Preveč levo ali premalo levo?

Nič nenavadnega ni, da v političnih strankah prihaja do frakcijskih bojev. A prav levičarske stranke so že zaradi svojega načina delovanja, ki vključuje nenehno prevpraševanje lastne pozicije, zanje toliko bolj dovzetne. Boji lahko tudi koristijo kot nekakšen korektiv, kadar bi stranka zašla na stranpot, a jo lahko tudi oslabijo. Prav frakcijski boji in nenehni spopadi, kdo je dovolj »lev« in kdo ne, so s političnega zemljevida uspeli praktično izbrisati levičarske stranke v Italiji, ošibili so špansko Podemos in razklali grško Sirizo.

Pred podobno zagato so se zdaj znašli v Levici. Poslanec Miha Kordiš s somišljeniki vodstvu stranke očita, da se je ta z vstopom v vlado premaknila preveč proti sredini, zato je v stranki ustanovil tako imenovano levo krilo, ki naj bi Levici povrnilo vrednote njene aktivistične preteklosti. To krilo je nastopilo tudi na nedavnih volitvah v svet stranke in si uspelo zagotoviti 15 mest v sicer 25-članskem svetu. Koordinator Levice Luka Mesec je zato napovedal, da namerava članom sveta postaviti vprašanje, ali se strinjajo, da stranko vodi še naprej.

Bo Mesec ostal koordinator stranke? Ga bo na tem mestu nadomestil Kordiš, poslanec, ki je svojo politično moč nekoč že izmeril na predsedniških volitvah – in prejel zgolj slabe tri odstotke? Bodo morda v stranki, kot špekulirajo nekateri, sprejeli nekakšen kompromis in bo za novega koordinatorja stranke izbran vodja poslanske skupine Matej Tašner Vatovec? Ali pa morebiti aktualna kulturna ministrica Asta Vrečko?

Frakcijski boji so v preteklosti že načeli stabilnost Levice. Rok Kogej, nekoč pomemben član predhodnice stranke, Iniciative za demokratični socializem, ob Mescu pravzaprav idejni oče stranke, je pred leti nasprotoval priključitvi stranke v koalicijo Združena levica. Taista koalicija se je nato sicer na presenečenje številnih uspela prvič prebiti v parlament. A notranje zdrahe so se nadaljevale. Kogejevi privrženci so stranki očitali, da se je preveč omejila zgolj na delovanje poslanske skupine, Mescu pa, da si želi podjarmiti stranko, zaradi česar naj bi ta bržkone kmalu propadla. Očitki so bili tedaj precej podobni kot danes. A katastrofične napovedi se niso izpolnile, Levici je v zadnjih letih, ko je nemalo strank tudi zares propadlo, uspelo ostati relevantna stranka, navsezadnje je danes del vlade in ima večjo politično moč kot kadarkoli prej. Kogej in njegovi privrženci so se po drugi strani odločili za protestni izstop iz stranke – in zgrmeli v politično in javno anonimnost.

Morda res drži, da Levica v vladi ni tako uspešna pri uveljavljanju svojega programa, kot bi hoteli nekateri člani. A to je bilo za pričakovati še pred njenim vstopom v vlado. »Pri konservativnih strankah v najširšem smislu, kakršne so vse ostale, je operativnost precej manjši problem,« je prepričan filozof dr. Tadej Troha. »Ne gre le za to, kako pritegniti širši bazen ’neideoloških’ strokovnjakov, ki so za izvajanje konkretnih nalog v sistemu bistveni.

Še bolj bistveno je, da so ideje, ki so za status quo invazivne, objektivno težje izvedljive že na birokratski ravni, tudi če se zgodi, da se pojavi politična volja.« Dokler je bila Levica v opoziciji, se je bilo precej lažje zavzemati za določene ideje, situacija pa se kakopak spremeni, ko postaneš del izvršilne oblasti. »V resnici ljudje, ki ne delajo v takih sistemih, na ministrstvih, v državni upravi, ne vedo, koliko sicer majhnih problemov, povsem birokratskih, se pojavi, če želiš nekaj spremeniti in sistem prilagoditi svojim idejam,« nadaljuje dr. Troha. Stranka na videz radikalnih reform, ki želi, da sistem stopi iz rutine, je primorana na svojo stran hkrati pridobiti čim več ljudi, tudi takih, ki niso nujno njeni podporniki. »To še ne pomeni, da bi stranka zato morala postati sredinska, k čemur jo nekateri spodbujajo, drugi pa ji isto očitajo, ampak da so stvari, ki jih hoče spremeniti, težke, da zahtevajo čas in spreten kader. Kar pa še ni argument, da se jih ne spremeni.« Levici je kljub temu v zadnjih desetih letih uspelo močno oblikovati in preoblikovati slovenski politični prostor in javno razpravo. Danes je večini strank v parlamentu jasno, da morajo tisti v družbi, ki imajo več, tudi več prispevati, da posameznikova varnost ne bi smela biti prepuščena zgolj razmeram na trgu in da moramo korenito spremeniti svoje navade, če se želimo izogniti podnebnemu zlomu.

Levici je v zadnjih letih, ko je nemalo strank propadlo, uspelo ostati relevantna stranka; navsezadnje je danes del vlade in ima večjo politično moč kot kadarkoli prej.

