Tokac / »Na muziko gledam kot na čudež«

»To so bili taki The Warriors časi,« se spominja Tomislav Jovanović - Tokac in že se nam pred očmi pojavijo prizori iz kultnega filma Bojevniki podzemlja iz leta 1979, ki prikazuje življenje pripadnikov newyorških uličnih tolp. Ko je ta film nastal, Tokac seveda še ni bil pevec, kitarist, frontman in pisec besedil, najprej v zasedbi Mercedes Band in nato v skupini Dan D, enem najpomembnejših bendov v zgodovini slovenskega rocka. Prav tako še ni bil eden od preroditeljev novomeške rockovske scene, ki je v zadnjem desetletju izstrelila številne nove pomembne zasedbe. Ne, tedaj je bil star šele devet let (rodil se je leta 1970) in s starši srbskih in slovenskih korenin je odraščal v hrvaškem Karlovcu. »Bil sem malce problematičen, bad boy. Vse živo smo počeli, od pretepov, kraj, whatever,« priznava.

Na srečo je stric Branko redno prihajal na obiske k družini. »V socializmu je bila bolj ’raspjevana’ družba. Pri nas se je malo pilo, malo pelo, malo kadilo. Stric pa si je vedno vzel nekaj minut časa, da mi je pokazal po dva akorda. Vsakič bolj me je zintrigiralo, ampak nič resnega tam do petnajstega leta.« Glasba je zanj, ko je postal mladenič, kmalu pomenila neko alternativno pot. »Bilo je zanimivo obdobje, polno adrenalina, potem pa je moj mladi možgan videl, da tukaj nekaj ni v redu. Glasba je bila odločujoč faktor, da sem se odlimal od slabe družbe.«

Odrsko kilometrino je, ko je bil še mulec, začel nabirati kot član hotelskega benda, s katerim je najprej nastopal v Karlovcu, kasneje pa so začeli osvajati večje hotele in končali v nočnem klubu poreškega hotela Parentium. »V dveh, treh letih smo postali cenjen hotelski bend. Ampak prvi nastop sem imel v nekem vojaškem hotelu, kamor so hodili oficirji z ženami. To je bilo še bolj bizarno kot to, da smo drugod nastopali skupaj s striptizetami. Vsekakor je bilo to obdobje, ko sem se izuril. Tik pred odhodom v vojsko pa sem se že malo naveličal. Imel sem strastno željo po avtorski glasbi.«

Kot predstavnik poslednjih jugoslovanskih generacij in nabornik JLA je na lastni koži doživel krhanje notranjih odnosov ter krepitev mednacionalnih napetosti. »V civilni družbi se to še ni čutilo, v vojski pa že. Ko si šel na stražo, so domačini včasih prihajali do ograje, žalili vojake, metali kamne v nas. Takrat mi ni bilo jasno, zakaj. Živel sem še v iluziji bratstva in enotnosti. Razen teh nekaj incidentov pa imam lepe spomine.«

Ob vrnitvi iz vojske je s kitaristom Tristanom Karasom, po katerem je pozneje poimenoval sina, ustanovil bend in zraven povabil takrat najboljše karlovške glasbenike. »Šli smo na Gitarijado v Gospić in tam zmagali. Je pa bilo zelo nevarno. Neki Zagrebčani so prišli v mesto solit pamet in se delat frajerje in naenkrat se je zgodila blokada mesta. Nismo mogli ne ven ne noter. Malo ’jači’ nagi mladeniči so okupirali mesto in nas preverjali kot vojska, ker so iskali Zagrebčane. Nas pa so na srečo spustili na vlak.«

Le nekaj mesecev kasneje je počilo. »Foter je bil oficir v Petrovi gori, največji kasarni v Karlovcu, ki je bil znan kot močno vojaško središče. Imel je okoli 50 kasarn. V takih mestih se je hitro vse zalomilo. Oče je dobil ukaz, da imajo tri dni, da spakirajo v Srbijo in nikoli več ne vidijo družine. Potem je naredil korajžno dejanje in dezertiral. Ni hotel zapustiti družine. Po nekih kanalih so mu zrihtali, da je lahko zapustil Karlovac ob določeni uri, ko snajperji niso streljali. Sicer so bili po vsem mestu. Če si glavo ven pomolil na napačnem kraju, je bilo adijo,« se spominja.

