TV komentar / Teta iz Avstrije

Po janšističnem izbrisu družbeno malce presežnih oddaj in novinarjev na RTV Slovenija je v tej državi res malo, zelo malo televizijskega programa, v katerem bi lahko prisluhnili resnim razmišljevalcem – naj uporabimo to besedo, ker je beseda intelektualec prevzetna in neprijetna. A tega drugje kot na TV Slovenija preprosto ni, razen ko kakšnega povabijo, da se izreče o aktualnih, običajno strogo političnih dogodkih. Nekaj malega se je iz tedna v teden izmuznilo SDS-vrhuški na TV skozi kulturni program. A so vedno izvedeli in zato na koncu tudi kazensko odpustili urednico kulturnega programa Zemiro A. Pečovnik.

Zato smo vsakič znova tako veseli, ko dobi novinarka in nekdanja urednica TV Slovenija Ksenija Horvat termin v nedeljski oddaji TV Slovenija Intervju. Že davno je sicer na oddajo, ki jo je zasnovala sama, legla temna senca njenega sovoditelja Jožeta Možine, pokvaril je vse, pa vendar je Ksenija Horvat tako drugačna, da isti scenski postavitvi navkljub nimamo nikoli občutka, da gre za isto oddajo.

Preteklo nedeljo je Ksenija Horvat gostila dr. Jano Javornik, profesorico na univerzi v Leedsu, ki ob tem deluje tudi na dveh univerzah v Stockholmu in Utrechtu, med letoma 2019 in 2021 pa je bila generalna direktorica za visoko šolstvo na nekdanjem ministrstvu za šolstvo. Jana Javornik se v javnosti rada in pogosto oglaša, je aktivna uporabnica novih poti komuniciranja, njene javne intervencije pa so pogosto sveže, saj širi vednost o tem, kako se živi in tudi razmišlja v bolj razvitih državah. Da, pogosto razbija tabuje in samozaverovanost tega malega vsevednega in vseznalega naroda. In tudi tokrat nas je presenetila z nekaterimi izjemnimi mnenji, na primer s tem, da je opisala slovensko intelektualno elito in njen zdaj že pregovorni molk ob družbenem dogajanju. Njen stavek »Eksistenčni strah, ki preveva slovensko intelektualno elito, je parazirajoč!« bi morali študenti nabiti nad vrata vseh slovenskih fakultet.

A žal tega navdušenja ne moremo razširiti na ves pogovor. Žal Jana Javornik ni delovala kot prijetna sogovornica. Marsikatera slovenska družina je imela v času konca socializma in začetka kapitalizma tisto teto iz Avstrije (Nemčije, Švice …), ki je enkrat na leto prišla na obisk in nato opisovala čudesa svoje nadomestne domovine, najmlajšim pa prinesla limonino (najcenejšo) čokolado. A ker je tako redko prišla, so tudi naši starši blago dovolili, da je »prodajala« to zgodbo o svojem novem življenju – ker teti niso hoteli pokvariti veselja. In prav ta neprijetni občutek nas je obhajal celotni pogovor, neka vzvišenost in pomanjkanje distance do same sebe (in lastne genialnosti) sta vela iz Javornikove, popraviti pa ga ni mogla niti s stavkom, da je problem družboslovja, ker družboslovci živijo v svojih mehurčkih – ker je pač s tem sebe avtomatično izvzela. Dokončno razočaranje pa je nastopilo, ko je dejala, da leve politične stranke ne znajo nagovoriti levega ušesa kapitala, da bi ta slišal tudi to plat in jo razumel. Ja, kapital so v zgodovini premikali na ta način.