Prvaka sodnih postopkov

V Sloveniji sta le dva res prava politična »prvaka« v najosnovnejšem pomenu te besede. Eden je politik z najdaljšim stažem, predsednik največje in najbogatejše stranke, poslanec že 33 let in trikratni predsednik vlade Janez Janša. Drugi je politik, ki v skoraj dve desetletji trajajoči politični karieri ne kot posameznik in ne s stranko ali listo ne na lokalni ne na državni ravni še ni bil poražen na volitvah; to je župan glavnega mesta Zoran Janković. Daleč pred vsemi pa sta tudi po številu kazenskih postopkov, torej sojenj za domnevna kazniva dejanja, ki naj bi jih bila z zlorabo položaja, korupcijo ali kakim drugim oškodovanjem javnih sredstev storila pri svojem delu. Čeprav ju druži to, da vsi ti postopki v ničemer ne ovirajo njunega političnega uspeha, so med njima v tem pogledu tudi velike razlike.

Začnimo z Janšo, ki je bil eden izmed obtoženih v najzloglasnejšem korupcijskem sodnem postopku doslej, v zadevi Patria. Šlo je za orožarski posel z osemkolesniki, v katerem naj bi si bilo več posameznikov, med njimi tudi Janša, ki je bil takrat predsednik vlade, razdelilo provizije, v bistvu podkupnine. Sojenja so bolj ali manj uspešno potekala na Finskem (od koder je bil izbrani proizvajalec orožja, ki je podkupoval), v Avstriji in pri nas. Drugače kot v tujini se je sodni postopek pri nas vlekel nerazumno dolgo. Vmes so bili Janša, Tone Krkovič in Ivan Črnkovič tudi že pravnomočno obsojeni na zaporne kazni, sodbo je potrdilo celo vrhovno sodišče, potem pa jo je iz postopkovnih razlogov in ne vsebinskih razveljavilo ustavno sodišče. Za ponovitev dolgoletnega sojenja je preostalo le še nekaj tednov časa in zadeva je zastarala.

Pred kazenskim sodiščem je v povprečju obsojenih devet obtoženih od desetih. Zoran Janković občutno kvari to visoko tožilsko povprečje.

Sojenje v zadevi Patria je trajalo več kot tri leta in zadeva se ni končala z razsodbo, pač pa z zastaranjem. Janša ima odprto še eno zadevo, ki se prav tako nerazumno vleče. Gre za zadevo Trenta, v kateri naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno pred 18 leti s preprodajo nepremičnin po previsokih cenah. Po več kot leto in pol trajajočem ugovornem postopku zoper obtožnico, za katerega se je odločila obramba, je obtožnica sicer marca lani postala pravnomočna, a se sojenje v resnici še ni začelo, saj Janševa obramba na čelu s Francijem Matozom poskuša izločiti čim več dokazov. Po neuradnih podatkih so bili njeni predlogi za izločitev na prvi stopnji zavrnjeni, a se je na odločitev pritožila in zdaj o tem odloča višje sodišče.

Gospodar zastaralnih rokov

Tudi to zadevo, kot vse druge, je mogoče od zunaj videti kot pravo učno uro premetene rabe procesnih pravic v kazenskih postopkih z namenom zavlačevanja. Preveč različnih palic je Janševa obramba vtaknila v pravosodno kolesje, da bi lahko našteli vse. Poglejmo pa najočitnejše. Zahteva po izločitvi sodnih izvedencev v sodni preiskavi recimo postopek ne glede na upravičenost zahteve zaradi odločanja o njej podaljša za nekaj mesecev. Predlaganje dokazov v sodni preiskavi ter po zavrnitvi dokaznega predloga obvezna pritožba in s tem senatno odločanje postopek vsakič podaljšajo za dodatnih nekaj mesecev. Sledi ugovor zoper obtožnico. V tem primeru se mora sestati poseben sodni senat, ki preverja, ali obtožnica izpolnjuje bistvene pogoje, da je torej sum kaznivega dejanja dovolj konkretiziran, dokazi dovolj nedvoumni. Sojenje zastane vsaj za več mesecev, še preden se sploh začne. Da pa niti to odločanje ne bi potekalo prehitro, sledijo zahteve po izločitvi članov sodnega senata, ki odloča o ugovoru zoper obtožnico. Predsednik sodišča mora odločati o upravičenosti zahtev, odločanje senata se vsakič prekine vsaj za nekaj tednov.

