Nuklearni alarm

V petek, 16. junija, je predsednik slovenske vlade Robert Golob na posvetu o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji v Krškem sporočil: vlada bo v enem mesecu, torej do 1. avgusta, sprejela načelno odločitev o izvedbi projekta nove jedrske elektrarne. To bi lahko dobili najprej leta 2037, najkasneje pa leta 2047, je napovedal Golob. A veliko pomembneje je, kaj je na tem posvetu dejal predsednik uprave GEN energije Dejan Paravan: da so v družbi, kjer se s projektom druge nuklearke ukvarjajo že od leta 2005, zdaj spoznali, da osredotočenost le na en blok z močjo 1100 megavatov, kot je bilo načrtovano doslej, ni najboljša, saj so se »okoliščine v svetu spremenile«. Tako naj bi v podjetju postopek umeščanja v prostor začeli z razponom moči novega objekta do 1600 megavatov. Zdi se tehnična podrobnost, a gre za veliko več.

Prejšnja vlada pod vodstvom Janeza Janše se je poleti 2021 odločila za potezo, presenetljivo za tisti čas: podjetju GEN energija, ki ga pod novo vlado vodi že omenjeni Paravan, je izdala energetsko dovoljenje za drugi blok krške nuklearke z močjo 1100 megavatov (pri desetodstotni toleranci). Družbi je podelila energetsko dovoljenje za elektrarno s tlačnim lahkovodnim tipom reaktorja na uranov oksid. A dejansko je odločitev za gradnjo 1100-megavatnega reaktorja vnaprej precej zožila krog mogočih ponudnikov. Načeloma bi lahko takšen blok v Sloveniji zgradilo pet podjetij: ameriški Westinghouse, ruski Rosatom ter primerljiva kitajska, francoska in korejska podjetja. A od petih mogočih izvajalcev lahko v praksi le trije pokažejo že zgrajene elektrarne te velikosti. To so podjetje iz Kitajske ter Westinghouse in Rosatom. Na kitajska podjetja zaradi evropskih političnih usmeritev že takrat ni bilo mogoče računati. A zelo verjetno bi, vsaj z vidika leta 2021, iz igre izpadel tudi Westinghouse. Tako bi v njej ostal le ruski Rosatom.

V slovenski javnosti je sicer Westinghouse ves čas nekakšen neuradni favorit za gradnjo nove jedrske elektrarne. Leta 2010 je recimo WikiLeaks objavil ameriške depeše o obisku tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja na ameriškem veleposlaništvu decembra 2009. Pahor je tedaj ZDA sporočil, »da je Slovenija z ZDA pripravljena nadaljevati pogovore« o posodobitvi in nadomestitvi krške jedrske elektrarne, »v kateri ima Westinghouse upravičene interese, čeprav obstaja mamljiva konkurenčna ponudba Francozov,« je pisalo v depeši. Westinghouse, ki je zgradil jedrsko elektrarno v Krškem, je bil seveda naravni favorit za gradnjo drugega objekta, in ko je konec leta 2020 tedanji minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec v ZDA podpisal memorandum med ZDA in Slovenijo v zvezi s »strateškim civilnim jedrskim sodelovanjem«, je marsikdo ugotavljal, da Westinghousu ni dajala prednosti le Pahorjeva vlada, ampak tudi Janševa. A tako je bilo videti le na prvi pogled.

Westinghouse bi namreč med postopkom izbire težko pokazal uspešne projekte.

Janševa vlada je dejansko kupovala rusko jedrsko elektrarno. Njena odločitev za 1200-megavatni reaktor leta 2021 je pomenila veselo novico za ruski Rosatom.

