Krepitev največjih političnih strank

Kakšne so lahko dolgoročne posledice nedavno sprejetih zakonskih sprememb, s katerimi se finančno krepijo parlamentarne stranke, zlasti Svoboda in SDS?

Parlamentarne stranke praviloma sprejemajo zakonodajo, ki jim omogoča obvladovati oblikovanje strankarskega sistema v parlamentu. Tudi v Sloveniji je v preteklosti šele ustavno sodišče s svojo presojo pomagalo neparlamentarnim strankam izboljšati dostop do državnih sredstev. Spremembe v državnem financiranju strank, ki krepijo trenutno najmočnejši parlamentarni stranki, pa bi lahko vplivale na še več vidikov strankarstva in predstavniške demokracije v Sloveniji.

Najprej naj omenim problematičen premik novele k slabšemu demokratičnemu družbenemu nadzoru nad strankami, še posebej na finančnem področju, kjer se možnosti strankarske finančne samovolje povečujejo. Drugi potencialni vpliv vidim v prispevku novele k preoblikovanju slovenskega strankarskega sistema, ki je danes na razpotju. Najizkušenejši politiki verjetno že preigravajo možnosti prevajanja pretežno dvopolnega tekmovanja in dejstva le dveh razmeroma večjih strank z dvema javno izrazito prepoznavnima voditeljema v prevlado dvostrankarstva. Prerazdelitev obstoječega državnega financiranja sicer krepi to težnjo, a zanjo ni zadostna. Zagotovo pa se tudi pri preigravanju sprememb druge zakonodaje, zlasti volilne, lahko v prihodnje doda še kakšna sprememba z učinki v isto smer – zmanjševanja števila parlamentarnih strank in omogočanja vsaj manjšanja števila strank v vladi, če ne kar enostrankarskih vlad.

Tretji potencialni vpliv pa vidim v dolgoročnejši krepitvi predvsem ene izmed trenutno največjih strank – SDS. Stranke v Sloveniji se namreč med seboj zelo razlikujejo, čeprav jih poimenujemo enako. Svoboda je še vedno bolj ali manj na organizacijski ravni volilnega odbora ter ni politično in organizacijsko izoblikovana primerljivo s starejšimi strankami. Njeno notranje cepljenje se zdi verjetnejše kot učinkovita in pravočasna organizacijska utrditev pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Poleg tega pa SDS po organizacijski plati in proaktivnem prilagajanju prekaša vse stranke.

Uzakonjene spremembe financiranja političnih strank bi morale biti posledica širšega (vsaj strokovnega) konsenza, pa niso bile.

Mednarodni in tudi zgodovinski pogled na sprejemanje zakonodaje o financiranju strank v Sloveniji pokažeta, da se stranke tega lotijo takrat, ko so za to same zainteresirane. Njihov interes je ali materialen (zmanjševanje krize financiranja strank) ali pa so zainteresirane za povrnitev ugleda in zaupanja v okoliščinah afer – predvsem javne kritike nelegitimnih ali celo nelegalnih praks financiranja strank.

Stranke v Sloveniji so se v preteklosti vsaj nekoliko kritično posule s pepelom in dopolnjevale strankarsko zakonodajo tako, da je ta dajala vsaj videz vedno večjega javnega nadzora nad financiranjem strank, danes pa so stranke tako zelo odtujene od državljanov, da se brezsramno odločajo o tej tematiki brez celostnega upoštevanja demokratičnih načel. A vendar je to pravzaprav samo simptom velikega demokratičnega primanjkljaja v Sloveniji – sprevračanja političnih strank v kartel, kar je že nekaj časa trend tudi v zahodnih demokracijah. Kartel političnih strank je po eni strani prisesan na državo, po drugi strani pa vpet v omrežja različnih lobijev.

V prihodnje se morda spet lahko zgodi, da se bodo stranke prisiljene odzvati na močne civilnodružbene pritiske, ki lahko vključujejo tudi uporabo ustavne presoje takšnih zakonov. Mogoče je, da bodo stranke pod pritiski sprejele vsaj formalno bolj všečne zakone. A vendar ne smemo pozabiti, da gre vse od zgodovinskega nastanka strank predvsem za egoistične organizacije, katerih cilj je priti na oblast in tam ostati. Pri tem pa njihovo delovanje v skupno dobro ni nikoli zagotovljeno. Vlogo »javnega dobrega« si morajo prislužiti z demokratičnim opravljanjem temeljnih demokratičnih vlog v predstavniški demokraciji. To pa je mogoče le ob ustreznem družbenem nadzoru strank. Zato bi morala zakonodaja nujno krepiti tudi mehanizme družbenega nadzora nad strankami, s financiranjem vred. To bi lahko deloma popravilo negativni javni vtis o strankah, a vendar v ozadju ostaja velika svetovna kriza liberalnodemokratičnega modela sploh.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>