Jera Ivanc / Prevajalka, dramatičarka in dramaturginja, ki si prizadeva izboljšati položaj dramskih pisateljic in pisateljev

V zadnjem letu je navdušila z dramskima besediloma za predstavi Ptičja ΦΑΡΜΑ. Utopija po Aristofanu v koprodukciji SSG Trst in Gledališča Koper ter #punceinpolpunce v Mali Drami, pa tudi z libretom za družinski muzikal Kresna noč v koprodukciji Slovenskega komornega gledališča in Cankarjevega doma. To ne preseneča, saj je ustvarjalka z bogatim gledališkim in prevajalskim opusom. In predvsem z ogromno mero ljubezni do antične kulture, za katero pa pravi, da jo je treba vedno gledati s kritično distanco.

Čeprav ji je bilo gledališče položeno v zibelko – leta 1975 se je rodila igralcu Branetu Ivancu ter gledališki režiserki, scenografki in arhitektki Meti Hočevar –, se je odločila za študij grškega in latinskega jezika s književnostjo na oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Morda tudi zato, ker jima je z bratom Jako, ki je danes gledališki režiser, stara mama v otroštvu prebirala Stare grške bajke Eduarda Petiške, ob katerih je doživela prvi stik z mitološkimi zgodbami in bogovi in se nad njimi popolnoma navdušila.

Spominja se profesorjev in profesoric, ki so bili neskončno zaljubljeni v klasično filologijo in svoje delo. S podobnim žarom je takrat skupaj z Andrejo Inkret, prav tako študentko filologije, ustanovila gledališko skupino Theatron. Igrala je in režirala, predvsem pa je začela prevajati dramatiko in leta 2008 diplomirala s prevodom Senekove Medeje. Njen dramski prvenec pa je bil Perzej. Predstava za otroke in mladino, ki jo je leta 2003 v Lutkovnem gledališču Ljubljana režiral njen brat, je naletela na odlične odzive. Še vedno se spomni, kako sta čudenje in navdušenje nad gledališčem in mitologijo tedaj kar bruhnili iz nje.

Delala je predvsem kot prevajalka in avtorica dramskih besedil, pa tudi kot dramaturginja in avtorica pesmi. Na Malem odru SNG Drama Ljubljana je v treh sezonah med letoma 2009 in 2012 izpeljala Replike iz antike, cikel bralnih uprizoritev svežih prevodov grške in rimske dramatike, in skoraj v istem obdobju je bila tudi umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Posebej rada se spominja komedije Prevare v Mestnem gledališču ljubljanskem, absolutne zmagovalke Festivala dnevi komedije 2015. Ali pa zbirke dvojezičnih prevodov klasikov, ki jo je pri Celjski Mohorjevi družbi zasnovala in souredila z Davidom Movrinom in iz katere sta dva prevoda prejela tudi Sovretovo nagrado.

Sčasoma se je vrnila na pot svobodne ustvarjalke. Predvsem zato, ker je postala mati in spoznala, da je imeti službo in otroka in zraven še ustvarjati praktično nemogoče. Zdi pa se ji, da se danes večina mladih niti noče odločiti za to pot, ker se jim zdi preveč strašna in tvegana. »Kot samozaposleni v kulturi nimaš nobene moči, sploh če si ženska in za povrh vsega še dramatičarka. In zdi se mi, da bi morali temu statusu z različnimi mehanizmi nekako povrniti moč in svobodo. A smo še daleč od tega.«

Opozori tudi na mačehovski odnos do otroške in mladinske dramatike, za katero meni, da je v našem gledališkem prostoru zapostavljena. In širši problem odnosa do dramatike nasploh. »Zdaj je ogromno mladih, ki pišejo in imajo več možnosti, odnos do besedil pa je še slabši,« pravi. »Dramska besedila in njihove avtorje jemljejo vedno manj resno in ob naslovu predstave se pogosto navaja samo ime režiserja ali režiserke.« Zdaj to poskuša spremeniti z udejstvovanjem pri Združenju dramskih umetnikov Slovenije, kjer z okroglimi mizami in izobraževanji poskušajo izboljšati ustvarjalne in delovne razmere dramskih pisateljic in pisateljev. Bistveno se ji zdi tudi združevanje z gledališkimi kritiki. »Prostor za kritiko se krči, zlasti za gledališko kritiko, znotraj tega pa kritike dramskih besedil tako rekoč ni,« pravi. »Več kritike, prosim!«

Pisanje je hkrati mučno in izredno zadovoljujoče delo. »Ko ti steče, se ti včasih res zazdi, da si enthea, od boga navdahnjena. Ko kar vre iz tebe in sploh ne veš, od kod je prišlo. To je najboljši del pisanja.« Pri prevajanju in tudi pri pisanju so ji najljubši začetki, ko je list še nepopisan in komaj čaka, kaj novega o besedilu in o sebi bo odkrila v ustvarjalnem procesu. In pa konci, ko samo še pili, gnete in oblikuje. Vse tisto vmes pa je pogosto dolgotrajno in težaško delo. »Pri pisanju je še vedno tako, kot bi se prvič usedla, nikoli ne vem, ali mi bo uspelo.«

Prizadeva si tudi za vrnitev klasične vzgoje v osnovne šole in trenutno na Osnovni šoli Ketteja in Murna v Ljubljani vodi krožek za otroke Antične zgodbe. »Zdi se mi, da so ravno ta otroška leta čas, ko otrok potrebuje stik z neko transcendenco, razmišljanjem, da obstaja še nekaj več. In našim najmlajšim je treba zasejati seme dvoma, spraševanja, čudenja, predvsem pa postaviti temelje zavedanju, kako odgovorno je biti človek.«