V ZDA je zadnjih deset let 1200-megavatne reaktorje gradil na dveh lokacijah. Leta 2013 je začel gradnjo druge in tretje enote elektrarne V. C. Summer v Južni Karolini za ceno 9,8 milijarde dolarjev. Projekta sta se hitro začela dražiti, sprva za 1,2 milijarde zaradi dražjega kreditiranja, nato za še 1,2 milijarde zaradi podražitve pri izdelavi glavnih komponent. Čeprav naj bi bili obe enoti zgrajeni v petih letih, se je doba podaljšala na sedem let. Toda leta 2017 je Westinghouse zaradi izgub v vrednosti devet milijard evrov šel v stečaj, zato so gradnjo ustavili. Še pred tem, leta 2009, je začel gradnjo dveh 1200-megavatnih reaktorjev na lokaciji Vogtle v Georgiji, predvideni strošek pa je bil skupaj 14 milijard dolarjev. A kmalu se je projekt začel dražiti zaradi Westinghousovih zamud pri izdelavi komponent in nato obstal zaradi stečaja. Cena elektrarne je leta 2018 s 14 milijard dolarjev narasla na 25 milijard. V naslednjih letih so se stroški še povečali – na 28,5 milijarde dolarjev. Obe omenjeni enoti sicer po 17 letih, odkar so se začeli prvi formalni postopki, še vedno ne obratujeta, zagnali naj bi ju konec letošnjega leta. Če bo seveda vse šlo po sreči.

Z današnjega vidika se torej nakazuje, da je Janševa vlada storila veliko korakov, ki bi nazadnje verjetno pripeljali do nakupa ruske jedrske elektrarne. Vladna odločitev za 1200-megavatni reaktor leta 2021 je pomenila veselo novico za ruski Rosatom, ki se lahko pohvali z množico uspešnih mednarodnih projektov gradnje prav takšnih elektrarn. Pri gradnji jedrskih elektrarn s temi specifikacijami so pri Rosatomu neprimerno učinkovitejši in tudi cenejši od Američanov: na Kitajskem so leta 2018 zagnali dve, ki so ju začeli graditi leta 2012 in 2013. Rusi so torej za dokončanje projekta potrebovali pet let. V Bangladešu naj bi dve zagnali letos in prihodnje leto; gradnjo so začeli leta 2017 in 2018. V Turčiji je Rosatom od leta 2018 do 2022 začel gradnjo štirih 1200-megavatnih reaktorjev, ki naj bi jo končal letos. In seveda dva 1200-megavatna bloka gradi tudi na Madžarskem, na lokaciji Paks. Z začetkom vojne v Ukrajini so se razmere resda spremenile. Zaradi sankcij Rosatom ne more več delovati na trgu Evropske unije, zato je bil po naših podatkih po začetku vojne odpovedan obisk predstavnikov GEN energije v tem podjetju. Toda do leta 2021 so bile napeljane že vse niti. In to leta pred morebitnim referendumom o tem vprašanju, leta, preden naj bi o tem transparentno in demokratično odločila javnost. Še več, odločevalci so že začeli dobivati nagrade. Iz Rusije.

Nekateri od teh so združeni v Društvu jedrskih strokovnjakov Slovenije. Vodi ga Tomaž Žagar, sicer vodja službe za načrtovanje in nadzor v GEN energiji, podjetju, ki naj bi jedrsko elektrarno gradilo. Žagar je bil pred tem direktor Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO). Ko je bilo v Sloveniji odločeno, da bo drugi blok jedrske elektrarne 1200-megavaten, se je leta 2020 in 2021 med pokrovitelji njegove vsakoletne konference prvič pojavil ruski Rosatom. Takoj kot »platinasti« pokrovitelj. Kakor so sporočili iz društva, jim je Rosatom vsakič namenil 8000 evrov, kar naj bi bil zanemarljiv znesek, saj večino denarja, 80 odstotkov, zberejo s kotizacijami. Poleg njega je najvišjo denarno podporo, platinasto, prispeval tudi Westinghouse. A tudi politiki so že takrat dobili spodbude iz Rusije. Eden največjih oglaševalcev na televiziji stranke SDS Nova24 je bilo v tistih letih podjetje Belfry. Neskončni oglasi tega podjetja, namenjeni zgolj oglaševanju same družbe, so bili nenavadni predvsem zato, ker Belfry v Sloveniji sploh ne posluje. Zakaj torej oglaševati, če tisti, ki jih nagovarjaš, do tebe niti ne morejo? Zakaj utrjevati ime blagovne znamke, ki je na trgu ni? Belfry je sicer hišno podjetje gradbinca Strabag, delež ruskega kapitala v tej družbi pa znaša 27 odstotkov. Belfry sodeluje tudi z madžarsko energetsko družbo MVM, ki ima v lasti jedrsko elektrarno Paks – tam pa, kot smo že zapisali, ruski Rosatom gradi dva nova bloka.

