Pritisk na tehnološke multinacionalke se nadaljuje

Prejšnji teden je ministrstvo za kulturo objavilo besedilo težko pričakovanih sprememb zakona o javni rabi slovenščine. Sedanje zakonsko besedilo je osvežilo, ker se je davnega leta 2004, ko je nastalo, družba sicer že deloma digitalizirala, ni pa bilo takrat mogoče niti slutiti, kako zelo nagel bo tehnološki razvoj in kako zelo digitalizirano bo le dve desetletji kasneje naše življenje. Prav tako takrat ni bilo mogoče slutiti, kako se bodo nekateri izdelovalci digitalnih naprav in lastniki spletnih platform prevodom v slovenščino upirali, češ da jih k temu prav nič ne zavezuje. Po mnenju nekaterih to ne drži oziroma naj bi bil že zdaj veljavni zakon, četudi zastarel, podlaga za izrekanje kazni zoper kršitelje. A pristojna inšpektorata tega nikoli nista preverila, saj sta odgovornost za ukrepanje leta prelagala drug na drugega.

Na ministrstvu so ta gordijski vozel zdaj sklenili presekati, najključnejši razlog za spremembe pa je bilo to, da so v zaostreni zakonski ureditvi prepoznali edini mogoči resni pritisk na velike tehnološke multinacionalke. Z njimi so v zadnjem letu opravili več sestankov, s predstavniki družbe Apple, ki v naboru jezikov za svoje naprave za zdaj nima slovenščine, se je sestala tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Zdaj je ministrstvo s pritiskom torej prestavilo v še višjo prestavo.

In kaj prinašajo spremembe? Predlog novele na novo definira javno rabo slovenščine in jo umesti tudi v digitalno okolje. Inšpektorati odslej torej ne bi smeli več imeti težav s tem, kje je meja med javno in zasebno rabo. Na novo je opredeljeno tudi, da morajo imeti operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki na elektronskih napravah, ki so v prodaji v Sloveniji ali na voljo slovenskim potrošnikom, omogočeno izbiro slovenščine in rabo slovenskega črkopisa. Ta člen bo za pritisk na podjetja, kot je Apple, ključen.

Zakon je dopolnjen tudi z določbami, ki se nanašajo na nove vsebine v družbi in na trgu na jezikovnem področju, usklajen je z evropskimi uredbami in direktivami, v njem pa je poleg tega jasno opredeljena pristojnost inšpektoratov.

Slovenija medtem nadaljuje tudi pritisk za spremembe predpisov na ravni EU, saj zgolj s spremembami nacionalne zakonodaje vseh ponudnikov ne more doseči. Digitalne platforme, kot je priljubljena spletna platforma za predvajanje filmov in nadaljevank Netflix, namreč za zdaj ureja precej mila evropska direktiva, po kateri te korporacije, četudi so njene storitve na voljo v naši državi, ni mogoče prisiliti, da bi prevedla svoj uporabniški vmesnik in vsebine opremila s slovenskimi podnapisi. Zavezana je zgolj k spoštovanju nizozemske zakonodaje, torej zakonodaje države članice EU, kjer ima sedež evropske izpostave.

Predlog novele zakona o javni rabi slovenščine bo še do konca meseca v javni razpravi, sprejetje lahko pričakujemo jeseni. Na nekatere druge napovedane zakone pa čakamo, čeprav so razmere na kar nekaj področjih težavnejše in bolj akutne, že prav skrb zbujajoče. Še zlasti to velja za področje medijev, vendar naj bi medijsko zakonodajo, tudi novi zakon o RTV Slovenija, dočakali šele jeseni.