Oče se mu je pridružil v Novem mestu, kjer je živela Tokčeva stara mama in kamor je bil prej sam pobegnil, ker je bil vojaški obveznik. »Nisem hotel v vojno. Foter je bil v kasarni, mamo so obstreljevali ostrostrelci. Spala je pri stranišču, ker je bil naš oficirski blok popolnoma prestreljen. Oče je potem iz Novega mesta šel na Reko, kjer smo imeli stanovanje. Prišla je tudi mama. Potem pa so ju hrvaški specialci vrgli na cesto in zaplenili vse pohištvo in nato še stanovanje. Starši so kmalu od prijateljev dobili garantno pismo za Kanado. In so šli. Vse od takrat se vračajo domov. Počasi že ponovno gravitirajo sem.«

»Nisem veren, ampak verjamem v energijo, ki mi je omogočila ustvarjati umetnost. Dala mi je že veliko dobrega, ko sem se z njo znal pogovarjati.«

V tistih huronskih letih se je kljub vojni redno vračal v domače mesto. »Vsak mesec, dva sem hodil ’na bombardiranje’. S frendi smo se skrivali po kleteh in pili šnopc. Mislili smo, da mesta zgoraj ni več. Mlad si. Imaš željo, da bi se ti zgodilo življenje. A potem vidiš, da se je življenje ustavilo in gre bolj za preživljanje. To je bilo moje ’lomljenje’. Potem sem nehal, ker me je nekdo razbil kot vola. Nekateri so namreč hodili na fronto, mene pa so videli na slovenski televiziji,« pravi. Kot dodaja, je šlo tedaj tudi za neki »psihotični moment«. »Nisem vedel, ali spadam tja ali sem. Tudi nekateri najboljši prijatelji so me naenkrat hoteli ’ubiti’. Sovraštvo je velo ljudem iz oči. Ampak glede na to, za kako nečloveško situacijo je šlo, je to razumljivo.«

Kot rečeno so starši lahko odpotovali v Kanado, sam potnega lista ni dobil. Tako je ostal v Sloveniji. »Bolje, da ne naštevam, kaj vse sem moral narediti za državljanstvo. Ampak na to se ne oziram s slabim občutkom v ustih. To je bilo pač treba narediti, sicer nisi preživel.« V vsem tem času je bila muzika tisti motivator, ki ga je gnal naprej. »Odprla mi je vrata, dala možnosti, ljudje so me sprejeli v novo skupnost.«

Čez mejo se je vojna nadaljevala, sam pa je karlovškim prijateljem pomagal, da so prav tako pribežali v Slovenijo. »Karas je prišel z vlakom, kitaro je imel v kartonski škatli. Basist Srđan pa je prišel z vso družino,« se spominja. To so bili začetki Mercedes Banda, s katerim so po vsej Sloveniji preigravali priredbe. Kot bobnar se jim je kasneje pridružil Dušan Obradinovič - Obra. »Srđan je imel gobec. Okoli je govoril, da smo najboljši na svetu. Hvala bogu, res smo bili dobri. Glavni punkt je bila Primorska. Gradili smo zveze, iskali kontakte. Srđan je bil v resnici naš prvi menedžer, ki je, bogami, glede na to, kar danes vidim, delo opravljal z odliko. Pa je bil tujec in ni poznal nobenega. Rečeno po domače, je bil to ’ciganski’ posel.«

»Dogajalo se je, da sem šel sam sebi na živce in se spraševal, kje so mladi bendi! Starci smo igrali, izdajali nove kakovostne plošče, podmladek pa se ni zgodil. Je pa zdaj končno veliko novih bendov.«

V Novem mestu je takrat vladalo mrtvilo. »Mesto je bilo sivo, ’nigdje nikoga’. Najprej sem ob jutrih igral in pel pri vodnjaku na Glavnem trgu, malo okajen, kot bi bil v Amsterdamu,« se spominja prvih slovenskih uličnih nastopov. Opazil ga je lastnik lokala Pri vodnjaku in ga povabil k sebi. Na njegovo pobudo je zbral bend, tako je pravzaprav nastal Mercedes Band. »Igrali smo trikrat na teden. To so bili strašni žuri. Bili smo novi maderfakerji. Ljudje so prihajali v trumah, praznovali rojstne dneve, poroke. V tem glupem vojnem času je bila muzika neka svetloba.«