Drži, da je Golob prejšnji teden sporočil, da bomo v Sloveniji odslej zaradi »spremenjenih okoliščin v svetu« razmišljali o gradnji 1600-megavatnega bloka, s čimer bi se krog mogočih ponudnikov razširil na pet. Vendar opisani primer kaže, da bi moral pri nas že dolgo goreti rdeči alarm. Tudi pri gradnji nuklearke se zelo očitno ponavlja scenarij TEŠ 6, to je scenarij, v katerem so vse najpomembnejše odločitve sprejete daleč od oči javnosti, ki je nazadnje postavljena pred izvršeno dejstvo. Vprašanje, ali v Sloveniji zgraditi novo jedrsko elektrarno, dejansko ni le ekološko vprašanje oziroma v prvi vrsti morda ni več ekološko vprašanje, je predvsem korupcijsko vprašanje. Ali smo sploh sposobni izpeljati tako velik projekt, kjer se vrednosti aneksov, napak ali dodatni zaslužki štejejo v milijardah evrov? Imamo dovolj strokovno neodvisnega znanja, da nam Rosatom ali Westinghouse ne bo prodal tudi kot žafran dragih cevi, ki jih sicer lahko vsak kupi v Bauhausu, če karikiramo? Ali lahko pri tako velikih kapitalskih interesih sploh trezno presodimo, da je jedrska elektrarna res v našem, skupnem interesu?

Vprašanje, ali v Sloveniji zgraditi novo jedrsko elektrarno, dejansko ni le ekološko vprašanje oziroma v prvi vrsti morda ni več ekološko vprašanje, je predvsem korupcijsko vprašanje.

Na tem področju nimamo dobrih izkušenj. Lahko se spomnimo neskončnih afer, povezanih z upravljanjem sklada za razgradnjo jedrske elektrarne. Tega so vedno vodili politični kadri, ki so sredstva za razgradnjo uporabljali za najrazličnejše namene. Recimo za prijateljske nakupe tveganih delnic. Leta 2011 je tedanja direktorica sklada Ksenija Žnideršič Planinc varne državne obveznice v vrednosti več milijonov zamenjala za tvegane delnice DZS in Dela prodaje. Leta 2017 je bila na sodišču sicer oproščena obtožbe o zlorabi položaja, toda šele lani so na ministrstvu za okolje na podlagi zahtev računskega sodišča spremenili zakonodajo s tega področja in poostrili nadzor nad upravljanjem sklada. »Za sprejetje novega zakonodajnega okvira za upravljanje sklada za razgradnjo in ravnanje z radioaktivnimi odpadki se dolga leta ni našla politična volja, zato smo zadovoljni, da je bil zakon leta 2022 vložen v obravnavo, z ustreznimi amandmaji še izboljšan in jeseni 2022 tudi sprejet,« priznavajo na ministrstvu.