Brez Levice navsezadnje ne bi imeli enega najnaprednejših zakonov o minimalni plači v Evropi, po katerem mora ta znašati 20 odstotkov nad uradno izračunanimi življenjskimi stroški in se vsakoletno usklajevati. Po številnih drugih državah minimalne plače zaradi inflacije iz leta v leto realno nazadujejo. Minimalna plača se je po zaslugi Levice v zadnjem letu zvišala za kar sto evrov. Stranka je bila tudi dolgo glavna zagovornica odprave dopolnilnega zavarovanja – ki bo pod to vlado končno tudi odpravljeno. Trenutno dela pomembne korake pri reševanju stanovanjske problematike, zagnala bo projekt dolgotrajne oskrbe, v javni razpravi je prvi del širše reforme delovne zakonodaje, pripravila je že izhodišča za pokojninsko reformo, ki naj bi bila predstavljena julija. Skratka, Levica je na področjih, za katera je pristojna, učinkovita.

Bi bila stranka lahko bolj glasna ob še vedno nehumani azilni zakonodaji, ob povišani porabi sredstev za vojsko in ob nespametni porabi javnega denarja, ki je romal v žepe zasebnikov v zdravstvu? Levica ob naštetih primerih ni ostala tiho. Zagotovo pa je to, koliko je bila tudi slišana, odvisno od razmerja moči v koaliciji. Ne gre pozabiti, da je Levica po številu poslancev v razmerju do Gibanja Svoboda precej nemočna.

Vse našteto sicer ne bo ustavilo tistih, ki ob trenutnih zdrahah v stranki vneto razpredajo o katastrofičnih scenarijih, o tem, kako bi Levica lahko ob možnosti Kordiševega prevzema stranke izstopila iz vlade in celo izpadla iz parlamenta na naslednjih volitvah. A bistvo je drugje: politični nasprotniki Levice in predstavniki kapitala so na ta trenutek dobesedno čakali.

Luka Mesec je za Sobotno prilogo Dela februarja letos dejal, da Levici, že odkar se je pojavila, komentatorji napovedujejo takšno ali drugačno apokalipso. »Ko smo bili Združena levica, je bilo nenehno v zraku vprašanje, kdaj se bomo skregali in razpadli. Ko smo bili v KUL (Koalicija ustavnega loka je bila koalicija Levice, Liste Marjana Šarca, Socialnih demokratov in Stranke Alenke Bratušek, ki je oponirala zadnji Janševi vladi, op. a.), kdaj ga bomo zapustili. Odkar smo v vladi, pa se odštevajo dnevi do točke, ko bomo izstopili iz nje – ali pa bomo iz vlade izključeni.«

In res, politični nasprotniki Levice, v spregi z gospodarstveniki, političnimi komentatorji in številnimi mediji, Levico že od nekdaj skušajo prikazati kot odvečno stranko, kot nekakšno anomalijo slovenskega političnega prostora, kot nekaj preveč radikalnega.

Kako zelo moteča je za nekatere, je postalo najbolj očitno ob sestavljanju Golobove vlade, ko so vsi ponavljali, kakšno škodo bi vladi lahko prinesla Levica.

»Gre za prevlado miselnosti, da vsak poskuša po svoje, kolikor se le da, zasledovati cilje kapitala. In če je kdo tukaj moteč, je to Levica,« pove penolog dr. Dragan Petrovec. Hkrati se Levica doslej, za razliko od marsikatere druge stranke, ni znašla v nobeni korupcijski aferi. »Temu, čemur bi rekel normalizacija pohlepa, se redko katera stranka uspe izogniti. Levica je še vedno edini korektiv tega poskusa normalizacije. V nobeni drugi stranki ne vidim takšne želje po regulaciji nebrzdane dobičkoželjnosti in podobnih malverzacij.«

Kako zelo moteča je za nekatere Levica, je morda postalo najbolj očitno prav ob sestavljanju Golobove vlade, ko so vsi v en glas ponavljali, kakšno škodo bi vladi lahko prinesla Levica – da je Robert Golob za sestavo vlade sploh ne potrebuje oziroma bi bilo, če že išče koalicijsko partnerico, morda vseeno bolj smiselno namesto o koaliciji z Levico razmišljati o koaliciji s stranko Nova Slovenija. Torej s stranko, ki je prej dve leti aktivno podpirala Janševo avtokratsko in destruktivno vlado.

Na TV Slovenija so histerijo zganjali Janševi vojščaki, od Rosvite Pesek, Jožeta Možine, Igorja Pirkoviča do Vide Petrovčič, medtem ko je voditelj Uroš Slak, sicer avtor ideje Slovenskega kluba podjetnikov, na komercialno POP TV kot po tekočem traku vabil podjetnike in skupaj z njimi strašil, kako nameravajo v Levici kar vsevprek nacionalizirati podjetja in krasti stanovanja.

Ob napovedi sprememb davčne in delovne zakonodaje, ki so bile del koalicijske pogodbe – na kar je imela nedvomno velik vpliv prav Levica –, so predstavniki kapitala spet začeli groziti, kako bodo podjetja selili v tujino. Vse to zaradi domnevno radikalnih idej, da bi bilo treba povišati davke – ki smo jih prej prav v prid gospodarstvenikov desetletja nižali –, skrajšati delovni čas in nuditi večjo zaščito pravicam delavcev. Torej idej, ki jih že poznajo v večini razvitih držav po svetu, kjer se politika zaveda, da je produktivnost odvisna predvsem od blagostanja prebivalstva.

Ob trenutnih frakcijskih bojih v Levici se lahko zdaj predstavnikom kapitala samo smeji – to je namreč dobesedno voda na njihov mlin.