti ta posel.

Zgodbe, kot sta TEŠ 6 in NEK 2, se nam dogajajo zaradi ustaljenega političnega modela, ki temelji na trikotniku: politika, državne firme, mediji. Državna podjetja nadzirajo oglasni prostor v medijih, mediji oblikujejo javno mnenje, politiki nadzirajo državne firme, nekaj komunikacijskih firm pa pri vsem skupaj zelo dobro služi.

Ne pozabiva še na apetite po gradnji hidroelektrarne Mokrice in verige hidroelektrarn na srednjem toku Save. Kdaj se je ta zgodba začela? 

Zgodba o energetskih investicijah, ki zadevajo obnovljive vire energije, sega v čas takoj po letu 2000, ko je minister za okolje, prostor in energijo postal Janez Kopač, njegov državni sekretar za energetiko pa je bil Robert Golob. Ena prvih stvari, ki jih je naredil Kopač, je bila, da je Vodni sklad, ki se napaja iz javnih sredstev za urejanje voda, namenil za subvencioniranje hidroelektrarn (HE) na spodnji Savi. Te HE ne bi bile ekonomsko upravičene in nihče ne bi vanje investiral, če ne bi država poskrbela za sofinanciranje njihove izgradnje. Računsko sodišče je izdalo negativno mnenje z argumentom, da ne moreš izkoriščanja, torej degradacije voda, financirati iz sklada, ki je namenjen ohranjanju voda, vendar se je ta politika kljub temu nadaljevala. Še več, kasneje je prišlo tudi do politične odločitve, da za financiranje HE namenijo še Podnebni sklad. Andrej Vizjak je v zadnji Janševi vladi odločil, da je treba ves denar iz tega sklada, šlo je za nekaj sto milijonov evrov, nameniti za »protipoplavne ukrepe«, to je gradnjo HE na Savi. Poleg tega je podpisal koncesijo s Holdingom slovenske elektrarne (HSE) za gradnjo HE na srednjem toku Save brez jasnega pravnega temelja.

Zadnjih 25 let gledamo, kako politiki državnim podjetjem, kot so GEN, HSE in Dars, namenjajo ogromne vsote javnega denarja za velike investicije. Izkušnje pa kažejo, da tovrstni projekti niso niti ekonomsko upravičeni niti okoljsko smotrni.

Država bi morala poskrbeti predvsem za vzdržljivost in regulacijo električnega sistema, da se bo prelevil iz centraliziranega z nekaj velikimi proizvodnimi objekti v decentraliziranega s tisoči majhnih, sončnih elektrarn.

Težko si je oblikovati neko mnenje o vsem skupaj. Po eni strani smo v svetovnem vrhu glede zmanjševanja toplogrednih plinov, na drugi pa lezemo iz ene slabe izkušnje v drugo. 

Prejšnje okoljsko ministrstvo pod Vizjakovim vodstvom je pripravilo strategijo razogljičenja naše družbe do 2050, ki je bila tudi sprejeta v državnem zboru, hkrati pa je Vizjak naredil vse, da bi vseeno še prej izvedli projekte izgradnje HE Mokrice in verige HE na srednji Savi, čeprav je jasno, da bo to zelo drago in ne bo bistveno pripomoglo k naši bilanci obnovljivih virov. Gre preprosto za to, da veliki projekti ostajajo v lasti in domeni državnih podjetij, kot sta GEN in HSE, medtem ko so na drugi strani sončne elektrarne v lasti državljanov, ki v to investirajo. Ista firma GEN, ki promovira gradnjo novih HE na Savi in gradnjo NEK 2, je ustanovila podružnico GEN-I, ki investira v sončne elektrarne. To pomeni, da se ljudje, ki vodijo GEN, zavedajo, da je tu prihodnost, vendar se hkrati nočejo odreči poslom, vrednim več sto milijonov ali celo več milijard evrov.

Medijski napadi na državno sekretarko Tino Seršen z ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ki so se zgrnili nanjo, ko ni izrazila stoodstotne podpore NEK 2, me zelo spominjajo na napade, ki sem jih doživljal sam, ko sem podajal kritične ocene o gradnji TEŠ 6. In tu lahko spomnimo tudi na nekdanjega visokošolskega ministra Gregorja Golobiča, ki so ga medijsko raztrgali in mu uničili politično prihodnost, ker je vodil stranko Zares, ki ni podpirala izgradnje TEŠ 6.