Okoli že delujoče jedrske elektrarne se je v vseh teh letih spletla mreža interesov. Od nuklearke so interesno odvisni v lokalni skupnosti, to je v občini Krško, zato od te ne moremo pričakovati treznega premisleka. Od nje so odvisni jedrski strokovnjaki in politiki, ki so majhno slovensko energetiko razdelili na dva stebra, na GEN energijo in Holding Slovenske elektrarne, tudi zato, da si eni in drugi ne bi hodili v zelje. Pa čeprav je taka ureditev zaradi podvajanja služb, zaradi množice direktorjev, kot so izračunali že v vladi Boruta Pahorja leta 2008, za več deset milijonov evrov na leto dražja, kot bi bila drugačna ureditev. Od jedrske elektrarne pa so odvisni tudi različni svetovalci in lobisti. Računsko sodišče je leta 2019 v revizijskem poročilu o učinkovitosti strateškega načrtovanja dolgoročnega izkoriščanja jedrske energije med drugim ugotovilo, da je GEN energija od leta 2007 do 2016 s kršenjem pravil o javnem naročanju plačala kar 59 študij v zvezi z drugim blokom jedrske elektrarne; skupaj so stale več kot deset milijonov evrov (brez DDV). Če kdo misli, da so se iz tega v GEN energiji česa naučili, se moti: podjetje Consensus, ki je v lasti Darinke Pek Drapal, žene lobista Andreja Drapala, je pred letom dni, v času Janševe vlade, z GEN energijo sklenilo 1,7 milijona evrov vredno pogodbo za promocijo gradnje druge jedrske elektrarne – več o tem v okvirju.

Matjaž Valenčič, energetski strokovnjak in član Zveze ekoloških gibanj Slovenije, se zato sprašuje, zakaj pobude za gradnjo novega bloka jedrske elektrarne ne prihajajo iz elektrogospodarstva, ampak predvsem od jedrskih lobistov: »Naše izkušnje z nadzorom tega področja so slabe. Ko je organizacijama Focus in Umanotera uspelo z zahtevo po presoji vpliva na okolje pri podaljšanju obratovanja že delujoče nuklearke, smo celo v presoji teh vplivov lahko brali laži. Recimo to, da skladišče za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke že imamo, čeprav bo predvidoma operativno šele leta 2026.« Za novo jedrsko elektrarno danes recimo glasno lobira predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak. Gotovo ne zaradi interesov NLB, ampak očitno v imenu Westinghousa, Brodnjak je namreč predsednik ameriške gospodarske zbornice. Generalna sekretarka Gospodarske zbornice Slovenije Vesna Nahtigal pa je aprila v intervjuju za Delo prostodušno dejala, da bi morali ljudi iz odločanja izključiti: »Menim tudi, da bi morala odločitev o drugem bloku krške nuklearke sprejeti vlada, ne pa, da gre s tem vprašanjem na referendum.«

Ali smo v Sloveniji sposobni izpeljati tako velik projekt, kjer se vrednost aneksov, napak ali dodatni zaslužki štejejo v milijardah evrov?

Zadnja jedrska elektrarna, ki je bila uspešno končana v Evropi, je bila 1600-megavatna elektrarna Olkiluoto 3 na Finskem. V električno omrežje so jo priklopili s precejšnjo zamudo 13 let šele letos aprila; tudi končna cena se je v tem času zvišala s treh milijard evrov na 11. Zadnji mesec se zlasti med zagovorniki jedrske energije širi novica, da so cene električne energije na Finskem strmoglavile, potem ko so elektrarno priključili v omrežje. To naj bi bil ultimativni dokaz, da je jedrska energija dobra in koristna za nas. Toda Rauli Partanen, eden najpomembnejših finskih strokovnjakov in publicistov, s katerim smo govorili tudi o tem, pravi, da so razlogi za nizko ceno energije na Finskem le deloma povezani z zagonom jedrske elektrarne Olkiluoto: »Eden glavnih razlogov je visoka raven gladine rek, zaradi česar hidroelektrarne delujejo s polno zmogljivostjo pri nizkih cenah. Poleg tega smo na Finskem v omrežje priključili veliko novih vetrnih elektrarn. In končno: ljudje z elektriko varčujejo zaradi razmeroma dragih eno- do dveletnih pogodb, ki so jih sklenili zadnjo zimo.« Skratka, k nizkim cenam prav toliko kot jedrska elektrarna prispevajo tudi nove vetrne elektrarne in hidroelektrarne.