To vse so poteze, ki preprečujejo, da bi se sojenje sploh začelo. To se namreč lahko začne šele, ko obtožnica postane pravnomočna. Temu pa spet sledijo zahteve po izločitvi, recimo sodnikov porotnikov. Glavna obravnava se prekine za nekaj tednov, da poklicni, sodeči sodnik odloči o upravičenosti zahteve zoper enega ali oba laična sodnika porotnika in določi datum za nadaljevanje sojenja. Zahteva po porotnem sojenju zaradi zagotavljanja nujne prisotnosti dodatnih dveh ljudi (sodnikov porotnikov) na sodišču dodatno oteži razpisovanje narokov in sojenje poteka počasneje. Zavračanje sojenja v nenavzočnosti pomeni nujno zagotavljanje obtoženčeve prisotnosti, to pa dodatno oteži razpisovanje narokov. To je še dodatno oteženo, če se obdolženi ali njegov odvetnik pogosto ne moreta udeležiti razpisanih narokov zaradi takšnih in drugačnih službenih obveznosti. Razpiše se nov narok, sojenje pa se zaradi tega prekine za nekaj tednov ali mesecev.

Ne, nismo pozabili zahtev po izločitvi sodečega sodnika oziroma predsednika sodnega senata. Takšna zahteva glavno obravnavo prekine za nekaj tednov, ko predsednik sodišča odloča o zahtevi po izločitvi sodečega sodnika. Lahko pa tudi za precej dlje. To se zgodi, ko obramba hkrati vloži tudi zahtevo po izločitvi predsednika sodišča, ki odloča o zahtevi po izločitvi sodečega sodnika. Glavna obravnava se prekine za več tednov, po navadi več mesecev, saj o izločitvi predsednika sodišča lahko odloča le plenarna seja vseh sodnikov, pri čemer je pogosto težko zagotoviti potrebni kvorum. Petnajst dni poteče že zgolj zato, ker mora biti takšna seja sklicana toliko prej. Gre za metodo zavlačevanja, ki jo je pravzaprav iznašel in izpopolnil prav Franci Matoz. Uporabna pa je ob vsakokratni zahtevi po izločitvi sodečega sodnika.

Če na opisani način obrambi ne uspe priti do sodnika, ki bi ji bil po volji, sledi zahteva po prenosu pristojnosti sojenja na drugo sodišče. Glavna obravnava se v tem primeru prekine za nekaj tednov ali mesecev. Če se prenos pristojnosti dejansko opravi, sojenje zastane za dodatnih nekaj mesecev ali celo let, saj se na drugem sodišču začne povsem od začetka – sodnik dobi v roke zadevo, ki je ne pozna in jo mora najprej sploh preučiti. Še vedno smo na točki, ko se sojenje dejansko sploh še ni začelo, čeprav formalni začetek sodnega postopka pomeni pravnomočnost obtožnice. Ko pa se čisto zares začne, se dodatno upočasni zaradi neprevzemanja sodne pošte. Obtoženčev prevzem sodnega pisanja je namreč pogosto nujni pogoj za razpis naslednjega naroka. Razlogi za težave sodišča pri vročanju svojih pisanj pa so lahko različni – premajhen naslovnikov poštni nabiralnik, dopust, službene obveznosti, nezmožnost vročevalca, da najde naslovnika pisanja.

Če se sojenje na prvi stopnji konča z obsodilno sodbo, sledi pritožba zoper razsodbo in pridobljeni čas se pogosto šteje v letih, sploh če višji sodniki zadevo vrnejo v ponovno sojenje. Čisto na koncu pa vedno sledi še zahteva za varstvo zakonitosti – izredno pravno sredstvo, nekakšna pritožba zoper pravnomočno sodbo. Če je uspešna, se tudi v tem primeru sojenje začne znova. Treba je poudariti, da so v vseh postopkih, tudi v ponovljenih, vse naštete metode zavlačevanja spet uporabne. Vsaj tako kažejo izkušnje iz zadev Trenta in Patria.

