Vesna Vončina / Igralka, ki ji lutke ponujajo možnost neskončnega izraza in učenja

S tremi premierami v pretekli sezoni Lutkovnega gledališča Maribor – s predstavami Želodkova skrivnost, Alma in Prismuknjene zgodbe – je za igralko Vesno Vončina (1980) intenzivno leto. Zlasti je navdušila v poetični predstavi po motivih življenja Alme Karlin, kjer je zgolj s svojo lučko, kovčkom in minimalističnimi, a prefinjenimi papirnatimi rekviziti, predvsem pa s prepričljivo igro in animacijo, občinstvo popeljala v čarobni svet naše velike popotnice in pisateljice.

Kot otrok nikoli ni razmišljala o gledališču. Še najbližje tej zvrsti umetnosti je bil balet, ki ga je nekaj časa trenirala, preden ga je zamenjala za šport. Prvih 18 let življenja je preživela v Celju, kjer se je na tamkajšnji gimnaziji tudi pobližje seznanila z gledališčem. V gledališkem krožku so imeli priložnost delati tudi s priznanim bosanskim igralcem Zijahom Sokolovićem in s predstavo, ki so jo z njim ustvarili, so odšli na gostovanje na Hvar, kjer je spoznala zasedbo Šentjakobskega gledališča. In preden se je dobro zavedala, je že nastopala na njihovem odru.

Izbrala je sicer študij politologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. »Še sama ne vem natančno, zakaj,« priznava. »Takrat so me začeli mnogi spraševati, zakaj se vendarle ne vpišem na študij igre na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. In potem sem res naredila sprejemne izpite in nenadoma mi politologija ni bila več zanimiva.«

Po zaključku študija je bila leto dni zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Tam se je zgodilo njeno prvo srečanje z lutkami, s predstavo Hiša Marije Pomočnice mednarodno priznanega režiserja in lutkovnega umetnika Silvana Omerzuja. Sprva se ji je igra z lutko nekoliko upirala, češ da ji odvzema svobodo izražanja. Toda skozi proces je doumela, da prek lutke lahko pravzaprav poveš več, tudi o kompleksnejših in bolj bolečih tematikah. Spominja se tudi, da je ustvarjalni proces tedaj potekal v nekem miru, in ta ji je dal priložnost odpreti um ter se prepustiti možnostim, ki jih ponuja lutkarstvo.

Nato je bila svobodna ustvarjalka. Med predstavami, v katerih je igrala, izpostavi na primer Lovske scene iz Spodnje Bavarske režiserja Ivice Buljana v Prešernovem gledališču Kranj, pa predstavo R9-42U v režiji Marka Čeha v Gledališču Glej ter sodelovanja z režiserjem Miho Nemcem v SNG Nova Gorica. »A svoboda ima neke svoje zakonitosti,« pravi. »Kar naenkrat pride cel spekter raznoraznih žanrov in znotraj tega so se spet znašle tudi lutke.« V naslednjih nekaj letih jo je Robert Waltl povabil k različnim lutkovnim predstavam v Mini teatru, kjer je spoznavala različne lutkovne tehnike. Leta 2015 je s predstavo Jurček in trije razbojniki, igro partizanskega lutkovnega gledališča, denimo spoznala marionetno tehniko, učila se je od mojstra lutkovne animacije Braneta Vižintina. Takrat si je dokončno priznala, da je do lutkovnega gledališča neupravičeno gojila predsodke. »Prevladuje mišljenje, da so lutke namenjene otrokom in da gre zato za neko zelo enostavno in enoznačno pripovedovanje zgodb, pa to sploh ne drži. Tudi v predstavah za otroke je še kako pomembno, da je za njimi nek razmislek in ambicija, saj je za otroke to velikokrat njihovo prvo srečanje z gledališčem in raznimi umetniškimi zvrstmi znotraj tega.«

Prepričana je, da bi morali lutkovno gledališče vsekakor dojemati tudi kot gledališče za odrasle; ne nazadnje se lahko pohvalimo s številnimi odličnimi predstavami. Takšna je tudi predstava Alma, ki je premierno uprizoritev doživela februarja letos v Lutkovnem gledališču Maribor in navdušila, navdihnilo pa jo je enajst popotniških zgodb Alme Karlin. V predstavi z minimalistično, a skrajno učinkovito scenografijo Vesna Vončina nastopa sama, poleg tega pa je še soavtorica koncepta – ustvarili sta ga skupaj z režiserko in avtorico likovne podobe Darko Erdelji. Zamisel za predstavo se je porodila med pandemijo in sprva sta predvsem prebirali zgodbe Alme Karlin. »Na neki točki pa sem se nehala toliko ukvarjati z njo, ker je to zgodba slehernika oziroma predvsem slehernice. Zgodba ženske, ki je v tistem času prepotovala svet, zgodba njenih strahov, malih zadreg, ljubezni. In zgodba o tem, kakšne svetove odpirata domišljija in pogum posameznika.«

Zdaj je že šesto leto zaposlena v Lutkovnem gledališču Maribor. Mesto je postalo njen tretji dom tudi zato, ker si je tam ustvarila družino. A skrbijo jo rezi v kulturo tega sicer umetniško in kulturno zelo bogatega in živega mesta. »Upam, da se bodo mestne oblasti začele zavedati, da je tovrstno poseganje v duha mesta resnično škodljivo. Saj ustvarjalci bomo vedno ustvarjali, a bistveno je razumevanje, da s tem delom veliko prinesemo svoji okolici, svojemu mestu.«