Partanen je sicer zagovornik jedrske energije in jo svetuje tudi Sloveniji, da ne bo nesporazuma. A pri tem opozarja, da je ključen prav nadzor: »Stroške jedrske energije določajo stroški financiranja takšnih projektov, zaradi česar je nujno, da pri tem sodeluje država. Ker se bo z opuščanjem fosilnih goriv zelo povečalo povpraševanje po električni energiji, zlasti po vodiku, me ne bi tako skrbelo, če se boste odločili za prevelik reaktor. To po mojem ni najpomembnejše vprašanje. Pomembneje je zmanjšati tveganja, ki nastajajo pri takšnih projektih, in pri tem ne mislim le na ekologijo. Sam bi vam na podlagi naših izkušenj priporočal, da se odločite za že preverjen projekt, torej za tip nuklearke, ki je že bila zgrajena. In na podlagi finskih izkušenj bi morda raje priporočal več nemara manjših enot na lokaciji, če je to mogoče. Ključen pri tem je seveda dober nadzor. Za tega pa ni čarobnega recepta.«

Na Finskem smo se pogovarjali tudi z vodjo zelenih v tamkajšnjem parlamentu Attejem Harjannejem. Finski zeleni so bili namreč ključni pri odločitvi države za naložbe v jedrske elektrarne. V zadnjih desetih letih so tudi korenito spremenili mnenje in se iz nasprotnikov jedrske energije prelevili v zagovornike. Harjanne pravi, da je bil to dolgotrajen proces: »Bili smo pragmatični. Nekoč je bila dilema, ali veter ali jedrska tehnologija. Zdaj zagovarjamo oboje. Sredstva smo tako rekoč podredili cilju, to pa je podnebno čista energija.« Slaba stran jedrske energije po njegovem mnenju niso ekološka vprašanja v ožjem pomenu besede, ampak so to visoki stroški in velika tveganja, ki nastajajo pri takšnih projektih: »Ta tveganja je sicer mogoče nadzorovati, a je to odvisno od lokalne kulture. Na Finskem je recimo zavest o korupciji izredno visoka. Ljudje tudi zelo zaupajo državnim institucijam, te pa dobro delujejo. Pri gradnji jedrske elektrarne Olkiluoto je pomembno vlogo igrala Agencija za jedrsko varnost, ki smo jo umestili pod ministrstvo za zdravje in socialne zadeve, torej proč od neposrednih interesov. Zelo močno nadzorno vlogo so igrale še lokalne skupnosti, zato so bila energetska podjetja res pazljiva in transparentna.«

Zakaj pobude za gradnjo novega bloka jedrske elektrarne ne prihajajo iz elektrogospodarstva, ampak predvsem od jedrskih lobistov?

V Sloveniji, žal, takšnih izkušenj in dobre prakse na tem področju nimamo. TEŠ 6 je seveda primer projekta, ki ga je ozka skupina ljudi na koruptiven način speljala mimo javnosti. Na podlagi te izkušnje je vlada leta 2018 pri naslednjem velikem, več kot milijardo evrov vrednem projektu gradnje drugega tira uvedla civilni nadzor. Tega opravlja Projektni svet za civilni nadzor nad izvajanjem projekta gradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper. Član te skupine, geograf in demograf Damir Josipovič, sicer višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za narodnostna vprašanja, pravi, da bi civilni nadzor pri projektu gradnje druge jedrske elektrarne potrebovali čim prej: »Pri gradnji nuklearke čim prej potrebujemo civilni nadzor. Ekipa mora biti dovolj široka, sestavljena iz neodvisnih strokovnjakov različnih strok, od humanistov do naravoslovcev, ki niso interesno vpeti v projekt. V njem bi morali sedeti tudi ekologi in nekaj predstavnikov organizacij, ki recimo projektu nasprotujejo.«