A zakaj bi morali javna sredstva vlagati v novo proizvodnjo elektrike, če lahko ta vlaganja prepustimo zasebnemu sektorju? Pri tem pa bi država morala poskrbeti predvsem za vzdržljivost in regulacijo električnega sistema, da se bo prelevil iz centraliziranega z nekaj velikimi proizvodnimi objekti v decentraliziranega s tisoči majhnih, sončnih elektrarn, ki jih je mogoče postaviti na strehe bivanjskih in poslovnih objektov, pa tudi na parkirišča. Državi sončnih panelov kmalu ne bo treba niti subvencionirati, saj se vse bolj izplačajo. Zato se tudi vedno več ljudi in podjetij odloča za to investicijo.

In prav tega se bojijo veliki akterji v energetskem sektorju. Govorijo, da omrežje ne more prenesti takšne količine razpršenih virov energije, hkrati pa imamo tudi pri nas podjetja, ki razvijajo in ponujajo dobre tehnologije za regulacijo omrežij. Če imate toplotno črpalko, ji lahko ukažete, da dela takrat, ko je elektrika najbolj poceni oziroma je je največ – v primeru solarnih panelov takrat, ko je sonce na višku. Ta poceni energija se akumulira v hranilniku tople vode in se uporabi kasneje za ogrevanje ali hlajenje doma. Enako bo veljalo za polnjenje električnih avtomobilov. V veliki večini primerov jih bomo polnili doma v garaži ali pa na službenih parkiriščih. To je smer napredka, ki je že na dosegu roke. Evropska komisija je nedavno pripravila predlog uredb o trgu elektrike, ki bodo omogočale, da si bo vsako gospodinjstvo lahko zagotovilo prilagodljiv odjem elektrike. Tu gre zgolj za strokovni izziv, je pa treba seveda najprej začeti drugače razmišljati. Prav GEN-I je eno naših najbolj inovativnih podjetij na tem področju. Če Robert Golob ne bi bil ujetnik energetskih lobijev, ki želijo graditi NEK 2 in hidroelektrarne, bi znal dati prednost inovacijam, ki bi omogočile resničen zeleni prehod.

Če se zelene investicije, kot so sončne elektrarne, izplačajo in pripomorejo tudi h gospodarski rasti, zakaj potem država že takoj ne vlaga vanje? 

Če nadzirate gradbeni projekt, vreden sto milijonov evrov, je veliko lažje imeti osebne koristi od tega, kot pa če oblikujete zakonodajo, ki bo omogočila izvedbo 10 tisoč projektov po 10 tisoč evrov. Ko govorimo o postavljanju solarnih panelov v vrednosti od 10 do 15 tisoč evrov, je jasno, da tu ni mogoča velika korupcija oziroma sploh nikakršna.

Vlada je pripravila osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta ter ga poslala v Bruselj. Na kaj moramo biti pri tem dokumentu pozorni, zakaj je pomemben? 

V okviru Evropske unije je bilo pred nekaj leti dogovorjeno, da bo vsaka država članica naredila nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN). Tako se bo vedelo, kako bomo oziroma ali bomo dosegli cilje za prehod v nizkoogljično družbo, kot smo si jih zastavili. Vlada zdaj pripravlja prenovo obstoječega NEPN iz leta 2020. Ta načrt je bil sprva narejen za obdobje med 2020 in 2030, v trenutno prenovo pa je zdaj dodana še perspektiva do leta 2040. V našem podjetju Stritih skupaj z Elektroinštitutom Milan Vidmar in podjetjem ZaVita sodelujemo pri oceni učinkov izvajanja NEPN na okolje. Natančneje, v podjetju preučujemo, kako doseči, da izvedba NEPN ne bo imela negativnih učinkov na druge cilje varstva okolja, pa tudi na družbene cilje, ki jih moramo upoštevati ob našem prehodu v nizkoogljično družbo. Tak primer je strategija glede premoga v skladu z načeli pravičnega prehoda, ki govori o tem, kako pomagati bivšim premogovnim regijam, da bi ublažili ali celo preprečili negativne gospodarske in ne nazadnje socialne učinke prehoda v nizkoogljično družbo tam, kjer se pojavijo.

NEPN predvsem govori o tem, v kaj bo država investirala v prihodnjih letih. Že v prvi presoji načrta smo opozarjali, da se je treba pri izvajanju naše podnebne politike bolj posvetiti prometu kot pa proizvodnji elektrike. Emisije iz prometa sicer ne rastejo več toliko, padajo pa tudi še ne. Zato je treba tu zagotovo pospešiti ukrepanje. Tehnične rešitve so jasne – električna vozila, tovor na železnice, več javnega prometa, kolesarjenja in peš hoje. Elektrifikacija voznega parka se dogaja tako ali drugače in z njo je povezana nevarnost, da se bo še več ljudi vozilo z avtomobili, ker bodo stroški vožnje nižji. To pa lahko privede do novih zahtev po gradnji vedno novih cest in razširitvi obstoječih …

To se že dogaja. 