V prelomnih devetdesetih letih se je slovenska glasbena scena na novo formirala. »Danes sva prijatelja in se imava rada, takrat pa … prvi takratni ’highlight’, ki sem ga imel priložnost videti, je bil Vlado Kreslin, ki je na odru stal sam s kitaro in na pol pijan. In sem si rekel, ma kaj je to,« se spominja. »Vse sem doživljal čustveno. Želel sem narediti prepih. Imel sem toliko samozavesti in želje, bil pa sem tudi malo ’cocky’. To me je gonilo,« pravi. »Na Primorskem smo igrali tudi po pet dni na teden. Zeleni Gaj, Velike Žablje, vsaka vas je imela svoj klub. Povem ti, da je organizator koncerta v Zelenem Gaju šel domov z dvema kufroma denarja. Bankovci so gledali ven kot v holivudskih filmih.«

Sredi devetdesetih let je Mercedes Band razpadel, a leta 1996 je nastal Dan D. »Veljali smo za ’opasne’, ampak vsi so pravili: ’Saj ste fenomenalni, ampak kdo bo to poslušal.’ Edini, ki nam je dal priložnost, je bil Boris Bele iz Buldožerjev, takratni glavni urednik pri založbi Helidon. Verjel je v nas.« Prvi dve plošči, Igra (1997) in Ko hodiš nad oblaki (1999), je posnel še en buldožerjevec, Borut Činč, toda nič se ni premaknilo. »Bilo je neko grungersko obdobje. Naši komadi se niso prijeli, ne pri občinstvu ne na radijskih postajah. So pa nekateri komadi iz tistih časov, recimo Ko hodiš nad oblaki, danes ultra uspešnice.«

Po drugi plošči, tam okoli leta 2000, je bil pred odločitvijo, ali naj se preseli v Kanado in od tam nadaljuje pot v prestolnico grungea Seattle. »Obra me je prepričal, da sem dal Sloveniji še eno šanso. Mislil sem si, osem let že nekaj drgneš, nekaj bi se že moralo zgoditi.« Takrat je na prizorišče stopil nov producent Žare Pak, ki je močno premešal karte. »Po dolgem času sem spoznal nekoga, ki se je z muziko ukvarjal resno. Končno en kreten, s katerim bo šlo, sem si mislil. To me je prepričalo, da sem ostal.«

Z albumom Katere barve je tvoj dan? (2004) so popolnoma obrnili ploščo. »To je bila naša najuspešnejša izdaja. Imela je šest ali sedem hitov, kar je redkost. A je bil proces nastajanja dolgotrajen. Pomembno je bilo, da se spremeni razumevanje benda in tega, kar bend počne. Žare je prinesel ta ’raison d’être’. Na stvari smo začeli gledati iz ptičje perspektive.« Plošča je bila za bend prelomna, toda povezava med hiti z radia in bendom se je vzpostavila šele kaki dve leti pozneje. »Šele takrat je folk povezal: aha, to so ti. Takrat sem bil že v svojih tridesetih, ne več rosno mlad. Na koncu pa se je zgodil ta hitri vlak in se je Dan D uveljavil kot pomemben plejer.«

Med vrhunce nedvomno sodi nastop s simfoniki v ljubljanskih Križankah ob predstavitvi plošče Ure letenja za ekstravagantne ptice (2009). »To je bilo obdobje v zgodovini slovenske glasbe, ko so bili bendi močni, konkurenčni. Slovenci so bili ponosni, da imajo take plejerje, kasneje pa je nastala velika luknja.« Do prihoda nove generacije bendov, kot so Koala Voice, MRFY, Joker Out in Jet Black Diamonds, je na domači sceni zazevala vrzel. »Takrat nobeden ni pokazal jajc, nobeden ni scal proti vetru. Del te generacije je zamudil vlak. Dogajalo se je, da sem šel sam sebi na živce in se spraševal, kje so mladi bendi! Tkivo se mora obnavljati. Starci smo igrali, izdajali nove kakovostne plošče, podmladek pa se ni zgodil. Je pa zdaj končno veliko novih bendov.«

Posebej je ponosen na someščane iz skupine MRFY, ki jih je najprej mentoriral, kasneje pa je naredil prelomno povezavo med bendom in producentom Žaretom Pakom. »Tudi oni so rabili nekaj časa, ’da ti dođe iz dupeta u glavu’, povedano po domače. Uspeva jim, ker že deset let drgnejo v eno točko. Počasi se jim odpira zavest. Vedo, kaj počnejo. Čedalje boljši so.«