Izkušnje s civilnim nadzorom pri gradnji drugega tira naj bi bile dobre, saj se menda iz dneva v dan potrjuje nujnost takšnega nadzora: »Zlasti z ministrstva za infrastrukturo v navezi z upravo 2TDK še kar naprej ovirajo naše delo. Najbolj se bojijo naših poročil. Ta so zelo dobro skrili na spletni strani MZI. Ko skličemo tiskovno konferenco, jo poskušajo organizirati ob najbolj nemogočih urah ali dneh. Ugotavljamo tudi, da ministrstvo kot vmesni člen med projektnim svetom in vlado še naprej izigrava postopkovna pravila: četudi smo se dogovorili, da drugo novelacijo investicijskega programa od družbe 2TDK kot osnutek dobimo mi, preden gre v potrjevanje v vlado, so novi program zdaj poslali mimo nas neposredno vladi, čeprav smo na sejah že izrazili tehtne pripombe, ki niso bile upoštevane. Skratka, na podlagi teh vsakodnevnih izkušenj lahko povem, da bo pri gradnji drugega bloka nuklearke še huje: če ne bo kakovostnega in neodvisnega nadzora, si bodo odločevalci sami nastavili nadzorne odbore, in če bo treba, bodo ustvarili tudi kakšno civilno iniciativo. Civilni nadzor pri gradnji drugega bloka je torej absolutno nujen, ali bo zalegel, pa je drugo vprašanje, vse je odvisno od znanja in neodvisnosti njegovega članstva.«

Vladimir Šega, predsednik sveta delavcev v Dravskih elektrarnah, podpira gradnjo nove jedrske elektrarne. »Dejstvo je, da sistema ni moč sestaviti brez močnega stabilnega vira. Da bi imeli stabilen in zanesljiv sistem, ki bi temeljil (le) na soncu in vetru, je utopija,« pravi, a tudi njega skrbijo predinvesticijske lobistične navezave, ki so očitne. »Vsekakor bi bila dobrodošla kolikor toliko neodvisna civilna nadzorna ekipa. Zavedati se je treba, da nadzorniki in poslovodstva izhajajo iz istega kadrovskega bazena – kot vemo, pa vrana vrani ne izkljuje oči. Glede na to, da so iz državnega gospodarstva ponovno izrinili predstavnike zaposlenih, je več kot očitno, da imajo nekaj za bregom,« meni. Zdi se mu recimo nerazumljivo, zakaj odločevalci vztrajajo pri konvencionalni zasnovi jedrske elektrarne, za katero je zaradi kompleksnosti in unikatnosti potrebnih precej časa in sredstev. »Zgledi – Finska – niso ravno spodbudni. O alternativah, kot so mali modularni reaktorji z močjo do 300 MW, pa se sploh ne govori. Imamo kar nekaj energetskih lokacij, kjer bi lahko namestili več takšnih elektrarn, s katerimi bi manj obremenjevali omrežje in tako zagotavljali tudi večjo zanesljivost.«

Ko je vlada Mira Cerarja tik pred koncem maja 2018 privolila v civilni nadzor pri gradnji drugega tira, je hkrati obljubila, da bo to nova praksa pri vseh večjih projektih. Vendar se to pozneje ni zgodilo. V zvezi z jedrsko elektrarno že leta spremljamo boje nekaterih nevladnih organizacij za transparentnost projekta: a do ključnih dokumentov ne morejo, češ da gre za poslovne skrivnosti. Pri odločanju o gradnji druge jedrske elektrarne bi zato civilni nadzor nad projektom potrebovali že včeraj. Ko zdaj jedrski odločevalci namesto spodbujanja transparentnosti mečejo milijone lobistom in vplivnežem v upanju, da si bodo tako podredili javnost, to kaže, da se iz primera TEŠ 6 niso prav nič naučili.

POVEZANI ČLANKI:

• Propagiranje JEK2 je donosno
• Žeja po energiji / Pri velikih investicijah ni ideoloških razlik