Prav posebna metoda vnašanja kaosa v kazenski postopek in s tem seveda zavlačevanja pa so strankarski sodniki porotniki. Vsaj v Celju, kjer je potekalo neko drugo kazensko sojenje zoper Janšo – zaradi razžalitve dveh novinark – je očitno med laičnimi sodniki, torej sodniki porotniki, več takih s člansko izkaznico SDS. V zadevah, kjer so obtoženi iz vrst SDS ali njihovi somišljeniki, je treba te sodnike zamenjati, s tem pa se začetek sojenja odloži za vsaj nekaj tednov. V tej zadevi pa se je celo zgodilo, da je bil Janša na prvi stopnji sicer obsojen, a je bila potem zadeva pred višjim sodiščem razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje paradoksalno prav zaradi sodnice porotnice, članice SDS. Nadomestna sodnica je bila namreč imenovana nepravilno. Na ponovljenem sojenju sta bila najprej kar oba sodnika porotnika člana SDS.

Gre za edino zadevo zoper Janšo doslej, ki se ni končala z zastaranjem. Čeprav bi se lahko. Obrambi je zadevo uspelo zavleči do točke, ko je bila razsodba na višjem sodišču mogoča le še dan pred zastaranjem. Janše tiste dni sodišče ni moglo izslediti niti z detektivom, potuhniti bi se bil moral le še za en sam dodaten dan in zadeva bi zastarala. Tudi višje sodišče je že predlagalo sklep o zastaranju, a se je obtoženi odločil sodišču in javnosti jasno pokazati, da ima svoje sodne postopke pod nadzorom le on in nihče drug, sploh pa ne sodišče. Na sodišče ga (tudi) tisti dan ni bilo, a je prek odvetnika sporočil, da je bil o vsem pravilno obveščen in da se strinja, da sodišče opravi glavno obravnavo v njegovi odsotnosti. Sodišču je s tem omogočil, da ga (ponovno) obsodi, a je Matoz takoj napovedal pritožbo na vrhovno sodišče in vprašanje ostaja, ali bo morda to nazadnje prva dejanska pravnomočna obsodba Janše pred kazenskim sodiščem ali ne.

Gospodar oprostilnih sodb

Enako, če ne še bolj samozavesten je pred sodiščem ljubljanski župan Zoran Janković, ki je pred leti dejal, da ga »niti slučajno ne skrbi, da bi moral v zapor«. Njegovo samozavest kaže tudi izjava – česa takšnega Janša ni nikoli izrekel in je celo poslansko funkcijo opravljal iz zapora – da bo v trenutku, ko bo »pravnomočno obsojen, odstopil s funkcije«. Zoper njega je v zadnjem desetletju in pol potekalo sojenje v kar šestih zadevah, od teh le ena še ni pravnomočna, ena pa je odprta.

Skupaj je zoper njega potekalo osem kazenskih postopkov. Dve zadevi sta bili še iz časa, ko je opravljal delo predsednika uprave Mercatorja, preostalih šest je iz časa županovanja glavnemu mestu, poleg tega je bil kot osumljenec zaslišan še v petih zadevah, a potem kazenski postopek ni bil uveden. Gre za različna dejanja, katerih rdeča nit naj bi bila zloraba položaja in s tem pridobitev takšne ali drugačne protipravne koristi zase ali za koga drugega. Razen dveh zadev iz časa vodenja Mercatorja, ki sta kako leto ali dve starejši, je Janković vsa domnevna kazniva dejanja storil v zadnjih 17 letih. V tem času so bile torej tako rekoč vse zadeve že tudi pravnomočno zaključene, to pomeni, da je bilo o njih razsojeno na prvi in drugi stopnji in da je vrhovno sodišče zavrnilo izredna pravna sredstva ali pa je bila pravnomočnost sodb kljub uporabi teh sredstev potrjena. Zadeve zoper Jankovića torej tečejo povsem drugače kot zoper Janšo. Čeprav gre v teh primerih tudi sicer za zahtevne dokazne postopke, ti tečejo dokaj hitro in gladko, Janković se sprotno odziva na pozive sodišča in se udeležuje obravnav.