Točno. Zaradi tega je treba resnično preusmeriti investicije v javni prevoz in v pešpoti ter kolesarske steze v mestih. Ne razumem, zakaj Dars, ki upravlja z avtocestami, ne more zagotoviti še avtobusnega prevoza na teh cestah. Zakaj raje načrtujejo širitve cest in obvoznic? Kar se tiče železniške infrastrukture, vanjo zdaj vlagamo, a z občutno zamudo, tako da bo še trajalo, preden bo ta konkurenčna avtocestam.

Eden od projektov, ki se prašijo po predalih zadnjih 20 let, je tudi poglobitev železniške proge skozi Ljubljano. To je projekt, s katerim bi si Slovenija zagotovila evropska sredstva, namenjena za zeleni prehod. Ampak zaradi političnih nesoglasij na ravni Ljubljana – država – Slovenske železnice se stvari ne premaknejo naprej. Primeri iz tujine pa medtem kažejo, kako so nad nekdanjimi železniškimi postajami, ko je bila železnica poglobljena, zgradili cele nove četrti. Kvadratura ljubljanske postaje je ogromna in tu bi se dalo zgraditi marsikaj. Vsa ministrstva, raztresena po najetih stavbah po Ljubljani, bi lahko preselili tja, kar pomeni, da bi lahko vsi uradniki hodili v službo z vlakom, kakor je to urejeno v Haagu na Nizozemskem.

V veliki večini primerov bomo električne avtomobile polnili doma v garaži ali pa na službenih parkiriščih. To je smer napredka, ki je že na dosegu roke.

V prvem Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, ki ga je leta 2020 pripravila takratna Šarčeva vlada, ni bila vključena gradnja novih hidroelektrarn. Zdaj bi spet utegnila biti. Mar to nakazuje, da se stvari tudi v prihodnje ne bodo spremenile? 

Kar zadeva prvi NEPN, smo pri presoji njegovega vpliva na okolje prišli do zaključka, da HE z vidika varstva narave niso sprejemljive. Zaradi tega niso bile vključene v NEPN. Prav zato je potem Janševa vlada sprožila proces prevlade javnega interesa nad javno koristjo ohranjanja narave za HE Mokrice. Pri tem gre za zakonsko izjemo v Habitatni direktivi EU in v našem Zakonu o ohranjanju narave, ko lahko vlada v primeru, da neke javne koristi ni mogoče zagotoviti brez škodljivih posledic za območja Natura 2000, ugotovi, da javni interes prevlada. Vizjak je začel s tem postopkom pri načrtu za gradnjo HE Mokrice, pa je zadeva že večkrat padla na sodiščih. Kljub temu zdaj tudi Golobova vlada noče odstopiti od tega projekta.

Osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki ga je vlada poslala v Bruselj, je zadostna podlaga za izpolnitev ciljev, ki se jim zavezujemo v Evropi. A lahko bi bili bolj ambiciozni že zaradi nas samih. Poleg ureditve razmer v prometu bi morali pospeševati tehnološke napredke in procese, ki so že v teku. Že z malo dodatne spodbude, recimo pri zmanjšanju birokratskih ovir za postavljanje sončnih elektrarn, lahko dosežemo bistveno več.

Zdaj smo šele pri prvem osnutku načrta. V njem je še kar nekaj priložnosti za zvišanje ambicioznosti in upam, da bo v javni obravnavi, ki bo sledila v prihodnjih mesecih, do tega tudi prišlo. Trdno sem prepričan, da NEPN ne bo nič slabši, če v njem zopet ne bo novih hidroelektrarn. Donosen potencial hidroenergije je v Sloveniji že izkoriščen in z nekaj dodatnimi HE ne bomo naredili bistvenega premika v deležu obnovljivih virov. Veliko več bomo dosegli z izboljšavo omrežja in s sončnimi elektrarnami. Koliko bo vetrnih elektrarn, je vprašanje lokalnih skupnosti, namreč koliko jih bodo pripravljene sprejeti. Tu bo šlo v končni fazi za dogovore med investitorji, lokalnimi oblastmi in prebivalstvom.

Če smo že pred desetimi leti ugotavljali, da je vredno investirati v novo tehnologijo, to danes velja še toliko bolj. Pri zelenem prehodu navsezadnje govorimo o gospodarski stabilnosti in prosperiteti ter o skupni blaginji in kakovosti življenja. Če bomo zgolj capljali za ostalimi, potem prav gotovo ne bomo nič na boljšem, kot smo zdaj.