In če umetnina rani? / Kako naj poslej gledamo umetnine patra Rupnika?

Primer patra Rupnika, za nekatere najvplivnejšega umetnika med duhovniki, ob kardinalu Francu Rodetu pa tudi najvplivnejšega Slovenca v Vatikanu, odpira številna vprašanja

Na začetku junija je jezuitska skupnost zaostrila ukrepe zoper patra Marka Ivana Rupnika, ki ga je več redovnic obtožilo, da jih je v 90. letih fizično in psihično zlorabljal. Pričevanja, za katera je javnost izvedela decembra lani, so grozljiva, prav tako dejstvo, da so mnogi v RKC za spolno nasilje vedeli desetletja, a niso ukrepali in žrtev niso zaščitili. Ko so preiskavo le uvedli, pa je primer že zastaral. Kljub temu so uvedli omejitve pri Rupnikovem duhovniškem udejstvovanju, umetniškem delovanju in gibanju, a pater se jih ni držal. Še naprej je maševal in vodil oglede po cerkvah z njegovimi mozaiki. Zato ga je jezuitska skupnost Družbe Jezusove zdaj izključila. Če se do konca meseca ne bo pritožil, ne bo več jezuit. Ostal pa bo duhovnik, saj ga cerkev (še) ni izobčila.

Primer patra Rupnika, za nekatere najvplivnejšega umetnika med duhovniki, ob kardinalu Francu Rodetu pa tudi najvplivnejšega Slovenca v Vatikanu, seveda odpira številna vprašanja. Med drugim tudi, kako naj poslej gledamo na njegov umetniški opus. Rupnik je s sodelavci iz Centra Aletti, ki ga je sam tudi vodil, po vsem svetu ustvaril prek dvesto monumentalnih mozaičnih poslikav za cerkve in svetišča. Med najbolj impozantnimi je mozaik za brazilsko Aparecido, drugo največjo cerkev na svetu. Tu je še mozaik za papeževo zasebno kapelo v Vatikanu, pa mozaika za romarski središči Fatima in Lurd ... Vse to niso le umetnine, za vernike so tudi stik z bogom – in ta je zdaj omadeževan. O tem priča primer iz Versaillesa, kjer so, ko so izvedeli za obtožbe, odpovedali že dogovorjeno naročilo za mozaik v novi cerkvi.

Kako naj torej danes gledamo na Rupnikove mozaike? Bi jih morali obravnavati ločeno od umetnika? Bi pomagalo, če bi jih namesto kot Rupnikove doživljali kot mozaike Centra Aletti, saj so kolektivno delo? Ali pa bi jih morali iz cerkva odstraniti? Jih prekriti?

O slednjem resno razmišljajo v Lurdu. Tamkajšnji škof Jean-Marc Micas je konec marca povedal, da bi bila avtorjeva omadeževanost zaradi posebnosti njihovega svetišča, kamor po tolažbo zahajajo žrtve zlorab, lahko sporna. »Njihova tesnoba je velika pred mozaiki patra Rupnika prav na tem mestu, česar ne moremo prezreti,« je dejal in dodal, da bo dokončno odločitev sprejel, ko bo z delom končala posebna komisija.

Ameriški duhovnik Patrick Briscoe, urednik katoliškega medija Our Sunday Visitor, pa je z javnostjo delil priznanje, kako jezen je bil, ko je moral na dan, ko so mediji prvič poročali o zlorabah, voditi mašo pred Rupnikovim oltarjem. Niti pogledati ga ni zmogel. Kot eno možnih rešitev vidi prekritje le dela mozaikov: »Nekaj primernega bi bilo v teh prazninah, javni opomin na rane, povzročene zaradi spolnih zlorab in laži, ki jih obkrožajo.«

Tem premislekom se tudi v Sloveniji, kjer ima Rupnikove mozaike osem cerkva, ne bomo mogli ogniti. Slovenski škofje so v decembrski skupni izjavi sicer predlagali razlikovanje med umetnikom in umetnino, a novinar Aleksander Čobec je v oddaji ARS Humana na Radiu Slovenija že pred časom poročal, da so v neki župniji starši zahtevali, da se Rupnikova slika umakne s sten v cerkvenih prostorih, da je ne bi gledali otroci. Ali pa je duhovnik katehetom naročil, da pri verski vzgoji mladih ne uporabljajo Rupnikovih podob, češ da bi jim bilo ob njih lahko nelagodno. Ti primeri kažejo, da bi veljalo tudi v Sloveniji premisliti o oblikovanju posebne komisije, ki bi se premisleka lotila bolj temeljito in tehtno, dokončne odločitve pa bi ostale v pristojnosti škofov.

Najnovejše novice iz Rima znova odpirajo tudi vprašanje o Rupnikovi Prešernovi nagradi. Rupnik se na pozive k vrnitvi najvišjega slovenskega priznanja, ki so posledica obtožb, pa tudi tega, da mu je upravni odbor Prešernovega sklada nagrado leta 2000 podelil mimo pravil, doslej ni odzval. Do spremembe zakona v smeri, da bi ta omogočil odvzem nagrade, pa, kot kaže, tudi ne bo prišlo. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je v marčevskem v intervjuju za Mladino dejala, da bi takšna sprememba v prihodnje lahko vodila v zlorabe. Podobno meni predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič, ki se sprašuje, ali bi nagrada, če bi jo bilo mogoče odvzeti, »potem sploh še imela težo in status«. Konkretnih pobud v to smer upravni odbor doslej ni prejel, zato o tem tudi ni razpravljal.

Muhovič izključitve patra Rupnika iz jezuitskega reda, pa tudi očitkov na njegov račun ni komentiral, saj meni, da upravni odbor za to ni poklican. A »v skladu z običajnimi civilizacijskimi standardi moralno sporna ravnanja in kazniva dejanja oseb načelno obsoja«.

Še to, upravni odbor Prešernovega sklada je letos že dvakrat razpravljal o »spremenjeni volji« Svetlane Makarovič. Postopek odločanja je trenutno »še v teku«.