Ena od težav starajočih se bendov je, kako z leti ohraniti aktualnost. Vsak se s tem spoprijema po svoje. »Album Tiho (2013) je bil odziv skupine Dan D na staranje. Na neki način smo si zaprli vrata in šli bolj levo oziroma desno. Nismo hoteli umirati na obroke na velikih odrih. Nismo hoteli kreativnosti zamenjati za pozornost. To je bilo zame ključno. Takrat bi skoraj razpadli. Čutilo se je, da energija pojema. Težko je preseči polne Križanke. Plošča Tiho je bila zato bolj introvertna zgodba. Vse instrumente, ki so nam bili blizu, smo dali stran. Spomnim se, kako smo na podstrešju vadili. Kocine mi gredo pokonci, ko gledam posnetke, na katerih se kot bend iščemo. A prav s tem, ko se odpoveš varnosti in domačnosti, se lahko počasi ponovno najdeš. Spoznaš, zakaj se s tem ukvarjaš. Je razlog v aplavzu, denarju ali gre za neko primarno početje? Obdobje, v katerem so pričeli iz nas prihajati ti premisleki in nato še nova glasba, je bilo zame eno najlepših v karieri.«

Od takrat poznamo Dan D v električni in akustični različici. V slednji mu lahko prisluhnete ta petek, 14. julija, v Žički kartuziji, v tisti z vklopljeno mašinerijo pa do konca poletja še na Festivalu Arsana na Ptuju, Castle Kolpa Music Festivalu, v Poljani, Portorožu, Črnomlju in Celju. V domačem Novem mestu bo bend pred večtisočglavo množico znova nastopil 30. decembra.

Tokac o glasbi danes razmišlja iz različnih perspektiv in po različnih principih. »Dobro razumem, kje leži energija, od narodnjakov do heavy metalcev. Na muziko gledam kot na čudež, ki nam pomaga ohranjati se pri življenju. Nisem veren, ampak verjamem v energijo, ki mi je omogočila ustvarjati umetnost. Dala mi je že veliko dobrega, ko sem se z njo znal pogovarjati.«

Dobro se zaveda, da kot starejši glasbenik v marsičem preprosto ne moreš več konkurirati mlajšim. Ustvarjaš glasbo, ki je narejena v najboljši veri, pri tem pa ti pomaga neka zrelost. »Ko vidim Trenta Reznorja iz benda Nine Inch Nails, kako sodeluje s Petrom Murphyjem iz Bauhausa, je to zame nekaj prekrasnega. Noben mlad bend ne more tako zadovoljiti moje želje po novih soničnih razsežnostih.« Med osebnosti, ki jih močno ceni, šteje tudi Nicka Cava. Ta je celo navdihnil skladbo Cave na njegovi debitantski solo plošči Čudež, zbirki poetičnih novodobnih šansonskih skladb, ki je nastala v sodelovanju s pianistko Emanuelo Montanič. »V komad sem prevedel neko svojo izgubo, Cave pa mi je bil vodilo. Njegovo podajanje besed, razumevanje sebe in sveta. Te stvari pred kakšnimi desetimi leti ne bi šle skozi mojo lobanjo. Njegova poezija je globoka. Fizično jo čutiš.«

Ploščo Čudež, ki je premiero doživela lani na silvestrovo v Cankarjevem domu v Ljubljani, je v prvi polovici leta predstavil na več manjših koncertih po Sloveniji. »Plošča je morala iti ven v tej obliki, brez dodatnih lepotičenj, da vidim, koliko veljam kot songwriter. Na prvem koncertu so ljudje jokali. Najbolj sem se ukvarjal s tem, kako bi v eni uri in desetih minutah šel skozi svoje življenje in pri tem ljudi ne bi zamoril. Na odru sem sam s klavirjem. Kaj rečeš po enem močnem komadu? Ok, zdaj pa si prerežemo žile? Treba je razumeti, kako glasba vpliva na ljudi.« Čudež zaznamuje posebej poetična atmosfera. »Besedilno je produkt tega, o čemer razmišljam zadnjih 30 let, odkar sem v Slovenijo prišel kot mlad Hrvat. Še vedno imam milijon napak, a mi je dovoljeno, ker v poeziji je dovoljeno marsikaj.«

Med njegovimi najljubšimi ploščami, ki mu še vedno zarežejo v živo, izstopa Grace (1994) pokojnega ameriškega glasbenika Jeffa Buckleyja. »Zavekomaj teče po mojih venah. Danes si jo težko zavrtim, ker me spravi v posebno razpoloženje, iztiri me iz vsakdanjega življenja. Tega si ne smem več dovoliti, ker imam otroka. Ampak še vedno se kdaj rad skrijem in jo poslušam. Takrat pustim, da gre čez mene, pa naj ves svet propade.«

Akustični koncert:
Dan D
Kje: Žička kartuzija, Loče
Kdaj: 14. julija 2023