Bermudski trikotnik žalosti

Razvpito podjetje OceanGate je za mastno plačilo ponujalo turistične odprave z eksperimentalnimi podmornicami, ki so pogruntavščina soustanovitelja podjetja, zdaj pokojnega Stocktona Rusha. Ta je bil dedič naftnega imperija in neustavljiv pustolovec, ki je – ko so njegove astronavtske ambicije splavale po vodi – začel raziskovati morske globine.

Ustanovil je podjetje, ki ga je videl kot »oceanski SpaceX«: Elon Musk je bogatašem omogočil turistična potovanja v vesolje, Rush pa jim je ponujal nevarne globokomorske ekskurzije. Za 250 tisoč ameriških dolarjev so si lahko denimo privoščili razgledovanje po zarjavelih ostankih Titanika, za kar so se prejšnji teden nespametno odločili francoski raziskovalec Paul-Henri Nargeolet, britanski milijarder in pustolovec Hamish Harding in pakistanski poslovnež Shahzada Dawood, ki je na tvegano odpravo odšel skupaj z 19-letnim sinom Sulemanom. Vodil jo je sam Stockton Rush. Površna inženirska zasnova podmornice, na katero je stroka Rusha nenehno opozarjala, je vodila v neizogibno implozijo plovila, ki je dobre tri kilometre pod morsko gladino v trenutku ubila vseh pet potnikov.

Novice o izgubljeni podmornici, imenovani Titan, so v hipu preplavile medijsko krajino. Klavstrofobično, le slabih sedem metrov dolgo plovilo je stik s površjem izgubilo že manj kot dve uri po začetku odprave, to pa je sprožilo gromozansko in skorajda nemogočo iskalno akcijo, ki jo je spremljal tako rekoč ves svet. Ker bi lahko omejena količina kisika posadko pri življenju hipotetično ohranjala le 96 ur, smo v živo spremljali postopno umiranje upanja. A pravzaprav je bil celoten iskalni in medijski angažma popolnoma zaman: zdaj je znano, da je silen pritisk podmornico kot pločevinko zmečkal že takrat, ko je izginila z radarjev.

Številni kritiki opozarjajo na pristranskost svetovnih medijev, ki so o pogrešanih milijarderjih poročali veliko dejavneje kot o tragičnem dogajanju s sirskimi, pakistanskimi in egipčanskimi begunci, ki so le nekaj dni pred izginotjem podmornice Titan utonili v grškem morju. Od več kot 750 beguncev na ribiški ladji, ki so bili v iskanju boljšega življenja namenjeni v Italijo, jih je v pretresljivi nesreči preživelo manj kot sto. Zakaj smo toliko pozornosti namenili pustolovskim bogatašem, ki so se na tvegano pot odpravili prostovoljno in zanjo odšteli ogromno vsoto, pretresljivo vest o množični utopitvi migrantov v Sredozemskem morju – ti so bežali zaradi nečloveških življenjskih razmer doma – pa smo tako rekoč prezrli? »Vidimo, kako so nekatera življenja cenjena in druga ne,« je v intervjuju za New York Times povedala direktorica nevladne organizacije Human Rights Watch in dodala: »Ob tem se ne moremo izogniti pogovorom o rasizmu in ksenofobiji.«

Usoda, ki je v globočinah Atlantika doletela premožne pustolovce, je seveda grozljiva in takšne smrti priseben človek ne bi privoščil nikomur. A v času, ko je satirično norčevanje iz razkošnega življenja petičnežev postalo eden najbolj priljubljenih popkulturnih trendov, so bili neizogibni spletni memi o nesrečni podmornici Titan, ki so se po družabnih omrežjih v hipu razširili kot požar. Podvodna nesreča je bila povod za nebrzdano duhovičenje. Celotno dogajanje je malce spominjalo na Trikotnik žalosti, najnovejši film švedskega satirika Rubena Östlunda, v katerem se luksuzno križarjenje prelevi v ne prav luksuzen brodolom. Zdaj si lahko predstavljamo, kako bi bil film videti, če bi ga namesto Östlunda režiral James Cameron, komercialno najuspešnejši režiser vseh časov, ki je med drugim ustvaril tudi film Titanik (1997) in je razvpito obseden z raziskovanjem morskega dna. Cameron je o nesreči podmornice tudi javno spregovoril. »No, pa smo spet tam. In to na istem mestu. Zdaj ena razbitina leži zraven druge, in sicer iz istega prekletega razloga,« je rekel.