Nevidno trpljenje

Ta teden objavljeno poročilo varuha človekovih pravic za lansko leto ima 723 strani in navaja na desetine primerov kršitev človekovih pravic. Pri branju tako obsežnega dokumenta se človek hitro izgubi v podrobnostih. Centri za socialno delo pomagajo pri plačevanju najemnine socialno ogroženim – toda zakaj ne dodeljujejo subvencij mladim socialno ogroženim, ki želijo najeti le posteljo, ne pa stanovanja? Zakaj pazniki zapornike budijo že ob petih? Zakaj se občine in država že leta izgovarjajo druga na drugo zaradi neurejenih romskih naselij? Zakaj v državi praktično ni kliničnih psihologov ali pedopsihiatrov? Zakaj v šolah ni učnih gradiv za slepe in slabovidne?

Nadaljujemo: zakaj civilne iniciative nasprotujejo, da bi se v njihov kraj preselile osebe z motnjami v duševnem razvoju? Zakaj eno osrednjih slovenskih parkirišč, parkirišče pod Trgom republike, pred parlamentom ni dostopno invalidom? Kako naj parkirajo – ali se prijavijo na pregled pri zdravniku – osebe, ki za to nimajo ustrezne aplikacije? Je zaskrbljujoče, če prosilci za mednarodno zaščito bivajo v razmerah, ki ne dosegajo minimalnih, v mednarodnih konvencijah zapisanih standardov? Nas ne moti več, da so otroci in mladi v kriznih centrih nameščeni vedno daljši čas?

Družinsko nasilje in pravice otrok so očitno eden od nevidnih problemov v Sloveniji: od lanskih 5975 primerov, ki jih je obravnaval varuh, je kar 400 zadev s področja otrokovih pravic.

V zadnjih dveh letih, v času epidemije in vlade Janeza Janše, je bilo na področju varovanja človekovih pravic v javnosti znanih nekaj podob. Recimo fotografija protestnikov, ki jih je policija aretirala, ker so pred parlamentom brali ustavo, ali pa tista, kjer so policisti zaplinili središče Ljubljane.

Mnogi so takrat, v tistem trenutku, pogrešali hitro, odločno ter javno sporočilo varuha človekovih pravic.

Šele lani so pri varuhu v teh primerih zaključili s »celostno obravnavo« policijskih postopkov. Relativno pozno so tudi oni ugotovili očitno: da je policija v teh primerih prekoračila svoja pooblastila. Bodisi je solzivec škropila prehitro in preširoko bodisi je ob svojem agresivnem nadzoru pozabila, da so mirni protesti ustavna kategorija in da tudi zastraševanje, ki »odvrača protestnike od uporabe družbenih omrežij za promocijo mirnega zbiranja«, predstavlja kršenje človekovih pravic.

Potem ko je tudi policija opravila svoj nadzor in seveda po tistem, ko je na volitvah prišlo do zamenjave oblasti, se lahko zazdi, da je Slovenija spet postala država, v kateri težav z zagotavljanjem človekovih pravic ni. In tukaj ima varuh človekovih pravic Peter Svetina, ki se je odločil za bolj neviden, za koga celo birokratski stil vodenja institucije, na neki način vseeno prav. Tisti, ki so jim človekove pravice kršene, so v mirnodobnem času pogosto nevidni in ne protestirajo. Približno tako je bilo dolgo z izbrisanimi: desetletje so bili to posamični, birokratski, dolgočasni primeri, s katerimi se tudi mediji niso hoteli ukvarjati. Dokler v nekem trenutku vsa družba ni videla vzorca.

V zadnjem poročilu varuha človekovih pravic na 723 straneh je torej ogromno podrobnosti in nepovezanih zgodb. A vendar je viden širši vzorec: »Po dveh tretjinah mandata v vlogi petega varuha človekovih pravic moram poudariti, da kot družba postajamo vse bolj nestrpni in neobčutljivi za druge, kar sovpada z upadanjem socialnega standarda pri večini prebivalk in prebivalcev Slovenije,« zaključuje Svetina, ki nadaljuje: »Ne le zgodovina, tudi aktualne odločitve odločevalcev kažejo, da je v politiki veliko lažje kritizirati odločitve in opozarjati na kršitve človekovih pravic drugih, veliko več poguma in odločnosti pa je treba za uresničevanje človekovih pravic vseh prebivalcev, ne da bi jih oblast pri tem diskriminirala.«