Kar se Janše tiče, glavni domnevni kaznivi dejanji izhajata iz leta 2005, ko je bil prvič predsednik vlade. Osemnajst let kasneje se je ena že končala z zastaranjem, druga pa je na dobri poti k takšnemu koncu. Očitno je, da se prvaka stvari lotevata različno. Eden teži k zastaranju, drugi k oprostilnim sodbam. Janez Janša je fenomen v smislu, da sodišču nikakor ne uspe postopkov zoper njega izpeljati v predpisanih (zastaralnih) rokih, pri Jankoviću pa je viden povsem drugačen, nič manj izstopajoč fenomen. Njegov izkupiček sodb številnih kazenskih sodnih postopkov je pravzaprav statistična anomalija.

Janez Janša je bil doslej pravnomočno kazensko obsojen le v primeru, ko je to sodišču »dovolil« sam.

Res imajo bogati in vplivni precej večje možnosti, da v kazenskem postopku dosežejo zase ugoden izid, to je v prvi vrsti predvsem oprostilna sodba ali ustavitev postopka. A statistika v tem primeru ne laže in že dolga leta kaže okoli 90-odstotno stopnjo obsodilnosti v kazenskih zadevah. To pomeni, da je devet pravnomočno obtoženih od desetih po opravljenem sojenju spoznanih za krive in obsojenih. Glavni razlog za to ni kaka pretirana represivnost sodnega sistema, pač pa dejstvo, da morajo za pravnomočnost obtožnice zbrani dokazi, ki jih redno preverja sodišče, potrjevati utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če hoče torej tožilstvo zoper nekoga vložiti obtožnico, mora dobiti od sodišča odobritev, da je verjetnost kaznivega dejanja res velika.

In zoper Jankovića je bilo vloženih šest pravnomočnih obtožnic, a je bil potem na sojenju (če ne štejemo ene še odprte zadeve) vedno oproščen. Tožilstvu torej v povprečju uspe doseči obsodilno sodbo v devetih primerih od desetih, pri ljubljanskem županu pa mu je ni doslej uspelo niti v enem od petih. Statistična verjetnost za kaj takega je sicer tako rekoč nična, a Jankoviću to uspeva. Glede na občuten odmik od povprečja bi lahko postavili vsaj dve povsem legitimni vprašanji. Ali sodišče zoper Jankovića dovoljuje obtožnice, v katerih dejansko ni dovolj dobro izkazan sum, da je storil kaznivo dejanje? Se želi s tem izogniti očitku o pristranskosti? Ali pa je ta sum izkazan v zadostnem obsegu, pa potem na sojenju sodišče odloča drugače kot sicer, ko izreka obsodilne sodbe na podlagi 90 odstotkov vloženih obtožnic?

Lahko bi še rekli, da gre obema političnima prvakoma sodstvo včasih tudi sicer na roko. Ko je Janez Janša v zadevi Trenta predlagal prenos krajevne pristojnosti in s tem sojenja na drugo sodišče – ker naj bi bilo ljubljansko preveč okuženo in pristransko, saj je tam potekalo tudi sojenje v zadevi Patria – so mu sodniki ugodili in zadevo zdaj obravnava sodišče v Celju. Pri Jankoviću pa je prenos krajevne pristojnosti v kar treh zadevah predlagalo tožilstvo, ker je menilo, da so »podane okoliščine, ki otežujejo sojenje na območju sodne pristojnosti okrožnega sodišča v Ljubljani in utegnejo vplivati na videz nepristranskosti odločanja okrožnega sodišča v Ljubljani«, ker je obdolženi kot dolgoletni župan Ljubljane »močno vpet v lokalno okolje. Zoper obdolženega se vodijo kazenski postopki, ki se nanašajo pretežno na njegovo delovanje v okviru županske funkcije. To ima za posledico, da so kazenski postopki zoper obdolženca in z njimi povezano dogajanje v lokalnem okolju vzbudili in vzbujajo veliko pozornost in pričakovanja javnosti.« A pri tem tožilstvo ni bilo uslišano in vsi postopki so za Jankovića uspešno tekli in še naprej tečejo pred ljubljanskim sodiščem.

Dejstvo je: oba politična prvaka kljubujeta splošnim zakonitostim kazenskega postopka in sta tudi v tem pogledu »prvaka«.